Mitja Sagaj
Marko Radmilovič je eden najbolj prepoznavnih slovenskih kolumnistov, piscev, tudi satirikov in po zaslugi svojih Zapisov iz močvirja na Valu 202 tudi radijskih avtorjev. Je publicist. S svojimi zapisi natančno, ironično in brez prizanesljivosti nastavlja ogledalo slovenski družbi, politiki in vsakdanu. Njegove misli, ki v javnost največkrat prodirajo skozi kolumne - tudi zmagovalni bob je bil zapisan v kolumni v Večerovi prilogi V soboto -, bogatijo javni prostor, njegov slog je prepoznaven po razkošnem jeziku, natančnem opazovanju, njegova satira nikoli cenena. Zmagovalna izjava oziroma bob leta 2025, ki v ospredje postavlja medicinsko osebje, je nastala na podlagi izkušnje po lanski smučarski nesreči: "Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte!"
Nekako se zdi, da je vaša zmagovalna izjava smiselno nadaljevanje lanske, zdravnika Sama Zvera, ki je na temo zdravniške stavke dejal: "Ne moreš stavkati na nekom, ki potrebuje tvojo pomoč kdor potrebuje tvojo pomoč, ne more biti predmet ciljev, ki odražajo na tvoji zasebni koristi." Kako letošnji bob vidite vi?
"Zdravstvo je tema, ki zadeva praktično vse - 99,9 odstotka ljudi. Vsak ima o njem svoje mnenje in v Sloveniji je to mnenje v veliki večini slabo. Pogosto temelji na osebni izkušnji, ker ko je človek bolan ali poškodovan, kot sem bil sam, je ranljiv. In človeška narava je takšna, da v takih trenutkih iščemo vzroke te ranljivosti, bolezni zunaj sebe. Najlažje je pokazati na zdravstvo. V številnih primerih se mi to zdi zelo krivično. Ne mislim biti hudičev odvetnik in trditi, da je v slovenskem zdravstvu vse dobro, ravno nasprotno. Anomalij, nerazumnih procesov in sistemskih napak je ogromno. Kar se mi zdi - če vključim malo satire - skoraj neverjetno, kajti v nobeni drugi sferi ni zbranega toliko intelekta kot prav v zdravstvu. Če se najpametnejši Slovenci ne morejo med seboj dogovoriti, kako potem pričakujemo, da se bomo mi, ki nismo tako pametni, dogovorili o čemerkoli? In seveda - zdravstveni sistem bi potreboval korenite spremembe, ampak ne v smeri, v katero sili del politike ali pa določene določene politične skupine, tudi zavarovalnice, težnje po zasebnosti ... Potrebujemo prilagoditve v javnem zdravstvu, ampak moja izkušnja kot poškodovanca je izjemno pozitivna in bi lagal sebi in javnosti, če bi trdil kakorkoli drugače."
"Bojim se, da nas tudi v Sloveniji čaka nov naval kvalitetne satire"
Bi danes ta bob povedali kaj drugače? Hkrati pa ste ob prevzemu nagrade navrgli še, kot ste sami dejali, podbob, ki pravi: "Raje imam slabo javno zdravstvo kot dobro privatno zdravstvo." Kaj mislite s tem?
"Zelo preprosto. Na začetku svoje poškodbe sem v mariborskem kliničnem centru pokazal izkaznico enemu prijaznemu administratorju - in to je bilo vse. Devet mesecev mojega zdravljenja je temeljilo na tem. Vmes sem bil tudi štirinajst dni v toplicah. Kopal sem se v topli vodi, hodil na zajtrk, kosilo in večerjo, pazil, da se ne bi preveč zredil, in z levo roko napisal četrti del Kekca, ker desne nisem mogel uporabljati. In tisti, ki trdijo, da Radmilovič piše z levo roko, imajo povsem prav. In takrat sem rekel po štajersko: če je to kriza, naj traja. Če je to slabo javno zdravstvo, potem je super. Dobro zasebno zdravstvo me zagotovo ne bi poslalo v ptujske toplice."
Zakaj danes potrebujemo satiro? Se vam zdi, da se ta včasih piše že sama?
"Satira se v resnici piše sama, ves čas. Mi v tem poklicu oziroma dejavnosti, kajti po večini smo sami prekarci, smo samo čebelice, ki to nabiramo in nosimo v panj. Naše življenje je izrazito satirično; že v Sloveniji satirikom ni hudega, na globalni ravni je to še lažji poklic. Satiriki danes res nimamo posebno težkega dela. Če pogledaš, kaj se dogaja v svetu, material pride sam od sebe. Včasih so se morali avtorji zelo truditi, danes pa lahko recimo avtorji ameriških podkastov ali oddaj pridejo v službo tik pred oddajo in imajo že dovolj snovi."
Nam torej po Trumpu sploh še kaj ostane oziroma vam, satirikom, dobrim avtorjem?
"Bojim se, da ne gre samo za Trumpa. Tudi kitajski satiriki imajo polno dela, tudi ruski satiriki lahko imajo ogromno materiala in bojim se, da nas tudi v Sloveniji čaka nov naval kvalitetne satire."
Vaša zmagovalna izjava lanskega leta je bila zapisana prav v časopisni kolumni, pa me zanima, kje imajo mejo kolumne? Vaše vsebujejo tudi satiro, kljub temu pa jih nekateri jemljejo precej zares. Podobno je pri karikaturi. Koliko bodic naj ima satira?
"Moj osebni slog ima dva zadržka. Prvi je jezik - zdi se mi, da bogato besedišče sodi k satiri in kolumnistiki kot žanru. Drugi pa je, da nisem žaljiv. Tam se zame stvar konča."
Kaj pa, ko se zgodi miselni mrk? To je verjetno nočna mora vsakega kolumnista? Se kdaj zgodi?
"Ves čas se dogaja. Grem v bife na dve pivi in eno kavo."
Vas je kdaj kdo od bralcev, poslušalcev vzel preveč zares?
"V resnici sem izredno ponosen, da je moja izjava postala bob leta. Večer je institucija, s katero rastem vse življenje - je del mojega bivanjskega prostora. In to, da so bralci Večera v tej izjavi prepoznali neko vrednost, mi ogromno pomeni. Prvi pogoj za satirika pa je, da se ne postavi v vlogo boga ali vsevednega. Ko mi bralci ali poslušalci povedo, da sem se zmotil ali da kaj ni v redu, jim vedno strogo prisluhnem in si poskušam to vzeti k srcu ter naslednjič te napake ne ponoviti."
