Tatjana Vrbnjak
Vsak večer prostovoljci Nadškofijske karitas Maribor s tremi avtomobili zakrožijo po mestu in po zaključku delovnega časa v 17 mariborskih trgovinah in pekarnah prevzamejo darovano hrano ter jo pripeljejo na Karitas. Naslednje jutro jo tam razdelijo v košare, ki jih nato ob 9. uri prevzamejo prejemniki. Vsak dan pride po donirano hrano 25 družin in posameznikov. Kadar je hrane več, jo razdelijo med druge ljudi, ki se iz tega ali drugega razloga tisti dan oglasijo pri Karitas.
Vsak dan razdelijo okoli 500 kilogramov hrane
"Večinoma dobimo hrano, ki je pred iztekom roka, ali pa takšno, ki je v trgovini naslednji dan ne smejo več prodati. Veliko je sendvičev, kruha, tudi pekovskih izdelkov, nekaj je že pripravljene hrane iz toplotek, na primer mesa. Dobimo tudi sadje, zelenjavo, solato v plastičnih posodicah in včasih tudi pripravljene solate, kot je npr. francoska," pravi Urška Mumelj, strokovna delavka pri Karitas, ki skrbi za stik z uporabniki. Zelenjavo in sadje včasih preberejo. "Na primer poleti smo dobili breskve, pakirane po kilogram, in en sadež je bil slab, ostali pa povsem v redu. Poškodovanega smo vzeli ven, preostale pa smo dali naprej ljudem. Naše merilo je preprosto in vedno enako: tisto, kar bi sam pojedel ali ponudil svoji družini, daj naprej, tisto, česar ne bi, pa zavrzi," pravi Urška Mumelj. Zavržejo malo, ker prvo selekcijo naredijo že v trgovini.
Donirana hrana ogromno pomeni
"Leto in pol že prihajam po donirano hrano. To so mi priporočili v mariborskem centru za socialno delo, ki nam je pomagal zaradi nasilja v družini. Takrat sem ostala brez službe, brez denarja, brez vsega, s tremi otroki," pravi moja sogovornica. "Smo podnajemniki in najprej plačam vse položnice, tako da mi za hrano ostane zelo malo. Počitnice so največji problem, ker takrat so otroci doma in jim je treba dati tri obroke; ko so v šoli, imajo tam kosilo ... Meso, četudi je pečeno, zmeljem, naredim omakice, dam v skrinjo. Tudi sadje, zelenjava, kruh mi veliko pomenijo. Otroci pa so najbolj veseli pekovskih izdelkov - maslenih rogljičkov, krofov, ker tega ne morem kupovati. Moj ta večji naenkrat poje pet rogljičkov, potem pa še druga dva - morala bi jih kupiti deset!" Pravi, da v glavnem živijo od donirane hrane. "Dokupim jogurte, včasih sadje in krompir." Doma je na drugem koncu mesta, zato prosi kolegico, da jo enkrat tedensko pelje h Karitas, drugim pa ne razlaga, kje dobi hrano. "Zaradi otrok," pravi.
"Ne vem, kje bi bila brez karitasa"
Tudi moja druga sogovornica je mama samohranilka, ki s hčerko živi v podnajemniškem stanovanju. "Po hrano hodim od julija, odkar sem izgubila službo za določen čas zaradi zdravstvenih težav. Čaka me operacija," razlaga gospa. Ko sta se znašli v stiski, pravi, je vedela, kam mora potrkati. "Ne vem, kje bi bila, če karitasa ne bi bilo. Že pred leti, ko nas je doletela velika tragedija, so mi stali ob strani. Gospa Liljana mi je pomagala, da ne morem povedati, kako zelo. In ko sem najemala stanovanje in sem morala zbrati denar za varščino, so mi tudi pomagali."
Projekt so začele lionistke
Ideja o projektu, ki so ga sprva imenovali Viški hrane, je nastala pri članicah Lions kluba Maribor Zarja. Prve so ga februarja 2013 začele izvajati članice Lions kluba Celje Mozaik, oktobra istega leta pa so tudi članice Lions kluba Zarja s svojimi vozili od Mercatorja dostavljale hrano v mariborsko Zavetišče za brezdomce. Kmalu nato so v sodelovanju z moškima kluboma kupili vozilo za namen projekta in s tem omogočili varen prevoz hrane in razvoj projekta. Ta se je maja 2014 začel izvajati s pomočjo Centra za socialno delo Maribor, oktobra 2016 pa je izvajanje prevzela Nadškofijska karitas Maribor.
Projekt je pomemben z več vidikov. V prvi vrsti seveda zato, ker se s tem pomaga ljudem, ki se težko prebijajo skozi mesec. Pa tudi zato, ker hrana, ki je še užitna, ne pristane v smeteh.
Če kaj ostane, podarijo naprej
Po podarjeno hrano prihaja tudi gospa, ki ji do upokojitve manjkajo še štiri leta. Delala je, bila je podjetnica, se nato spet zaposlila in ponovno ostala brez službe, ko so v firmi odpuščali. Da ne sedi križemrok, dela prostovoljno. Živi sama, ima socialno pomoč. Zaradi družinskih razmer je ostala brez vsega. "Kalvarija," pravi.
Hvaležna je za donirano hrano. "Kar dobim, mi ni treba kupiti in ta denar lahko porabim drugje. Vsakdo ima kaj, za kar potrebuje denar: eni za bencin, drugi za cigarete, tretji za kaj drugega. Pridem enkrat tedensko, če vsega ne porabim, dam ljudem, s katerimi prostovoljno delam," pravi gospa in doda, da jo je zelo prizadelo, ko ji je enkrat zaposlena v organizaciji, kjer prostovoljno dela, rekla, da je treba jogurt, ki mu je prejšnji dan potekel rok, vreči v smeti. "To mi je nerazumljivo. Saj mlekarne same pravijo, da je jogurt užiten še nekaj dni po pretečenem roku," poudari sogovornica.
Ljudje znajo ceniti darovano hrano, potrdi tudi Urška Mumelj. "Tudi drugi uporabniki pravijo, da hrane ne zavržejo, ampak jo razdelijo, če je sami ne porabijo."
