Barbara Bradač
Za velikimi okni nekdanje Velike kavarne na Glavnem trgu v Mariboru se nekaj dogaja. Mimoidoči, ki že leta spremljajo usodo ene najbolj prepoznavnih stavb v mestu, so v zadnjih tednih opazili delavce, odstranjena stekla in zastrte odprtine. A čeprav je na prvi pogled videti, kot da objekt še vedno sameva, prenova vendarle napreduje. Največ pozornosti je sprožila obnova oken. Kot smo izvedeli, so obnovili izvirne hrastove okenske okvirje, ki so bili že zbrušeni in na novo prebarvani. Stekla so medtem v izdelavi oziroma obnovi, zato so okenske odprtine začasno zaprte z zaščitnimi ploščami. Gre za delo, ki zahteva precej potrpežljivosti. Stavba je kulturno in zgodovinsko pomembna in zaščitena. Kaj se dogaja? Kaj bo nastalo? Kdaj bo končno zaživela? Odgovorov je za zdaj malo, saj lastnik objekta, Mariborčan Anže Žunko, o načrtih ne želi govoriti.
Velika kavarna velja za eno najlepših in arhitekturno najbolj prepoznavnih stavb v mestu. Zato zanimanje javnosti ne pojenja. Skoraj vsak Mariborčan ima svojo predstavo o tem, kaj bi moralo nastati v njenih prostorih. Nekateri si želijo vrnitev znamenite kavarne, drugi kulturnega centra, tretji sodobnega gostinsko-družabnega prostora. Za zdaj pa ostaja predvsem upanje, da bo ena najbolj prepoznavnih hiš znova dobila vsebino, ki bo ustrezala njenemu pomenu. Danes v stavbi še vedno živi nekaj stanovalcev, medtem ko poslovni prostori ostajajo prazni.
Pet let od zaprtja Salona uporabnih umetnosti
Prav letos mineva pet let, odkar je vrata zaprl Salon uporabnih umetnosti, zadnja vsebina, ki je stavbi vdahnila življenje. Od leta 2013 je v prostorih nekdanje Velike kavarne ustvarjal eno najbolj živahnih kulturnih središč v mestu. Iz prostora, ki je po propadu igralnice in letih stagnacije sameval, je nastal odprt ustvarjalni laboratorij, kjer so se prepletali glasba, literatura, fotografija, likovna umetnost, gledališče, razprave in druženje.
Danes v stavbi še vedno živi nekaj stanovalcev, poslovni prostori pa ostajajo prazni
Salon ni bil zgolj lokal ali galerija. Bil je prostor srečevanj, idej in dialoga, ki je povezoval različne generacije ustvarjalcev in obiskovalcev. V osmih letih delovanja je gostil več kot 800 kulturnih in družabnih dogodkov ter postal eden od simbolov mariborske kulturne energije. Po njegovem zaprtju je stavba ponovno utihnila.
Dolga pot do lastništva
Zgodovina stavbe je skoraj tako zapletena kot njena prihodnost. Po skoraj treh desetletjih različnih sodnih in upravnih postopkov je bila leta 2020 zaključena denacionalizacija ene najbolj prepoznavnih stavb na Glavnem trgu. Pravnomočno je bila vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu Rudigerju Thalmannu, v Parizu rojenemu otorinolaringologu, ki pa predaje ni dočakal. Umrl je leta 2020 v 90. letu starosti v Združenih državah Amerike. Lastništvo je nato prešlo na njegovo ženo Izoldo Thalmann, kmalu zatem pa na sedanjega lastnika Anžeta Žunka.
Objekt ima sicer bogato zgodovino. Leta 1913 sta takratni Terezijin dvor zgradila mariborska industrialca in mlinarja, brata Jožef in Rudolf Franz. Rudolfovi hčerki Ilzi Thalmann je bila nepremičnina po drugi svetovni vojni odvzeta na podlagi avnojskih predpisov, kar je pozneje sprožilo dolgotrajne denacionalizacijske postopke. V novejši zgodovini je v stavbi več kot dve desetletji delovala igralnica, ki je po finančnem zlomu leta 2009 končala v stečaju.
