Barbara Bradač
Na osrednji tržnici na Vodnikovem trgu poletje že kaže svoj obraz. Na stojnicah se bleščijo kupi rdečih češenj, v zabojčkih čakajo maline, grah, bob in prva poletna zelenjava. Medtem ko je med tednom obisk nekoliko skromnejši, je ob koncu tedna tržnica polna življenja. Pozornost obiskovalcev pritegnejo češnje, ki jih je letos na tržnici veliko. Debeli, temno rdeči plodovi so zloženi v visoke kupe, za kilogram pa je treba odšteti okoli pet evrov. A poznavalci vedo, da se med stojnicami skrivajo tudi manj opazni zakladi. Eden od njih je bob, stročnica, ki je bila nekoč nepogrešljiv del prehrane na slovenskem podeželju, danes pa jo številni znova odkrivajo. Kilogram stane šest evrov.
Starejši obiskovalci se ga še dobro spominjajo iz otroštva. Na kmetijah so ga kuhali v času, ko na vrtovih še ni bilo veliko druge zelenjave. Najpogosteje so ga postregli s podmetom iz smetane in moke ter ga zabelili z vročimi ocvirki. Preprosta, a nasitna jed je bila dolga desetletja del vsakdanjega jedilnika številnih družin.
Bob velja za eno najstarejših kulturnih rastlin v Evropi. Še preden sta se na naših poljih uveljavila krompir in fižol, je predstavljal pomemben vir beljakovin. Zaradi hranljivosti si je prislužil celo vzdevek "meso za revne". Danes ga cenijo predvsem zaradi njegovega nežnega okusa in vsestranske uporabnosti v kuhinji.
Mladi bob je mehak in rahlo sladkast, po okusu nekje med grahom in fižolom. Odlično se poda v juhe, rižote, pireje in solate, lahko pa ga postrežemo tudi kot samostojno prilogo. Starejša zrna imajo izrazitejši okus in so primernejša za enolončnice ter druge krepkejše jedi.
