Aljoša Stojič
Prvega ne pozabiš nikoli. Niti prve, olimpijade pa sploh. Športniki samostojne Slovenije so prvič kot reprezentanca nastopili na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu 1992, izjemen je bil trud evforičnih slovenskih državnikov in zagnanih slovenskih športnih delavcev (Miro Cerar, Ivo Daneu, Tone Vogrinec, Janez Bukovnik, Tomo Levovnik ...) za vključitev mlade države v olimpijsko družino. Igre so se začele 8. februarja, na slovenski kulturni praznik. Mednarodni olimpijski komite (Mok) pa nam je šele sredi januarja prižgal rumeno luč (z začasnim priznanjem Olimpijskega komiteja Slovenije), zeleno pa zgolj tri dni pred prižigom olimpijske bakle, ko je bila Slovenija v Mok sprejeta kot polnopravna članica.
Zastavonoša na odprtju je bil svetovni prvak v smučarskih skokih Franci Petek. Takrat smo se Slovenci počutili zmagovalci že zato, ker smo bili zraven, danes se ljudje zmrdujejo, če Nika Prevc osvoji tretje mesto, in kolapsirajo med čakanjem, da naši smukači pridejo na cilj.
Na krstnih olimpijskih igrah je bil rezultatski domet skromnejši od pričakovanj: skakalci so bili šesti na ekipni tekmi, smučarka Nataša Bokal sedma v kombinaciji, Franci Petek osmi na veliki skakalnici. Še najbližje prvemu slovenskemu odličju po osamosvojitvi je bila Nataša Bokal v slalomu (seveda so tudi odličja iz časa SFRJ naša, slovenska: Jure Franko v Sarajevu '84, Mateja Svet, Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga, Matjaž Zupan v Calgaryju '88).
Tone Vogrinec je slalomski razplet povzel za Večer. "Pri nas ne moremo govoriti ravno o razočaranju, čeprav se v slalomu ni izteklo vse tako, kot smo po tihem upali. Planirana medalja je bila namreč blizu kot že dolgo ne. Le dobrih 20 sekund je še manjkalo do cilja in Nataša Bokal bi lahko skupaj s številnimi slovenskimi navijači ter ptujskimi kurenti pričela proslavljati prvo slovensko odličje v samostojni državi. Žal pa šport ne pozna sentimentalnosti. Cilj je pač tam, kjer je to določil organizator, ne pa tam, kjer popusti koncentracija tekmovalke. Zanimivo je, da je bilo včeraj mnogo več razočaranja in solz pri Veroniki Šarec, ne pa pri nesrečni Nataši."
Manj bomo živčni, če športnih rezultatov - niti na pravkar začetih olimpijskih igrah v Italiji - ne bomo jemali preresno, sploh pa ne usodno. Kar je zapisal Večerov poročevalec Mirko Lorenci iz Albertvilla '92, drži kot pribito še danes: "Nobene medalje niso osvojili, a se niti niso osramotili. Bilo je torej nekaj srednjega, najbrž celo manj žalostnega, kot je naše domače slovensko življenje."
