Barbara Bradač
Ko se zgodaj zjutraj iz šotorov zasliši prvo živahno dogajanje, je jasno, da se začenja nov dan planinskega tabora. V Ribjeku, majhnem kraju ob Kolpi, kjer sicer živi le peščica domačinov, je čas med 27. junijem in 4. julijem utripal povsem drugačen ritem. Več kot 60 otrok in mladih iz Planinskega društva Fram je za teden dni svoj dom preselilo pod platno šotorov, kjer so dneve polnili pohodi, raziskovanje narave, kopanje, večerna druženja in sklepanje prijateljstev.
Letošnji, že 27. mladinski planinski tabor Mladinskega odseka PD Fram, je udeležence popeljal v dolino Kolpe, kjer so spoznavali enega najlepših, a pogosto prezrtih delov Slovenije. Vsak dan je prinesel nov pohod. Včasih so jih čakale lahkotnejše poti, drugič strmejši vzponi, kjer so morali premagati tako višinske metre kot poletno vročino. A prav na zahtevnejših odsekih se je pokazalo tisto, kar planinske tabore dela posebne, nihče ne ostane sam. Starejši pomagajo mlajšim, počasnejše se počaka, utrujenega spodbudi dobra beseda. Ko dosežejo vrh, ni pomembno, kdo je bil prvi. Pomemben je občutek, da jim je uspelo. Sledi malica, požirek vode, nekaj fotografij za spomin in občudovanje razgledov, nato pa že nova pot. Posebno doživetje so predstavljali tudi skriti kotički ob kristalno čistih potokih. Med z mahom poraslimi skalami so otroci opazovali vodni svet, si ohladili roke in noge ter za nekaj trenutkov pozabili na vročino, ki je zaznamovala letošnje poletje.
Najbolj pričakovani del dneva pa je bil skoraj brez izjeme prihod do Kolpe. Po dolgih pohodih ni bilo lepšega kot skočiti v prijetno hladno reko. Plavanje, čofotanje, vodne igre in sproščeno poležavanje ob prodnatem bregu so hitro odplaknili utrujenost. Otroški smeh se je razlegal daleč po dolini.
Toda planinski tabor ni le zbiranje kilometrov. Pravo življenje se začne med šotori, kjer se spletajo nova prijateljstva. Otroci posedajo skupaj, klepetajo, se šalijo, igrajo družabne igre ali preprosto uživajo v času brez telefonov in drugih elektronskih naprav. Posebnost tabora je ostala letos enaka kot že vrsto let, mobilni telefoni in druge elektronske naprave, namreč ostanejo doma. Namesto ekranov otroci čas namenijo pogovoru, igri, raziskovanju narave in druženju s sovrstniki. Prav to mnogi vodniki in starši izpostavljajo kot eno največjih vrednosti planinskih taborov.
Pomemben del tabora predstavlja tudi skupna skrb za življenje v taboru. Šotori se ne pospravijo sami, jedilnica se ne uredi sama in tudi red v taboru ne nastane po naključju. Vsak ima svojo nalogo, vsak prispeva svoj del. Tako se otroci skoraj neopazno učijo sodelovanja, samostojnosti in skrbi za skupnost.
Za vse to skrbi več kot dvajset vodnikov, mentorjev in prostovoljcev, ki si za pripravo tabora vzamejo dopust v službi. Predsednik Planinskega društva Fram Jože Bobovnik pravi, da tabor ostaja eno najpomembnejših poslanstev društva: "Ni bistvo le v osvojenih vrhovih. Na taboru otroci postanejo samostojnejši, naučijo se pomagati drug drugemu in ugotovijo, da je mogoče teden dni preživeti brez telefona. Ko jih ob koncu tabora pridejo iskat starši, so mnogi drugačni, bolj samozavestni in bogatejši za izkušnjo, ki je ne more ponuditi nobena aplikacija."
Tabor v Ribjeku se je zaključil, šotori so pospravljeni, Kolpa je spet nekoliko tišja. Otroci so se vrnili domov nekoliko bolj utrujeni, z nekaj praskami po nogah in soncem na obrazih ter občutkom, da so za en teden postali del velike planinske družine.
