Če ste kdaj dvomili, da je možno v klavir preliti tako intenzivno paleto čustev kot v inštrumente z bolj direktnim ustvarjanjem zvoka, recimo godala ali pihala, potem sta bila nastopa mladega španskega pianista in neuničljive argentinske umetnice pravšnja, da ovržete to trditev.
V intimni zamaknjenosti
Seveda drži, da je zvok, ki ga pianist izvablja s pomočjo črno-belih tipk in kladivc, ki udarjajo na napete strune, bolj mehanski kot neposreden stik violinskega loka s strunami ali pa z ustnicami iztisnjen zrak v pihalo, a Leo Di María, ki svoj talent predaja tudi naslednjim generacijam v različnih vzgojno-izobraževalnih institucijah, je dokazal, da je možno intimnost, občutenost in intenzivnost izvabiti tudi iz klavirja. Zatopljen v zvoke, skladbe, skoraj vedno zaključujoč sključeno v želji po popolnem zlitju z inštrumentom, je ustvaril posebno glasbeno doživetje. V Križevniški cerkvi je prejšnji petek, 17. julija, predstavil program, ki je združeval tri izrazito različne glasbene svetove.
Skladba Ljubezen in smrt iz suite Goyescas Enriquea Granadosa z občutljivo liriko in slikovitostjo črpa navdih iz umetnosti Francisca Goye. Di María je delo interpretiral v razponu od trpeče pritajenosti do nebrzdane silovitosti, enkrat občuteno božajoče, drugič veličastno razburkano. V Lizstovi Fantaziji po Danteju (Fantasia quasi Sonata) je ponovno s širokim kontrastnim razponom, ki je vseboval tako zastajajoče raziskovanje tonov kot surove poudarke in divje preigravanje dolgih pasaž, razstrl širok dramatičen prostor dela madžarskega romantičnega skladatelja in klavirskega virtuoza. Zadnja je sledila Sonata za klavir št. 8 v B-duru, op. 84, Sergeja Prokofjeva, s katero je potrdil svojo izjemno tehnično pripravljenost. Mladi pianist je občinstvo radodarno nagradil še z dvema dolgima dodatkoma, v katerih je bilo začutiti tudi pravi španski temperament.
Glasba ne pozna starosti
O še enem gostovanju legendarne Marte Argerich, ki se očitno rada vrača na ljubljanski festival, je težko zapisati kaj novega. Razen tega, da je tokrat izvedla Koncert za klavir in orkester v G-duru Mauricea Ravela. Gospa kljub svojim petinosemdesetim izžareva neverjetno vitalnost in spoštljivost. Zdi se, da pot iz zaodrja do klavirja od nje zahteva več napora kot igranje polurnega koncerta. Ali drugače: previdno in rahlo obotavljajoče se je premikala po odru, a ko je sedla za klavir, se je prelevila v mladenko, katere vsak gib je bil brez zadržkov ali fizičnih omejitev podrejen glasbi. Glasbi, ki je pod njenimi prsti tudi tokrat zaživela v vsej veličini. In seveda v usklajenem sozvočju z Orkestrom Slovenske filharmonije, ki ga je vodil njen dolgoletni sodelavec in nekdanji partner Charles Dutoit.
Naj kot zanimivost dodam, da sta minuli petek v Gallusovi dvorani ponovno izvedla delo, ki je pravzaprav prvič povezalo njuni umetniški poti. Prav s tem Ravelovim koncertom je Duotoit 19. januarja 1959 debitiral s komornim orkestrom iz Lozane (Orchestre de Chambre de Lausanne), na njem pa je kot solistka nastopila še ne osemnajstletna Martha Argerich. Sicer pa smo taisti večer prisluhnili še dvema orkestrskima deloma: Uverturi Rimski karneval, op. 9, Hectorja Berlioza in rimski trilogiji Ottorina Respighija, s katero je številni orkestrski sestav pod Dutoitovim vodstvom navdušil z zares pisano paleto ritmov in zvokov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
