Aljoša Stojič
Letošnji kulturni dan si bom poleg prijateljske nogometne tekme deklet v Slovenskih goricah, ki sem jo pospremil v vlogi dolgoletnega ljubiteljskega taksista, zapomnil po zapisu profesorice s III. gimnazije, ki je na svojem FB-profilu nagovorila dijake in starše in učitelje - vsi bi morali to prebrati! - ter ministra in druge za šolstvo odgovorne, ki tega nočejo videti in slišati, kaj šele ukrepati.
"Dragi dijaki, rada bi vas videla živeti, ne le zadrževati dih do mature," začne profesorica. Slučajno smo imeli doma maturanta lani in imamo maturantko letos. V zadnjem letniku imajo od 1. septembra dril, ki mu ljubkovalno rečejo priprave na maturo. Toliko učne snovi in preverjanj znanja (denimo 500 strani oziroma dve knjigi za en samcat test - ker tako bo na maturi!), kot da so vsi maturanti najmanj einsteini ali kandidati za Vegovo priznanje! Da so bodoči maturanti zaradi vsiljenega stresa pogosto v čustvenem stanju telička pred zakolom, šolskega sistema ne zanima. Treba je "v nulo" izpolniti učni načrt, treba se je boriti (malodane ubiti) za točke za vpis na fakulteto, treba je ... Dijak vstane ob šestih, pride domov ob 16. uri, potem gre utrujen spat ali pa na trening. Zvečer pa butne dva redbulla, da se napifla za oceno, za točke, za maturo. Za življenje se bo učil enkrat kasneje.
Živahnost in radost do učenja izginjata iz srednjih in osnovnih šol. Ne vem, komu koristijo preizkusi nacionalnega preverjanja znanja v tretjem razredu - sploh s takšnimi navodili devetletniku pri testu slovenščine: "Natančno preberi ta navodila. Prilepi kodo oziroma vpiši svojo šifro v okvirček desno zgoraj na tej strani. Preden začneš reševati naloge, preberi izhodiščno besedilo na prilogi. Natančno preberi navodilo vsake naloge in odgovor napiši v predvideni prostor znotraj okvirja. Pri nalogah, pri katerih je treba obkrožiti črko pred pravilnim odgovorom, obkroži samo eno črko, razen če v navodilu ni določeno drugače. Piši čitljivo in s pisanimi ali z malimi tiskanimi črkami, skladno s pravopisnimi pravili. Če se zmotiš, napačni odgovor prečrtaj in pravilnega napiši na novo. Na koncu svoje odgovore ponovno preveri. Zaupaj vase in v svoje zmožnosti. Želimo ti veliko uspeha ... Preizkus ima dvanajst strani, od tega dve prazni." Super, v tretjem razredu prehitevamo umetno inteligenco.
Profesorica Katarina Goričan Pokrivač se v imenu vseh nas vpraša: "Zakaj mladim vsiljujemo nekaj, kar jih ubija? Kar ne deluje. Koliko let še?" Res priporočam v branje. In v ukrepanje.
Zakaj Finci in Estonci radi hodijo v šolo?
DRAGI DIJAKI, rada bi vas videla ŽIVETI, ne le zadrževati dih do mature.
Danes, na kulturni dan, praznujemo ustvarjalnost, domišljijo in radovednost. A prav to iz naših šol izginja, žar mladih oči ugaša. Kdo je zares kriv?
Možgani so organ za preživetje. Učenje na pamet, definicije, letnice, formule, podatki, neprestani testi, spraševanja, seminarske, sistem je neizprosen, po večini golo pomnjenje, enoznačni odgovori - priprava na maturo. Telo takšen tog način zazna kot nevarnost. Srce hitreje utripa, dlani se potijo, možgani kričijo: BEŽI! REŠI SE!
In tako bežite na WC, da vsaj malo predahnete vmes, še pogosteje pa bežite iz šole – špricanje, neopravičeno izostajanje.
Zakaj mladim vsiljujemo nekaj, kar jih ubija? Kar ne deluje. Koliko let še?
Poučujem že 25 let. Vidim vas vsak dan – zaspane, blede, izčrpane. Posegate po energijskih pijačah in celo po tabletah za budnost, fokus, ko bi morali po naravi pokati od energije, idej in ustvarjalnosti. A za to niso krivi telefoni. Najstniki so bili nenaspani že dolgo pred njimi.
Mladostniški možgani, pravi nevroznanost, zaradi biološkega zamika spanja realno ne morejo zaspati pred 22.50 in se zbuditi pred 8.00, da bi lahko naspano funkcionirali. Če mladostnika zbudimo ob 6.00, je to zanj podobno, kot da bi odraslega zbudili ob 2.00 ali 3.00. Njihovo spanje bi morali jemati resno – kot temelj zdravja, učenja in duševne stabilnosti.
In koliko časa so dejansko na socialnih omrežjih? Ko smo z različnimi razredi pogledali realne številke v merilnikih na telefonih, je tega med tednom presenetljivo malo, saj jim ves čas gre za prihod in odhod, domače delo za šolo, učenje, naloge, seminarske - in tako so dan za dnem v tekmi s časom, realno dan za dnem hitijo zadostiti zahtevam šole. Tako gredo pozno spat, vstajajo ob petih, šestih, eni celo že ob štirih, da pravočasno pridejo do šole. Ker se pouk po večini začenja ob 7.00 ali 7.50. Je to normalno?
Slovenski najstniki so na zadnjih PISA-testih v ustvarjalnem mišljenju pod povprečjem OECD.
Res verjamemo, da to nima nobene zveze s kronično utrujenostjo in rigidno šolo, ki temelji na pomnjenju in nenehnem strahu?
Prezgodnji začetek pouka, ob 7.00 ali 7.50. 14–18 predmetov hkrati. 30-34 ur pouka na teden, 6–8 ur sedenja v šoli in nato še doma. Testi, seminarske, poročila, učenje doma. Prostega časa skoraj ni. Psihološke pomoči pogosto tudi ne.
Zakaj Finci, Estonci radi hodijo v šolo, kaj so spremenili, da imajo tako visok procent sreče in zadovoljstva s šolo? Če primerjamo z njimi, ki sta med najboljšimi po rezultatih PISA v ustvarjalnem mišljenju: Pouk pri njih je večinoma od 9.00 do 14.00, le 5-8 predmetov, le 20-25 ur pouka na teden, le 5-6 ur pouka dnevno, šola z več gibanja, veliko manj ali nič domačih nalog, čas za sprostitev in predah, bolj poglobljeno znanje, prostor za inovativnost, ustvarjalnost, raziskovanje, ni občutka preobremenitve, več fokusa na dobrobit učencev, srečni šolarji. Psihološka pomoč je vključena v vsakdanjo šolsko podporo ter je dostopna učencem že v zgodnji fazi, ko se pojavijo težave, da jih čim prej odpravijo.
Da ne bo pomote, smo šola krasnih učiteljev, ki se res trudijo, a sistema vseeno ne moremo spremeniti.
Podatki za Slovenijo so zgovorni:
63 % mladih pravi, da je šola njihov glavni vir stresa.
59 % jih poroča o socialni izčrpanosti.
Skoraj vsak deseti šolar izostaja brez opravičila, 5–10 % jih razvije šolsko fobijo.
Med dijaki narašča raba Ritalina in Concerte, Slovenija pa ima po ESPAD 2024 najvišjo tvegano rabo kanabisa med 15- in 16-letniki v EU.
"Prav nihče, ki ga vprašam, ne hodi rad v šolo! Ni to znak za preplah in spremembo? A naši odločevalci raje poudarjajo, da imamo odlične šole! Za koga le?", pravi ga. Sentočnik, nekdanja svetovalka na Zavodu za šolstvo RS, ki si je vseskozi prizadevala kaj spremeniti, a žal neuspešno.
Na kulturni dan vas spomnim, dragi g. minister, učitelji in starši, da resnična šola ni le tekma s časom do končnega izpita, ampak prostor, kjer se rojeva ustvarjalnost, kjer se domišljija svobodno izraža in radovednost ne ugasne. Sever Evrope nas prehiteva: manj predmetov, krajši dnevi, malo nalog, več prostora za gibanje, ustvarjanje, dihanje. Rezultat? Med najboljšimi in najsrečnejšimi na svetu.
Starši – odložite svoje telefone! Povedo, kako ste prikovani nanje. Poglejte otroku v oči, vzemite si čas zanj, rabi vas!
Draga širša javnost, prepoznajmo nujnost korenite spremembe šolstva!
Dragi g. minister, mandat se vam končuje. Nič razen minimalnih kozmetičnih popravkov učnih načrtov niste uspeli narediti. Žejne nas peljete čez reko pod pretvezo vehementne »Kurikularne prenove«. Umaknite se. Dovolite strokovnjakom in nam, srčnim učiteljem, da ustvarimo šolo, ki otrokom daje krila in polet. Šolo, ki se bo pozneje začela, enako hitro končala in vmes imela veliko možnosti za ideje, sanje in raziskovanje.
Če ne ukrepamo zdaj, bomo izgubili cele generacije – njihovo zdravje, sanje, veselje do življenja jim je zdaj krateno, oni in njihovi starši pa to tiho prenašajo.
Jaz, dragi dijaki, vas imam rada. Vsak dan me boli, ko vas gledam ugašati. Prosim, ne obupajte. Ukrepajmo, dragi odločevalci. Preden bo prepozno!
profesorica Katarina
