Tone Partljič je pred leti napisal svoj življenjepis, svoje spomine, in še nekaj mariborskih romanov. Zdaj se je lotil romana o življenju Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Imenuje ga Voranc Samorastnik, literarno ime, ki nakazuje, da avtorju ne gre za običajen literarni življenjepis, ampak za ambicioznejše pisanje, za pravi roman, ki se življenjepisa ne drži zagrizeno, ampak si daje ustvarjalnega duška s polno mero pisateljske svobodne ustvarjalnosti.
Prežihov Voranc je spoštovano ime v naši književnosti, pisatelj, romanopisec, novelist, gotovo v vrhu slovenske, jugoslovanske in evropske literature. Miroslav Krleža je bil celo prepričan, da je "Lovro Kuhar ili, kako se več književno naziva – Prežihov Voranc, nekoliko kopalja bolji od Cankara. Cankarova se uloga preuveličava."! (Enes Čengić: S Krležom iz dana u dan, knjiga druga, Globus, Zagreb, 1985, stran 220.) Naj se Krleža moti ali ne, Prežih je bil v svojem življenju še vse kaj drugega kot samo romanopisec in novelist. Bil je komunist, visok partijski funkcionar, ki pa ga jugoslovanska in slovenska partijska nomenklatura ne med vojno ne po njej ni več jemala čisto za svojega. Blago rečeno, politično je bil odrinjen. Ko smo leta 1984 postavljali na Preškem vrhu pisateljev spomenik, je šel Miloš Mikeln za vsak slučaj vseeno vprašat Lidijo Šentjurc, ali ima partija kakšne zadržke. Partija ni imela zadržkov, kip je bil postavljen in tam še vedno stoji. A Prežih je bil ves čas socializma nekako nelagodno sprejeman, kislo hvaljen, partijska oblast se ga je ves čas nekako ženirala.
Mogoče je, da je eden motivov, zakaj se je Partljič lotil njegovega življenjepisa, preseči krivice, ki jih je bil pisatelj v življenju deležen. Tako je videti že iz uvodnega poglavja romana: Partljič se je očitno namenil pokazati pravo Vorančevo podobo, izničiti krivice in mu vrniti zasluženo veličino.
Velik paradoks pa je čas, ko se je tega lotil. Kar dandanes samo od daleč spominja na socializem ali komunizem, je podvrženo zanikovanju tako na desni kot na levi. Ko z desne z golido sipajo psovke na "kulturni marksizem" in "levičarski terorizem", ko za obdobje socializma tudi liberalna in levičarska srenja nima dobre besede, ko levičarji fašistoidnim figuram očitajo spotakljivo partijsko mladost, se je Tone Partljič lotil umetniške rehabilitacije "kulturnega marksista" stare šole, ki ga niti "kulturni marksisti" na oblasti v socializmu niso marali. Tone Partljič se je lotil nehvaležnega dela …
A Partljiču je treba priznati dober nos za romaneskno snov, to je pravzaprav dokazal že, ko je spisal v začetku omenjeni lastni življenjepis. Prežih ni upesnitve vreden heroj samo kot dragocen pisec, izkazal se je kot polnokrvna romaneskna figura, glavna oseba romana, ki v svoji usodi skriva usodo cele svoje epohe. Prežih je bil kot malokatera usoda vpleten v najbistvenejše silnice grozovitega časa, v katerem je živel. Partljič si je z njim pridobil priložnost, da napiše roman epohe.
V romanopisju je znana in dokaj pogosto uporabljana metoda in dramaturgija pisanja zgodovinskega romana: glavna oseba je lik, ki se po svoji osebni usodi in svojih nagnjenjih in družbenih zvezah zmeraj znajde tam, kjer se dogaja kaj pomembnega, ne da bi bil tudi sam nosilec toka dogajanja in družbeno in umetniško najpomembnejša oseba romana. Včasih, precej manj pogosto, najdemo take usode tudi v resničnem življenju. V spominih Nadežde Mandelštam zasledimo, da je imel podobno usodo njen mož, ruski pesnik Osip Mandelštam. Nadežda v teh spominih verno opisuje svoje življenje s pesnikom, izkažejo pa se za eno redkih literarnih prič celega stalinskega sovjetskega obdobja. Nekaj takega je dobil v roke Tone Partljič, ko se je lotil življenja Prežihovega Voranca. Nastal je roman, ki je iz ozkega življenjepisa nastal roman epohe.
Kje vse se je Prežih gibal kot šolar, kot frontni vojak, vojni ujetnik, tovarniški delavec, komunistični ilegalec, izgnanec, organizator, sogovornik in konkurent osebnosti kominterne, zakonski mož in oče, politični preganjanec, pisec epohalnih novel in romanov, ljubljena umetniška, prav nič umetnjakarska figura, ki je postal legenda in ki so ga že za življenja zapredali v sage, ki jih ni resnično doživel, recimo, da je imel v času dela v kominterni kot edini vedno prost dostop do Stalina v Kremlju, kot pred njim samo še Gorki! Vse to je izjemna življenjska tvarina, ki se je znašla pred Tonetom Partljičem, da oživi kot literarna snov dveh svetovnih vojn in hudih let po obeh.
Začetek novega literarnega pisanja, novega humanističnega socialističnega realizma na naših tleh
Skoraj sedemsto strani prve knjige, ki se zaključi z obdobjem ilegalnega dela pred veliko gospodarsko krizo, je resen obet, da bomo dobili "veliki tekst" nacionalne literature, podobe ljudi, ki so kot komunisti tragično poskušali ustvariti humano družbo na krvavih evropskih tleh v prvi polovici kratkega dvajsetega stoletja. Partljičev roman Voranc je z Mikelnovim Velikim vozom in Möderndorferjevo Drugo preteklostjo začetek novega literarnega pisanja, novega humanističnega socialističnega realizma na naših tleh.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
