Grema na kafe s Klemnom Španringom: "V rekreaciji je treba uživati. Če začneš trpeti, se raje obrni"

V petek je 19-letni Klemen Španring postavil nov rekord teka na Kalvarijo, za vzpon po 454 stopnicah je potreboval 1 minuto in 42 sekund, a ta tek je bil zanj bolj trening kot tekmovanje. Poljčančan, študent strojništva v Mariboru, je aktualni mladinski državni prvak na deset kilometrov, a v teku v krogu na stadionu ne uživa tako kot v teku navkreber ali ob vzpenjanju s turnimi smučmi, kar pozimi pogosto počne tudi na Mariborskem Pohorju. V teh dveh panogah je kljub mladosti v samem državnem vrhu tudi med člani, Slovenijo zastopa na velikih tekmovanjih v tujini in velja za velikega talenta slovenskega gorskega teka.

Za srečanje je večkratni balkanski prvak v planinski orientaciji izbral kavarno Nana na Glavnem trgu, ker mu je všeč lokacija lokala. Ob pijači sicer ne poseda pogosto, morda med vikendi, ko ima nekaj več časa. Naročil si je kapučino, po napornih tekmah se mu najbolj prileže kokakola. Prehrani se športnik, ki je vsak dan podvržen naporom in veliki porabi kalorij, še ne posveča pretirano, temu bo namenil pozornost, ko bo na višjem nivoju, pravi, bistveno pa se mu zdi, da vsak dan popije veliko vode, zato jo ima ves čas s sabo.

V petek ste s časom 1:42 postavili nov rekord na nočnem teku na Kalvarijo.

"Tretjič sem sodeloval na tem tekmovanju. Že prvič, leta 2018, sem zmagal, zato sem bil zdaj dodatno motiviran, da se vrnem in postavim rekord. Lani sem bil blizu tega, letos sem ga le postavil. Všeč mi je, ker te na vrhu povsem zakisli, čeprav je vzpon kratek. Na Kalvarijo sem za trening največkrat šel štirikrat zapored, po daljši poti nazaj se iztečem, ker če bi šel nazaj po stopnicah, si nog ne bi raztegnil."

Ste ze vikend v mišicah čutili posledice tega hitrega vzpona na Kalvarijo?

"Ne, ker je ta tek res zelo kratek. V soboto sem bil na Golteh s tekaškimi rolkami, saj se že pripravljamo na zimo, v nedeljo pa sem bil dvakrat na Boču s tekaškim kolegom in odličnim gorkim tekačem Timotejem Bečanom (državni prvak in rekorden vzpona na Triglav s Krme - 1:26,45, op.p.)."

Torej trenirate z glavnimi konkurenti. Dan pred tekom na Kalvarijo ste trenirali z Matjažem Miklošo, ki je imel do petka rekord te tekme. S tem se verjetno hitreje ravzija sam gorski tek pri nas?

"V gorskem teku je vse to zelo sproščeno. Ko prideš na tekmo, vsak vsakega pozna, dobri prijatelji smo do štarta in po tekmi, med tekmo pa seveda vlada konkurenca, drug drugemu ne popuščamo. Gorski tek se razvija, obstaja pa že dolgo časa. Se pa vedno več ljudi ukvarja s trail teki ter v ekstremnih preizkušnjah, kot je recimo tek na skakalnico. Traili mene še čakajo, gre za razdalje nad 30 kilometrov, za kaj takega je potrebna kilometrina. So pa vsi konkurenti veseli, da prihajamo za njimi mlajši, ker je to zdrava konkurenca, vidijo, da morajo še več trenirati, če nas želijo premagati."

Kot zelo mlad športnik ste med najboljšimi v gorskem teku in turnem smučanju ter drugih podobnih panogah.

"Ravninski teki mi ne ležijo tako, hitrosti nimam veliko, sem pa dovolj vzdržljiv, da v gorskih tekih konkuriram starejšim. Od otroštva smo z družino veliko hodili v planine, z očetom sva pogosto šla na Boč, predvsem čez zimo. Bil je naravni razvoj, da sem šel med gorske tekače. Hitro smo osvajali najvišje vrhove v Sloveniji, na Triglavu sem bil v prvem razredu, pa takoj naslednje leto spet."

Ste pa v gorskem teku že tako konkurenčni, da se udeležujete največjih mednarodnih tekmovanj.

"Dvakrat sem bil na svetovnem prvenstvu in enkrat na evropskem. Pred dvema letoma, pred pandemijo, sem bil na svetovnem prvenstvu v Argentini. To so res zanimive tekme, takrat sem videl, kje sem, sploh med mladinci, ki jih pri nas ni toliko. Bil sem 12. na svetu med mladinci, letos bi bil zadnje leto mladinec, a je tekma žal odpadla. Med epidemijo k sreči v našem športu nismo imeli težav. Lahko smo trenirali. Ker so treningi v naravi, izgovorov ni bilo. Je pa morda nekoliko padla motivacija, ker ni bilo tekem in smo več trenirali, a je tudi šlo."

V zadnjem času ste pogosto v vrhu ekshibicijskih dogodkov, kot sta Planica 400 in RedBull Goni Pony iz Kranjske Gore na Vršič. Se jih udeležujete zaradi zabave ali zato, ker želite s prisotnostjo opozoriti nase? Ti dogodki so medijsko odmevni, z njimi se veča popularnost panog in športnikov.

"Razloga sta oba. V prvi vrsti na takšnih tekmah uživam. Planica 400 ni primerljiva z nobeno drugo tekmo, letos sem bil tam drugi, Luka Kovačič je imel 17 sekund prednosti, še na začetku odskočišča sva bila skupaj, nato me je zmanjkalo. Tam je dobro vzdušje, ker pride ogromno gorskih tekačev. Tudi na tekmi Goni Pony sem bil letos drugi."

Vsak dan se iz Poljčan v Maribor vozite z vlakom. Ste zadovoljni s povezavo in ali študij v mestu ob Dravi kombinirate s treningi tukaj?

"Dokaj dobro je urejen ta prevoz, pol ure traja vožnja, potem se čez mesto od glavne železniške postaje podam še do fakultete za strojništvo. Teh 20 minut hoje je odlična jutranja rekreacija. Včasih imam čas tudi za kakšen trening, v ponedeljek sem imel med faksom štiri ure prosto in sem tekel ob Dravi proti Rušam. Res sem bil navdušen nad to traso. Če imam natrpan urnik, skušam tako nadoknaditi, kar kasneje ne bi mogel izvesti."

Kakšen je vaš čas vzpona na Pohorje?

"S turnimi smučmi sem v prejšnji zimi potreboval 30 minut in nekaj sekund, peš sem na enem od zadnjih treningov potreboval 29 minut, verjetno bi šlo še bolje, morda do 25 minut. Vem, da je rekord Luke Kovačiča s turnimi smučmi okoli 26 minut in pol, absolutni rekord je še kakšno minuto boljši. V položnih delih si hitrejši, če tečeš, v strmejših je skoraj hitreje na smučeh."

Vas kdo na poti na Pohorje ogovori?

"Včasih. Bolj redno se dogaja, da kdo reče 'vau, glej, kako je ta hiter', ko grem mimo. Tudi kakšen pes me je že lovil in sem moral pobegniti."

Imate načrt, kako še napredovati v naslednjih letih?

"Veliko časa je treba vložiti. Vsako leto bi moral več trenirati. Potreben je tudi denar, ker so potovanja na tekmovanja draga, večino si jih zdaj plačamo sami. Pomoč imamo le za reprezentančne tekme. V gorskih tekih nekatere stroške pokrije atletska zveza, na tekmah turnega smučanja planinska zveza, ki dvakrat na leto organizira priprave."

Menda imate doma veliko tekaških copat.

"Tako je pri vseh tekačih. Kombinirati moraš različne čevlje za različne podlage. Nekaj jih potrebuješ za trening, druge za tekmo, eni morajo biti za hitrejše in počasnejše treninge, pa manj ali bolj blažene copate, za gorske teke jih moraš imeti za manj ali bolj blatne razmere. Potem se nabere teh copat. Na mesec naredim okoli 400 kilometrov in na vsaka dva meseca menjam čevlje. Lani sem naredil okoli 4 tisoč tekaških kilometrov, 3 tisoč kolesarskih kilometrov, s turnimi smučmi 70 tisoč višinskih metrov. Imam srečo, da mi kot sponzor pomaga Salamon in sem s tekaško obutvijo preskrbljen."

Kaj vam je ljubše? Gorski tek ali turno smučanje?

"Oboje rad počnem, ker se dobro dopolnjuje. Poleti ne moreš turno smučati, pozimi težko treniraš gorski tek, če je na vrhovih sneg. Mislim, da se športa dobro dopolnjujeta. Za treninge turnega smučanja sta mi recimo najbližje Mariborsko Pohorje in Rogla, v prejšnji sezoni sem naredil po štiri treninge na teden, za vikend sem šel na kakšen višji hrib v Kamniško-Savinjske Alpe."

Zakaj ste za študij izbrali strojništvo? Vaši bližnji pravijo, da veliko časa preživite v domači garaži in tam ustvarjate, delate ...

"Že pred tem sem hodil na Srednjo strojno šolo v Mariboru, ta poklic mi je res všeč, hkrati pa so strojniki zelo iskani. Težav, da bi dobil službo, ne bo, kar je bonus. Doma se rad ukvarjam s tem, prav tako ata, pogosto se česa lotiva skupaj. V strojništvu vidim potencial. Za tekmo Goni Pony sem en teden pred dogodkom začel 'šraufati' kolo, dan pred dogodkom sem mislil, da sem zaključil. A na hitrem treningu s ponyjem ni bilo vse v redu in do desetih zvečer pred tekmo sem popravljal kolo, da sem lahko šel na tekmo. In se je izšlo, bil sem drugi, čeprav sem imel težave z verigo."

Imate kakšne predloge za krepitev kondicijske pripravljenosti v bližini Maribora?

"Vedno priporočam vzpon na Boč, pa preko Bistriškega vintgarja do Treh Kraljev. Na Mariborsko Pohorje mi je najbolj všeč vzpon po Slovenski planinski poti, ki gre malo okoli in ne direktno po smučišču. V Mariboru je prednost, da se lahko v dolino vrneš z gondolo. Po navadi te spusti bolj izmučijo kot vzponi. Vsak naj rekreacijo načrtuje glede na svoje zmožnosti, v rekreaciji je treba uživati. Če začneš trpeti, se raje obrni. Tudi jaz se včasih ustavim in počivam ter potem nadaljujem."

Vi pa na tekmah morate trpeti, če želite konkurirati najboljšim.

"Tak primer je bil recimo na svetovnem prvenstvu v turnem smučanju v Andori v disciplini vertikal, v kateri mi je šlo najbolje. Zadnjih 500 metrov na višini okoli 2500 metrov je bilo kisika manj, bolela me je glava, pljuča so bolela, trpelo je telo. To je trenutek, ko si moraš v glavi dopovedati, da še lahko greš preko meje. Večina mej je v glavi, ne v nogah. Pri tem se ločijo dobri tekači od amaterjev, ki ne zmorejo prečkati svojih meja. Pred tekmo se moraš pripraviti, da boš trpel. Na treningih je drugače, takrat ne smeš pretiravati."

Česa si želite v Mariboru?

"V Mariboru mi kot študentu nič ne manjka. Nisem eden tistih, ki se pogosto udeležuje študentskih zabav. Želim si, da bi se vrnila tekma Zimska liga - Peš na Pohorje, pred leti je bila vsako nedeljo ob isti uri, dobro je bila obiskana. To mi morda manjka. In želim si, da bi vlaki vozili pogosteje, sploh zvečer."