Barbara Bradač
Ob svetovnem dnevu prezgodaj rojenih otrok so na Oddelku za perinatologijo UKC Maribor pripravili drugo srečanje nedonošenčkov in njihovih družin. Dogodek, poln čustev in topline, je združil številne starše, ki so prve mesece življenja svojih otrok preživljali v negotovosti in skrbeh. V sklopu prireditve so otroci skupaj s starši v nebo spustili biorazgradljive vijolične balone – vijolična barva namreč simbolizira izjemnost in občutljivost najmanjših med nami.
Med udeleženci je bil tudi danes petletni Edi, ki se je rodil v 29. tednu nosečnosti. "Bili so vzponi in padci, vedno nekaj novega in strašnega. Bilo je zelo težko. Napovedovali so, da ne bo mogel hitro hoditi ali se plaziti, a je danes spreten, vesel in brihten. Nima posledic," sta ganjeno povedala njegova starša Denis in Laura. Srečanja se je udeležil tudi skoraj dveletni Benjamin, rojen v 33. tednu. "Nismo vedeli, ali bo preživel. Prvih deset dni so bili vsi skeptični. Ampak izjemno so ga oskrbeli, da je danes takšen, kot mora biti – naš veliki porednež," je ponosno dejal njegov oče Gregor ter dodal, da so zdravniki in vsi zaposleni v UKC Maribor "res izjemni".
V mariborski porodnišnici se je letos prezgodaj rodilo 134 otrok. "To so otroci, ki pogosto začnejo svoje življenje z bojem. Njihovi organi so nezreli, zato se soočajo z velikimi in resnimi tveganji. Njihova pot je nepredvidljiva, polna vprašanj, strahov, dvomov in neprespanih noči. Toda to so zgodbe upanja. Nedonošenčki nas vsak dan učijo, kaj je volja do življenja in kako so prav najmanjši pogosto najmočnejši," pravi pediatrinja specialistka Sara Sitar z oddelka za perinatologijo, kjer obravnavajo otroke, rojene od 30. tedna dalje oziroma težke okoli 900 gramov. Ob srečanju je poudarila, da imajo otroci, ki jih zdravijo na tem oddelku, "večinoma zelo dobre izide". Dodala je: "Ko jih danes vidimo v avli – nasmejane, razigrane, odrasle in pogumne – nam to daje neizmerno veselje in upanje ter potrjuje smisel našega dela."
Še mlajše in še bolj ogrožene novorojenčke zdravijo v Enoti za pediatrično intenzivno terapijo. Sitarjeva se spominja tudi izjemnega primera izpred par let: "Najmanjši otrok, ki smo ga spremljali, je tehtal 370 gramov. Rodil se je v 27. tednu in je kasneje odšel domov. Ko odrasli že pomislimo, da ni več upanja, otroci pokažejo veliko več, kot si mislimo, da je mogoče." Ob tem je poudarila, da boj teh otrok omogoča usklajeno delo celotnega medicinskega tima – zdravnikov, medicinskih sester, negovalnega osebja, fizioterapevtov – ter seveda staršev. "Eden brez drugega ne moremo," je dodala.
