(INTERVJU) Tone Škrjanec: Čaj je še ostal, le da ga zdaj pijemo doma

Prebrala sem, da ste svojo zgodnjo poezijo brali na nekem dogodku na Kodeljevem, ko je kot pesnik nastopil tudi Pero Lovšin.

"Na faksu – FSPN, današnjem FDV - smo bili druščina prijateljev, sošolcev, ki smo imeli afiniteto do literature. Kar nekaj nas je pisalo pesmice, Ščurk, Luži, Peco, Mojca … Pero je bil malo mlajši, kakšni dve leti za nami, in je zraven tudi brenkal. Res smo organizirali par branj. Eno je bilo na Kodeljevem, mislim, da v nekdanjem kinu, pa na Bežigrajski gimnaziji smo imeli nastop, in to s kulinaričnim performansom. Medtem ko smo mi brali, je kolega Koko pripravil špagete."

V vseh pogledih ste bili avantgarda. Danes vsi mamijo k poeziji s kulinariko …

"Po svoje je bilo kar zabavno. Tako se je začelo in nadaljevalo, zgleda pa, da sem samo jaz potem ostal pri poeziji. Dobro, Pero je šel v glasbo. Ampak tudi jaz sem izdal prvo knjigo šele čez dekade tako rekoč, leta 1997."

Nekateri razvijajo cele legende okoli iniciacijskega momenta. Se vi spomnite, kako, kdaj ste vstopili v poezijo?

"Literatura me je začela malo bolj zanimati v gimnaziji. A kar smo se učili v šoli, se mi ni zdelo ravno ne vem kaj. Imel pa sem sošolca, ki je veliko bral in mi je kdaj svetoval kakšno knjigo. Vem, da mi je ob neki priložnosti rekel, da bi bilo dobro, če preberem Na cesti Jacka Kerouaca. Knjiga me je pritegnila in postopno sem začel brkljati okoli nje, Kerouac je pisal prozo, a tudi pesmice, in preko njega sem prišel do skupine beatnikov. Tudi pozneje so mi ostali blizu. Hkrati pa sem odkrival tudi najbolj sodobno slovensko sceno, drugačne avtorje, kot so bili Ivan Volarič – Feo ali Blaž Ogorevc, Matjaž Hanžek, Iztok Osojnik … In seveda se ni dalo spregledati Tomaža Šalamuna, ki je bil takrat že kar prepoznan. Počasi sem potem v študijskem obdobju dobil občutek, da tudi jaz potrebujem to, da se na tak način izražam. Ali pač samopotrjujem, saj ni važno. Ves čas sem nekaj zapisoval, objavljati pa sem, kot rečeno, začel relativno pozno. Prvič sem pesmi objavil v Tribuni, in to skupaj z Ervinom Hladnikom - Milharčičem, s katerim sva bila tudi prijatelja in je v tistem času tudi pisal pesmice. Druga bolj samostojna objava je bila pa v Dialogih, tudi v pradavnini. Vsekakor mi je bilo nerodno objavljati – kaj bodo pa ljudje mislili?! – in sem si izmislil psevdonim. Potem pa do knjige leta 1997 nič. Takrat sem bil star 34 let."

Meni se ne zdi nič narobe s takim začetkom.

"Izgleda, da sem tudi karakterno tak, da mi ni do tega, da bi se nekam zrinil ali ven metal. Moja poezija je bila vedno in je še zmeraj osebnoizpovedna, intimna, in zato se mi je zdelo javno izpostavljanje še težje. Zadržki so bili še večji."

Začeli ste pozno, bi pa rekla, da niste nikoli pesniško ostareli. Kot svojega, kot kolega, kot vrstnika tako rekoč vas ima mlajša generacija pesnikov, ki se je rodila dve desetletji za vami. Nekateri pesniki naših generacij se pritožujejo, da jih mladi prehitevajo in ignorirajo na vseh frontah, vi pa tega res ne morete reči.

"Mogoče je tako tudi zato, ker sem se tako pozno pojavil. Bil sem starejši, a sem se pojavil hkrati z mlajšimi pesniki, ki jih omenjate. Zato se je morda zdelo, da smo generacija. Dobro, verjetno pa so med nami tudi druge stične točke na nivoju poetike, percepcije sveta in poezije."

Zdi se, da je vašo "percepcijo sveta in poezije" oblikoval na eni strani zahod z beatniško literaturo in na drugi vzhod z budizmom in zenom, ki pa sta tudi vplivala na beatniško literaturo …

"V časih, ko sem se bolj začel zanimati za poezijo, sem tudi pri beatnikih srečal zen, budizem in haiku. In v mojih študijskih letih je izšla prva knjižica haikujev v slovenščini. Pripravil jo je Iztok Geister. To mi je precej leglo na dušo. Ves čas sem imel rad kratke pesmi. Zdaj, ko sem starejši, sem začel pisati daljše stvari. Ne vem, kaj mi je. Včasih se mi je zdela pol strani dolga pesem že veliko predolga. Pa cel ta vzhodnjaški feeling, ki je tako drugačen od našega, mi je blizu. Ne gre samo za odnos do narave, opisovanje narave, ampak za celostno duhovno konstelacijo. Moja druga knjiga, Sonce na kolenu, je iz samih kratkih pesmi. Ne rečem, da so haikuji, ker niso čisto po pravilih. Če bi štel zloge, ne bi prišel skozi. Haiku ima stroga pravila, ampak zmeraj se jih da prekršiti. To so počeli tudi največji klasiki. Se je že našel kak izgovor."

Za pesniško "skupino", ki sva jo prej omenila, recimo ji skupina urbanih, ljubljanskih pesnikov razširjene generacije, in kakšne pesnice, je Milan Vincetič nekoč uporabil oznako "biciklisti", če se ne motim. Zdaj bi bolj rekla, da je to poezija pivcev čaja. Zlahka si predstavljamo, da sedite v čajnici, gledate skozi okno, opazujete in vsake toliko kakšno rečete.

"To se je dolgo res dogajalo. Menda so nam (Podlogar, Čučnik, Pepelnik) rekli celo 'druščina zelenega čaja'. Dejansko smo se dobivali v ljubljanski Čajnici, ki so jo po covidu žal zaprli, tako da nimaš v Ljubljani več kje piti zelenega čaja, gledati okoli, bloditi in se iti kontemplacijo, bolščati v prazno. Kvazi zen ali kako bi temu rekli. To je bilo fajn. Čaj je še ostal, le da ga zdaj pijemo doma. Doma pa ni isto. Tudi pivo piti doma ni isto kot v gostilni."

Potrebujete tudi za pisanje poezije čajni ritual ali kakršenkoli ritual? Pišete kjerkoli, kadarkoli?

"Predvsem potrebujem mir. V sebi moram biti miren. Najbolj vznemirljiv ustvarjalen moment je, ko te odnese in si v nekem posebnem stanju in čisto noter v pisanju. Takrat nastanejo najboljše pesmi. Ker si res kompletno v pesmi, ki jo delaš. Včasih mi uspe, da se preprosto usedem in pesem napišem. V bistvu je končana in v resnici je v redu. Ja, naslednji dan jo pogledam in malo jo popravim, kakšno stvar vržem ven, vzpostavim red, a to je vse. Če pa jo mečkam dlje, je vedno slabša. Nisem te sorte, da bi lahko delal pesem tri tedne, se mučil in silil. Lahko, da vseeno nastane kar v redu stvar, a čutim, da to ni tisto pravo. Da nekaj manjka in da je na silo. Vem, da nekateri tako delajo, zame pa to ni. Sam delam pač drugače. Lahko pa je to kadarkoli. Sicer nisem tiste vrste pesnika, ki piše zvečer. Mogoče obstaja nek stereotip, da se poezija piše zvečer. Ne, kadarkoli, samo da sem v pravem moodu, pravem stanju, da sem pripravljen za pisanje."

Na festivalu Versia na Ptuju, na katerem ste gost in se zdaj pogovarjava, je bil pogovor med Miljano Cunta in jamajškim pesnikom Jasonom Allen-Paisantom, katerega poezijo je prevajala. Med drugim je rekla, da takrat, kadar intenzivno piše svojo poezijo, ne more prevajati druge poezije oziroma sploh ne brati druge poezije. Velja kaj od tega tudi za vas?

"Ne čisto tako, a takrat, kadar prevajam, sam ne pišem. Ne gre. Kasneje, ko sem končal prevod, lahko začnem pisati, in gotovo bom v pisanju potegnil kaj iz prevoda – ne moreš, da ne bi. Kombiniram pa tega ne. Počnem lahko samo eno. Dopoldne prevajati in popoldne napisati pesmico ali dve ne gre. Stvar me tako okupira, da ne morem preklapljati."

Ko pogledam vaš prevajalski opus – niste se silili prevajati reči, ki vam niso blizu, ne?

"Imel sem srečo, da sem bolj ali manj sam izbiral, kaj bom prevajal. Če prevajaš reči, ki ti niso blizu, ni pravega zadovoljstva in zagona."

Nekateri pesniki, pesnice vztrajno ponavljalo, da bi se morali ljudje prisiliti in brati poezijo. Da to ni lahek posel, a bi se ga morali vsi lotiti. Kaj pravite vi?

"Branje poezije ni kot branje sporočil na Facebooku, članka v časopisu ali normalnega romana. Poezija je nekaj čisto drugega. Vzeti si moraš čas, da jo prebereš zares, ne pa da samo preletiš deset vrstic in rečeš, ah, saj itak nič ne štekam, kaj bom to bral. In potem to odrineš in do smrti več ne vzameš knjige v roko. Poezijo moraš pokonzumirati s celim telesom in duhom. In vsaj jaz mislim – in najbrž nisem edini -, da je napaka, če zmeraj iščeš tisto, kar naj bi ti hotel pesnik povedati. Ni dobro iskati, kje je štos in kaj je hotel pesnik povedati, kot so nas učili v šoli. Mogoče ni pesnik hotel povedati nič posebnega, mogoče je hotel samo pesem napisati – kot je nekoč rekel moj prijatelj Peter Semolič. Veliko pesmi je takih. Meni nekaj pomeni to, da sem jo napisal, bralci pa jo bodo videli na svoj način. Pa jim ni treba brkljati in ugotavljati, kaj naj bi jim jaz hotel povedati. Če jim je karkoli dala, je to tisto, kar je pomembno."

Vaša poezija, pa tudi poezija vaših pesniških somišljenikov, pogosto pride do nas z glasbo. Za kako vrhunsko kombinatoriko gre, priča tudi podatek, da je bil album vaše poezije in glasbe na Radiu Študent izbran za album leta.

"Ja, Lovljenje ritma je bil album leta. Mislil sem, da me bo kap. Res je bilo neverjetno. Seveda je tu ogromna zasluga avtorja glasbe in producenta Janija Mujiča, člana nekdanje hardcore zasedbe 2227. Vse skupaj je bilo naključje. Brane Mozetič me je povabil na Živo književnost in me vprašal, ali imam kakšnega glasbenika, ki bi me spremljal. Spomnil sem se na Janija, saj smo v KUD France Prešeren sodelovali. In sva naredila nekaj čez dvajset minut programa, ki je bil fajn, tako da mi je Jani predlagal, da bi naredili ploščo. In smo jo naredili. Jaz sem samo bral oziroma govoril, vse ostalo je bila pa muzika, in mislim, da je bila odlična kombinacija. Če besede in muziko dobro povežeš, je zelo fajn."

Seveda pa morata biti v osnovi poezija in muzika odlični.

"Res, in to mora biti potem zelo dobro povezano."

Najbrž se s tem sicer ne širi krog publike?

"Ne vem, nisem prepričan, da se s tem ne širi, najbrž vseeno se, vsekakor pa se, če je narejeno dobro, bogati tako poezija kot glasba. To je dobro sožitje."

A radi berete poezijo? Vam je fajn?

"Kar rad berem, ja."

Pa radi hodite na festivale in literarne dogodke? Se radi pesniško družite? S ptujskega festivala greste tako rekoč naravnost na Vilenico …

"Sem prilično asocialen, s spet ne totalno. Se družim, a potrebujem nekaj časa, da vzpostavim kontakt. Ni pa mi muka, ne trpim ves čas skratka. A če je tega preveč, je hitro preveč. Vsega mora biti v pravih dozah."

Sami pa po Trnovskih tercetih, ki ste jih organizirali v bivšem KUD France Prešeren, več niste organizirali večjih literarnih dogodkov?

"Ne. Tam sem imel vso infrastrukturo. Če bi KUD še funkcioniral, bi projekt verjetno še nadaljeval. A sem ostal brez službe in sem imel potem nekaj let status samostojnega delavca v kulturi, pri petinšestdesetih pa so me tako ali tako nagnali v penzijo. In pravzaprav mi ni nič … No, hotel sem reči, da mi ni nič hudega, ne vem pa, kako bo. Ker to, kar se zdaj dogaja v kulturni politiki, ni v redu."

Se, kadar mislite, da kaj ni v redu, angažirate proti temu? Ste aktivna "kulturnopolitična žival"?

"Prav posebno angažiran nisem. Spremljam in si mislim svoje. Ja, sem hodil na proteste, nisem pa v kaki organizirani skupini in ne pišem furt na furt protestnih pisem. Ne čutim se pravi za to. Mi gre pa na jetra, in to zelo. Država, ki misli, da je kultura nekaj, česar ne potrebuje, ni vredna svojega imena. Taka država nima obraza, to je – kurac, ne morem drugače reči. Zelo direktno in na hard nam sporočajo, da nas ne potrebujejo."

Vendar za sporočanje svojih stališč do družbenopolitične realnosti ne uporabljate poezije. Za vašo poezijo res ne moremo reči, da je direktno angažirana. Kaj mislite o angažmaju v poeziji?

"Jaz pravzaprav mislim, da je moja poezija angažirana, a na zelo prefinjen način. Če se malo potrudiš, to tudi najdeš v njej. Seveda ne gre za direkten angažma, ker potem to več ne bi bila poezija, ampak agitpropovska, pamfletarska zadeva. Poezija se v čem takem hitro izgubi. Mislim pa, da je nek določen angažma slišati že s tem, da ponujam v svoji poeziji neko drugo videnje realnosti. To je ta kritika."

Nazadnje sem vas zasledila v projektu "poezije za turiste", skupaj z vašim stalnim pesniškim omizjem, Gregorjem Podlogarjem, Primožem Čučnikom in Ano Pepelnik.

"Pred nekaj leti smo izdali svoje Pesmi štirih. Potem pa je Serč, prijatelj, ki prodaja Literaturine in Šerpine izdaje, ugotovil, da pride veliko turistov in jim nima česa ponuditi in da naj prinesemo svoje knjige v tujih jezikih. No, Primož pa je predlagal, da bi naredili knjigo naših pesmi v angleščini, in tako je ta naša neobstoječa skupina ljubljanske pesniške šole naredila 44 Poems For Tourists. Knjiga je bila narejena v dobrem mesecu, res pa smo uporabili že obstoječe prevode. Fina ideja in knjiga tudi lepo izgleda."

In dobro opozorilo, da že dolgo nismo dobili nobene antologije, ne izvirne ne prevedene.

"Res, saj ne vem, kdaj je nazadnje izšla kakšna antologija sodobne slovenske poezije."

Za konec imam pa citat, ki ga ponavljajo vsi zapisi o vaši poeziji. Rekli ste, da je "poezija pojavna oblika popolne svobode". Razložite, prosim.

"Ja, točno tako je. Ko pišem poezijo, lahko naredim, kar hočem. Napišem lahko, kar hočem. Združujem lahko stvari, ki so nezdružljive, lahko preskakujem z enega na drugo, delam zgodbe iz ničesar, mešam realni in sanjski svet in zajebancijo. Kar hočem. In tudi z jezikom lahko počnem karkoli. Malo visokega, malo nizkega, malo nekaj vmes. In pišem lahko o čemerkoli."

Poezija je "limanje", ste temu rekli. Ampak jaz si pod "limanjem" predstavljam fragmentarno delo, pri vas pa se vse lepo zlije v celoto …

"Saj to je treba znati! To in ono zlepljeno v poetičnem, obdelanem zaporedju - je na koncu pesem. Čarovnija. Vse zmešaš in povežeš, pa je, če malo poenostavim. Jaz mislim, da je poezija fajn in da to mora biti. Zato bi bilo fajn, če bi jo ljudje malo več konzumirali. Ker poezija nekaj daje. A za to bi moralo biti življenje drugačno. Ne pa, da bezljaš od jutra do večera. Če sploh kaj bereš, bereš po diagonali. Po drugi strani pa, poezija nikoli ni bila množična zadeva. Zmeraj je bila butična, brali so jo 'tapravi'. Bila je prva in je ostala in bo še naprej ostala. In tudi če se Ignacija Fridl Jarc z Janšo vred na glavo postavi, bo še naprej obstajala. Mislim, da se je ne da ubiti. To je v nas."