Festivalski nabor Festivala Ljubljana letos ni ponudil izrazitih plesnih dogodkov. Resda je bil ples sestavni del tako mariborskega muzikala Evite kot tango večera María iz Buenos Airesa, a napoved španske verzije slavnega baleta na glasbo Sergeja Prokofjeva s priznanim simfoničnim orkestrom Avditorija Alicante ADDA je obljubljal edino polnokrvno plesno doživetje. In tu smo pri prvi zadregi, še posebej za gledalca, ki po napovedi "balet" pričakuje klasično baletno predstavo. Srce parajoča zgodba mladih veronskih ljubimcev v interpretaciji plesne skupine OtraDanza je bila namreč vse kaj drugega. Za ljubitelje sodobnega plesa dobrodošlo doživetje, ki razkriva nove koreografske prvine na domiselno minimalizirani sceni; za tiste, ki so pričakovali scensko in kostumsko razkošno predstavo, vsebinsko zvesto klasičnim izvedbam na večjih gledaliških odrih in temelječo na klasičnih (ali vsaj neoklasičnih) baletnih elementih, pa je prinesla več razočaranja kot navdušenja.
Romeo in Julija je nedvomno ena najpogosteje interpretiranih ljubezenskih zgodb tako v glasbi in besedi kot gibu. Po zaslugi Sergeja Prokofjeva, ki je svojo verzijo zasnoval leta 1935 na podlagi Shakespearove dramske predloge, sodi med najbolj prepoznavne balete 20. stoletja z izrazito dramatsko zasnovo, značilno melodiko in ostrimi ritmičnimi poudarki, ki ustvarjajo širok razpon med intimnimi prizori in razgibanimi skupinskimi odlomki. Kot klasično baletno delo je doživelo več preoblikovanj, nešteto tudi v sodobnejši preobleki. Prav zato ne preseneča, da umetniki še vedno iščejo nove načine, kako zgodbo o veronskih ljubimcih predstaviti gledalcu.
Avtorska vizija španske koreografinje, plesalke in pedagoginje Asun Noales, ustanoviteljice sodobne plesne skupine OtraDanza in mednarodnega festivala Abril en Danza ter ustanovne članice Španske akademije uprizoritvenih umetnosti, je nesporno izvirna, prečiščena in posodobljena. Plesalcev je le dvanajst, karakterizacija likov delno odstopa od ustaljenih predstav, uporaba posameznih delov glasbe je opazno prirejena. Gib je izrazno bogat in razumljiv, sodobno realističen in mestoma duhovit, a žal dvoinpolurna predstava deluje precej monotono in enodimenzionalno. Največjo krivdo za to velja pripisati pomanjkljivi dramaturgiji, ki bi samostojne segmente ustrezno sestavila in ustvarila strukturo, ki bi ohranjala gledalčevo pozornost. Tako pa so pred gledalcem nanizani prizori, ki linearno sledijo zgodbi, a mu, razen zaznave unikatno premišljene gibalne vizualizacije občutkov in dejanj likov, ne nudijo kompleksnejše odrske izkušnje. Kljub impresivni glasbeni podlagi, ki je nedvomno ena od potrebnih atributov.
Gib je izrazno bogat in razumljiv, sodobno realističen in mestoma duhovit, a žal dvoinpolurna predstava deluje precej monotono in enodimenzionalno
Samosvojost in vrednost koreografskega pristopa Asun Noales je nesporna. Prvič, izvirni liki zgodbe so prirejeni in delno abstrahirani, potopljeni v kolektivnost. Zaradi tega sta v programskem listu poimensko navedena le protagonista (Rosanna Freda kot Julija, Salvador Rocher kot Romeo), pri ostalih plesalcih pa vloge niso izpisane. Gledalcu je prepuščena nadaljnja identifikacija, kar načeloma ustvarja dobrodošlo lastno angažiranost. Jasni sta vlogi Tibalta in Mercutia; starši in veronski knez so neopazni, dojilja in Paris izrazito zminimalizirana, vloga očeta Lorenza pa nenavadno prirejena (ob dejstvu, da jo pleše plesalka). Drugič, prizori si načeloma sledijo v osnovnem zaporedju, a so delno časovno in vsebinsko spremenjeni. Ples v maskah ni tako izrazito poudarjen, enako predaja pisma na trgu, skrivna poroka v cerkvi in Parisovo dvorjenje. Podobno velja za glasbene teme, ki so včasih uporabljene drugače, kot je zapisano v partituri.
Tretjič, oder je opremljen s preprostimi elementi, ki zgolj nakazujejo prostorsko in časovno dogajanje (scenograf Luis Crespo). Razpršene zlate kocke, ki sestavljene služijo kot podij za Julijin "samomor"; gibajoča se stojala na koleščkih z valujočo transparentno tkanino vnesejo kanček razkošnosti v smislu družabnega plesa ter s svojo dvobarvnostjo zgolj nakazujejo bledo ločnico med liki (modra za Romea in Montege, rožnata za Julijo in Capulete); ter dve osrednji kockasti ogrodji, ki simbolizirata razkol med obema družinama in enkrat ustvarjata iluzijo interierja, drugič pa je recimo vrhnja ploskev izrabljena za slavno balkonsko sceno. Ta element je s približajoče-odmikajočimi se premiki lepo izrabljen pri slovesu oziroma razklanosti obeh ljubimcev po preživeti noči, hkrati pa izstopa nekaj posrečenih simbolno estetskih domislic, kot so uvodni razigrani Romeov vstop "skozi" ozelenelo čelno ploskev, pa razgrnitev tkanine po celotnem odru ob odstranitvi prve žrtve nesmiselnega družinskega sovraštva ali uporaba jabolka kot strupa. Kostumi Ane Esteban so nevpadljivi in ne težijo k večji prepoznavnosti, prav tako ostaja osvetlitev Joaquína Hernándeza na že ustaljeni ravni modernih predstav v smislu zgolj ambientalne osvetlitve s stropa, prav tako brez večjih ambicij z namenom povečanja dramaturškega učinka.
Četrta in verjetno najpomembnejša karakteristika je avtorski gib, ki uravnoteženo izrablja telo kot celoto ter vsebuje realistične in akrobatske elemente gibalne (zlomljen vrat, Romeo pokonča Tibalta z "wrestling" prijemom). Gib je v osnovi organski in pomenljiv, klasični baletni elementi so prisotni v izredno majhni meri, prepoznani le kot osnovna platforma za izraznost plesalcev. Skupinski prizori izstopajo z usklajenimi formacijami, solistični pa z dodelano gibalno izraznostjo s poudarkom na interakciji teles (in z manjšo igralsko intenzivnostjo). Med izstopajočimi izvirnimi elementi naj omenim s kapuco zakrit stereoidno kinetičen lik v duhu sodobnih magov, ki nadomešča zadržanega očeta Lorenza; lep in nenavaden duet med Tibaltom in Julijo, Romeovo objokovanje mrtvega prijatelja (namesto klasičnega predsmrtnega Mercutievega sola); subtilno distinkcijo v zaključni sceni v grobnici, kjer mehko padajoči gibi na videz umrle Julije v Romeovem naročju in njegovi odrezavo padajoči v Julijinem nakazujejo razliko med njenim "spancem" in njegovo dejansko "mrtvostjo"; ter zaključni skok Julije v smrt z balkona (namesto klasične uporabe bodala). Med manj posrečenimi ali vsaj nerazumljivimi pa recimo Parisov spastični odhod z odra ali preko odra sprehajajoča se punca s z napisom 'Runda 3' v duhu spektakularnih boksarskih ali rokoborskih spektaklov med obračunom na trgu.
Če je oder Gallusove dvorane deloval skorajda prevelik za tokratno scensko postavitev, pa je bilo očitno, da je bil spodnji prostor za orkester premajhen, saj so bili posamezni instrumenti oziroma sekcije nameščeni na odru (levo harfa in piano oziroma čelesta, desno tolkala). Razen če je šlo za načrtno postavitev. Ne glede na to je eden najmlajših orkestrov v Španiji pod vodstvom Josepa Vicenta poskrbel za izredno lepo glasbeno izvedbo. Čist zvok je pohvalno napolnil dvorano in vsem tistim, ki so bili morda razočarani nad plesnim dogajanjem, ponudil izredno lepo doživetje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
