Začelo se je po svetlem, končalo v temi. Ob prvem sodnikovem žvižgu je še sijalo sonce, ob zadnjem zgrešenem penalu se je začela nevihta. A množica, natlačena v Poštno ulico, se cele tri ure vmes ni niti premaknila. Razen kakšnega vzdiha, vzklika in kar je še kletvic, ki spadajo k folklori.
Ali je mesto ob skromni sezoni vijoličastih lačno vrhunskega nogometa ali pa vijoličastih niti ne potrebuje za uživanje v nogometu - sobota zvečer na Poštni je nakazala, da si lahko gostinci dva tedna pred začetkom mundiala manejo roke. In nabavijo še kak televizor ali platno, če še niso.
Tudi ko ne igra NK Maribor, le redki gledalci pa so imeli pri sebi kak navijaški rekvizit Arsenala ali PSG-ja, je bilo na tistih nekaj deset metrih od Glavnega trga do pošte ves čas naelektreno vzdušje. Problema pa nobenega, je ugotavljal varnostnik. Za koga je Mariborčanom bolj bilo srce, je težko določiti, smo pa po zmagi Parižanov videli kar precejšnje slavje, nekje med množico je v zraku premetavalo tudi stol. A vroče glave je hitro pomiril dež, ki se je spustil niz Avstrije, in zdi se, da je po klubskem vrhuncu nogometne sezone v centru mesta zmanjkal še tretji polčas, veseljačenje. A nič hudega. Svetovno prvenstvo je že za vrati.
