Gregor Grosman
Na mariborskem letališču je v teh dneh znova živahno. Avstrijska letalska akrobatska skupina The Flying Bulls (Leteči biki) je v mesto ob Dravi spet prišla na tradicionalni trening pred začetkom sezone letalskih mitingov, vadbeno letenje pa je kot v preteklosti namenjeno pridobitvi certifikatov za pilote. Gre za "low level display authorisation", ki jim omogoča akrobatsko letenje na različnih dogodkih po svetu, v občino Hoče - Slivnica pa so pripotovali izpraševalci iz EASE, Velike Britanije in prvič tudi iz ZDA. Letos nameravajo namreč z letalskim šovom gostovati čez lužo, kamor bodo poleteli z letaloma Douglas DC-6B in Lockheed P-38 Lightning. Prednost, če so vsi izpraševalci in piloti na enem mestu, sta tudi manjše onesnaževanje in vznemirjanje okolja.
Prebivalci Maribora in okolice ste verjetno v minulih dneh opazili ali vsaj slišali zvok številnih starodobnih letal in helikopterjev iz flote, ki krožijo in vadijo letalske akrobacije. Na letališču smo med drugim videli bombnik North American B-25 Mitchell in Chance Vought F4U-4 Corsair, oba iz leta 1945. Za starejšo gospo piloti ljubeče označujejo letalo North American T-28B Trojan, izdelano leta 1955, ki je do leta 1980 služilo v kar štirih različnih letalskih silah. Seveda pa ne gre brez helikopterjev. BO 105 je še vedno edini helikopter, ki lahko izvaja enake manevre kot običajna letala, Bell 209/AH-1F Cobra pa je že na prvi pogled prav tako nekaj čisto posebnega. Flying Bulls na Letališče Edvarda Rusjana Maribor sicer prihajajo že od leta 2012, letos smo bili edini medij, ki so mu dovolili vpogled v zakulisje dogajanja.
Akrobatsko letenje kot umetnostno drsanje
Ko pilot vklopi dim, gre zares, a četudi bi nepoznavalec drzne manevre ocenil za vratolomne in tvegane, je vsak premik, zavoj, luping natančno določen. Pilot in izvršni direktor (CEO) Letečih bikov Eskil Amdal nam je povedal, da so zelo veseli, da so se letos lahko vrnili, celo v bolj toplem vremenu kot lani: "Sem prihajamo že toliko let, da natančno poznamo vremenske omejitve. Poznamo tudi svoje omejitve in zaenkrat zaradi vremena nismo imeli veliko izpadov pri treningih." Sicer bi si želel, da bi na letališču imeli na razpolago kak hangar, "zaradi vseh teh dragocenih letal, ampak zaenkrat shajajo tudi brez njega".
Amdal razlaga, da se vsi piloti trudijo, da med treningom ne bi povzročali prevelikega hrupa in ne bi vznemirjali okoliških prebivalcev. "Zmeraj, ko v zraku izvajam program, se trudim, da ne letim preko bližnjih hiš. Razumem, da je lahko to moteče. A med nami ni kavbojev. Če bi bili, bi morali iti domov z vlakom ali avtomobilom. Vsi smo profesionalci, ki moramo trenirati, da zagotovimo varnost, ki je naš končni cilj." Strinja se, da bi lahko akrobatsko letenje primerjali z umetnostnim drsanjem, saj je pri obeh športih vsak premik skrbno načrtovan in koreografiran. Da gre za trdo delo, še razloži sogovornik, vendar "se ne soočiš z izgorelostjo, če delaš, kar te veseli". "Ljubim to delo, v nasprotnem primeru ne bi bil tukaj. Ne morem si zamišljati, da bi lahko v življenju počel nekaj, kar bi bilo bolj kul od tega."
Letos jih čaka osemdeset nastopov
Letošnja sezona Letečih bikov bo zelo pestra. Amdal je razkril, da jih zaenkrat čaka že 80 potrjenih dogodkov (lani so imeli 50 nastopov), na katerih bo nastopila letalska akrobatska skupina, večinoma gre za podporo dogodkom, ki jih organizira Red Bull, kot so dirke formule 1 in drugi adrenalinski športi. Seveda na vse dogodke ne poleti celotna ekipa, večkrat nastopijo zgolj izbrana letala in helikopterji.
"Floto širimo v smislu, da vključujemo klasična letala, ki imajo zgodovinsko vrednost in zanimive zgodbe," tako Amdal. So pa razširili tudi seznam pilotov oziroma pilotk. Letečim bikom se je namreč pridružila prva pilotka, Kiara, za katero sogovornik pravi, da je zelo izkušena pilotka poslovnih letal. Med našim obiskom je ravno pristala z nežnim velikanom, kot ga sama imenuje, gre za svetleči srebrni bombnik B-52, preden se je odpravila na toplo v t. i. Energy Station, prostor, v katerem se piloti pripravljajo na polet, kjer potekajo sestanki, ocenjevanja ter v katerem se družijo in prehranjujejo, pa je še podrobno pregledala ključne komponente letala.
Energy Station za dobro počutje
Komandni modul - uporabljali so ga že lani - je posebej zanimiv, saj ga zmoreta v dveh dneh postaviti in pripraviti za uporabo zgolj dve osebi. Pospravljanje je še hitrejše. V enem dnevu je enota razstavljena oziroma zložena in že se lahko odpravi na pot na drugo prizorišče. "Ta enota nam resnično ustreza. Ni potrebe po večjem prostoru, ta je ravno pravšnja. Ne morete si predstavljati, kako pomembno je, da na enem mestu zberemo inženirje in pilote. Da se pogovorijo iz oči v oči, sedejo skupaj in spijejo kavo," tako Amdal.
Voznika, ki se pripeljeta na lokacijo nekaj dni pred prihodom pilotov, tehnikov in ostalega osebja, sta nam razkazala enoto, v kateri je dovolj prostora za udobno delo in sprostitev. Na mize v kotu lahko piloti odložijo svoje stvari, poleg točilne mize je koš za recikliranje plastenk in pločevink, ob njem pa zavite stopnice, po katerih smo se povzpeli na streho. To mesto je sicer rezervirano za izpraševalce. "Tukaj imajo fokus in pregled nad celo situacijo, kaj se dogaja. Če vidijo letalo ali helikopter, ne da bi morali pogled usmeriti navzdol, to pomeni, da pilot leti na zadostni minimalni višini," nam je pojasnil organizator treninga Urban Simčič.
Optimirano letenje
Letos je oziroma bo v Slovenijo pripotovalo skupno 69 ljudi, a ker so bile zaradi Evropskega prvenstva v taekwondoju v Mariboru nastanitvene kapacitete zasedene, je moral ekipo nastaniti v Zrečah. Trening je sicer letos razdeljen na dva dela, prvi je potekal klasično, kot minula leta, v drugem delu pa bo sledila novost, to je formacija P-51 Mustang. "Poleg tega, ki je že tukaj, pridejo še trije mustangi," razlaga Simčič, del ekipe se bo pa zamenjal. V drugem delu treninga bo tudi motnja za letališče in okolico nekoliko manjša, dodaja. "Leti so planirani trikrat na dan po eno uro, medtem ko je trenutno šest ur na dan intenzivnega letenja. Delamo na tem, da je čas najbolj izkoriščen."
Pri načrtovanju letenja upoštevajo tudi ekološki vidik, pravi sogovornik: "Če dobro planiraš, imaš lahko intenzivno letenje v krajših intervalih. Eden vzleti, gre v ogrevalno cono, drugi, ki je prej naredil šov, pristane, tretji pa prileti iz ogrevalne cone in izvede svoj program." Piloti so tako vzletali in pristajali vsakih 15 minut, treninge pa so s športnega letališča v Skokah ali ob cesti pred Magno spremljali tudi številni radovedneži. "Ne moti nas, če so okrog gledalci, vendar nismo tukaj zato, da zadostimo radovednim pogledom, ampak je naš namen trening, ki ga namenjamo temu, da so posadke varne, uletene. Da se po koncu zimske sezone preveri tehnika."
Simčič je zadovoljen, da so vsi vključeni deležniki v preteklih letih prepoznali pomembnost tega projekta. Prepričan pa je, da ima veliko od njega tudi okolica. "Skoraj sedemdeset ljudi spi v sobah, ki niso najnižjega cenovnega razreda. Imamo lokalni catering Boš? Bom!, nekaj dobi tudi letališče, pa dobavitelj goriva." Leteči biki bodo letos iz Maribora odleteli predvidoma v torek, 21. aprila, Simčič pa za konec poudari, da si želi, da bi mariborsko letališče dobilo več življenja.
Ključna je komunikacija
Poleg ocenjevalcev sedi na strehi tudi oseba za radijske komunikacije, ki jo tako piloti lažje slišijo, tudi ko so na najbolj oddaljenem delu vzletno-pristajalne steze. Eskim Amdal je pojasnil, da je za uspešno delo in trening brezhibna komunikacija ključnega pomena. Količina komunikacije v zraku med nastopom in izvajanjem skupinskih točk je sicer odvisna od tega, kako dobro so piloti letenje uskladili na tleh: "Če gre vse po načrtih, se ne pogovarjamo veliko. Ko jaz vodim formacijo zmeraj komuniciram, najsibo z ročnimi signali najsibo prek radia. Običajno se sporazumevamo pred vsakim novim manevrom. Če letim v formaciji z dvema, ki sta od mojega konca kril oddaljena zgolj dva metra, vidita onadva le mene, jaz pa vse ostalo." Pri solo predstavah je komunikacija odveč, takrat se pilot fokusira le nase in uživa v letenju.
Ker pa gre za starejša letala, od katerih piloti - enako kot od sebe - zahtevajo veliko, se občasno tudi kaj pokvari. Zato je na trening prišla še večina mehanikov, da bodo pripravljeni na težave, s kakršnimi se utegnejo srečati tudi med sezono. Edini Slovenec med letalskimi inženirji je Gorazd Matić, ki je v času našega obiska ravno s kolegi iskal napako na generatorju dima na vojaškem helikopterju Cobra, s katerim je tudi že letel: "Zanimivo je bilo, nekaj posebnega. Drugače je leteti s temi vojaškimi stroji, ki jih ne vidiš več toliko leteti. Razgled je super, sediš spredaj, to je poseben občutek. Zelo lepo je, da se ohranja ta zgodovina." Cobra ima zaradi širokega dvokrakega rotorja poseben zvok, pa tudi vizualno je zelo prepoznaven helikopter. Nekoč zasnovan, da nosi bombe in rakete, tako helikopter v svoji novi vlogi navdušuje gledalce na tleh.
Matić pove še, da se je njegova poklicna pot pri Letečih bikih, kjer je zaposlen več kot leto in pol, začela povsem nespektakularno: "Imeli so razpis, prijavil sem se in bil vključen v ekipo." Dodaja pa, da ni bilo enostavno pridobiti vseh potrebnih licenc. Zaradi dela tudi veliko potuje. "Vsak med nami ima od tri do pet letalskih šovov na leto. Razdelimo se, ni tako, da bi vsak teden nekam šel."
