Kjer so rože, tam je ljubezen

Nedaleč od glavne ceste skozi Gornjo Radgono stoji lepo urejena družinska hiša Marije in Alojza Filipiča. A pogled obiskovalca se najprej ustavi na množici rastlin, ki obdajajo hišo. Na otoke, ograjene z robniki, so posajeni drevesa ali grmovnice, tla med njimi in okoli njih pa prekrivajo različne cvetoče rastline in hoste, da pravzaprav ni videti prazne zemlje. Trata med nasadi in hišo je lepo pokošena in pušča dovolj prostora tudi za večje družbe, ko se zberejo družina in prijatelji. 

Ko obiskovalec stopi na ta pravljični vrt, hitro ugotovi, da je zbirka rastlin sestavljena z mnogo znanja in premisleka. Med cvetočimi grmovnicami, vrtnicami, hortenzijami in skrbno urejenimi gredicami se skriva zgodba o ljubezni do narave, vztrajnosti in ustvarjanju, ki traja že več kot tri desetletja. "Ta vrt je začel nastajati pred približno 36 leti. Vrt ne nastane v enem letu. Vedno se spreminja, vedno kaj dodajaš in preurejaš," pripoveduje Marija Filipič, ki je glavna ustvarjalna sila za podobo vrta.

Cvetje skoraj vse leto

Njena želja je bila že od začetka jasna: da bi na vrtu vse leto kaj cvetelo. Zato so med rastlinami našli prostor kamelije, azaleje, rododendroni, dreni, hortenzije in številne druge okrasne rastline. "Nimam rada, da bi bila na vrtu samo ena vrsta rastlin. Rada imam, da se cvetenje izmenjuje in da je vedno kaj lepega za videti," pravi Marija.

Posebno mesto imajo kamelije, ki jih ima Marija zelo rada. Nekatere na njenem vrtu so visoke tri metre, cvetijo že januarja in vse do marca. V letošnji zimi, ki je bila ena najbolj mrzlih v zadnjih dvajsetih letih, je lastnico skrbelo, da bi lahko kamelije pomrznile, a na srečo niso. Navdušujejo jo tudi rododendroni, ki z belimi, roza in vijoličnimi cvetovi ustvarjajo neprestano spreminjajočo se podobo vrta. 

Filipičeva posebej omeni tudi grme drena, ki z gostimi vejami dajejo senco in zavetje nižjim rastlinam. Med najbolj slikovitimi je vrsta Cornus Venus, krasijo jo veliki beli cvetovi. "Ta je moj najljubši. Njegovi cvetovi zrastejo tudi do 17 centimetrov," pove zadovoljna gojiteljica.

Vrtnice z vseh koncev Evrope

Pravo poglavje zase so vrtnice. Za njihovo zbirko je zaslužen predvsem mož Alojz Filipič, ki jih sam cepi. "Imamo vrtnice iz različnih držav. Veliko jih prineseva s potovanj po Franciji, Monaku, Nemčiji, Avstriji in drugih krajih," pripoveduje Marija. Sadik tam seveda ne kupujeta, recimo, da si jih "sposodita". Ko preverjamo, ali se pri tem ravnata po pregovoru, da so najlepše ukradene rože, se Alojz pošali: "Če boste kdaj slišali, da lovijo tatove cepičev, veste, o kom govorijo."

Alojz vrtnice cepi na divje podlage, ki jih najde kar na domačem posestvu. "Divja vrtnica vedno požene koreninske izrastke. Te izkopljem in presadim, čez nekaj let pa dobim primerno steblo za cepljenje. Potem poiščem na poganjku primerno oko, ga vtaknem v zarezo pod lubjem in privežem z elastiko, da se prime," pojasni postopek cepljenja Alojz Filipič.

Hobi, ki je postal življenjski slog

Ljubezen do rastlin je Marija podedovala po starših. "Moja mama je imela zelo rada rože in tega sem se navzela. Vedno sem prebirala revije in tako sva začela. Ko sva se leta 1990 preselila sem, sva počasi urejala vrt – malo tu, malo tam, potem pa vedno več." Tudi danes vrt ostaja njena največja strast. "Če vidim kakšno lepo rastlino, si raje kupim rožo kot obleko. To je za mojo dušo. Tu dobim energijo," pove. Priznava, da lahko na vrtu dela od jutra do večera. "Grem samo malo ven, potem pa minejo tri ali štiri ure. To je preprosto ljubezen do rož in vrta."

Pri tem nikoli ni sama, saj ji pri težjih opravilih ves čas pomaga mož. "Nikoli nisem kosila trave. Če je treba kaj težkega odnesti, je mož vedno pri roki. Res ga moram pohvaliti," pravi Marija. V zadnjih letih sta sicer za trato vpregla robotsko kosilnico, a pri tako razgibani zasaditvi, kot je njuna, je to le majhna pomoč, še vedno je treba veliko dela opraviti ročno.

Tudi zelenjava in rastline za domače čaje

Poleg okrasnega vrta pridelata še veliko zelenjave in sadja. Na gredicah uspevajo paradižnik, paprika, jajčevci, fižol, solata, beluši in še kaj, v sadnem delu pa ameriške borovnice, maline, aronija in vinska hrušica. "Otroci imajo zelo radi borovnice in maline," pove Marija, pred naju s fotografinjo pa postavi skledico pravkar pobranih jagod. Prav na robu parcele pa raste nenavadna češnja: tu in tam je videti kak temno rdeč plod, kot da so jih pri obiranju nekaj spregledali, sosednje veje pa so še polne komaj rumenih bunkic. "Tako sem jo cepil, da na istem drevesu uspevata dve sorti, ena zgodnja in ena pozna, da podaljšamo sezono," pojasni Alojz.

Poseben kotiček je namenjen zeliščem. Tam rastejo peteršilj, drobnjak, majaron, timijan, origano, žajbelj, pehtran, meta, melisa in rožmarin. "Vse to sušim za domače čaje. Pri nas jih pije vsa družina, še posebej hčerka, ki ne mara kave," pravi Marija. Čeprav se zeliščarstvu ni nikoli strokovno posvečala, jo tematika zelo zanima: "Veliko preberem o tem, uporabim tudi Google ali vprašam sosede. Vedno se česa novega naučim."

Čim bolj naravno

Pri negi rastlin zakonca prisegata na čim bolj naravne pristope. "Najpomembnejša je pravilna zemlja. Vsaka rastlina ima svoje zahteve. Rododendroni in hoste potrebujejo kislo zemljo, vrtnice spet nekaj drugega," pojasnjuje Marija. Gnojila uporablja zmerno, predvsem pa domači kompost: "Imava svoj kompost in z njim pognojiva rastline. Uporabljamo tudi zastirko, najraje iz pokošene trave ali žagovine, ki jo dobim pri mizarju."

Čeprav vrt zahteva veliko dela, si danes težko predstavljata življenje brez njega. "Ko greva na dopust, teden dni trdo delava, da je vse urejeno. Ko se vrneva, pa je spet za teden dni dela, da vse nadoknadiva," se nasmehne Marija.

Večino časa preživljata na terasi s pogledom na vrt. "Tu zajtrkujeva, večerjava, včasih tudi kosiva. Terasa in vrt sta zlata vredna," pravi sogovornica in dodaja, da je imela nekoč tudi vse balkone okrašene z rožami, pa se je temu odrekla, ker nega zahteva preveč časa.

Družbo jima delajo številne živali. Pozimi hranita siničke, na vrt prihajajo ježi, v bližini pa pogosto opazujeta tudi štorklje. "Ko traktor pokosi travo na njivi, so štorklje v nekaj minutah za njim in iščejo hrano v sveže prekopani zemlji," pripoveduje Marija. Manj dobrodošli obiskovalci so krti, voluharji in predvsem rdeči polži: "To je največji problem. Vsak večer grem na pregled in jih odstranim. Letos jih je bilo zaradi suše manj, sicer pa so kar huda nadloga." Sledi nasvetu strokovnjaka, da polži najmanj trpijo, če jih prerežemo s škarjami.

Delo, ki se nikoli ne konča

Na vrtu se delo nikoli povsem ne ustavi. Saditi, pleti, obrezovati, dognojevati in odstranjevati odcvetele cvetove je treba skoraj vse leto. A zakonca Filipič to počneta z veseljem. "Če boste kdaj potrebovali kakšno rastlino, samo pridite. Veliko jih razdelim naprej, ker jih imam preveč," pravi Marija. Njun vrt zato ni le zbirka rastlin, temveč prostor, kjer se prepletajo znanje, delo in veselje do ustvarjanja. Morda njegovo bistvo najbolje opiše misel, ki jo je Marija slišala že v otroštvu: "Moja mama je vedno govorila: kjer so rože, tam je ljubezen." In pri Filipičevih to zagotovo drži.