"Slovenke in Slovenci za svoje naravne lepote verjamemo, da so enakovredne vsem drugim naravnim lepotam tega sveta. V naših očeh je slap Savica mogočen kot slapovi Niagare, Julijci pa magični kot Himalaja. Tudi za kulinariko smo, vsaj odkar imamo Ano Roš, prepričani, da v ničemer ne zaostaja za francosko, italijansko ali japonsko, o kakovosti slovenske umetnosti pa po drugi strani resno dvomimo. Pri umetnosti domoljubna subjektivnost nenadoma odpove in zato smo do nje praviloma skrajno objektivni in kritični. Tako zelo kritični, da nas še Luka Dončić ne bi mogel prepričati o njeni izjemnosti.
Zato, čeprav smo narod pesnikov, v glavnem mestu nimamo – kot imajo na primer v Dublinu – muzejev posvečenih svojim največjim pesnikom in pesnicam. Imamo kip pesnika na glavnem trgu, a nimamo muzejev Daneta Zajca ali Tomaža Šalamuna, nimamo hiše Svetlane Makarovič. Nihče tudi še ni prišel na idejo, da bi tuje obiskovalce popeljal po poteh Kovačičevih Prišlekov, našega največjega literarnega dela, in jim ob tem pojasnjeval našo zapleteno polpreteklo zgodovino, kakor se ni še nihče spomnil, da bi Metko Kraševec razglasil za slovensko Frido Kahlo in odprl galerijo z njeno stalno razstavo. /.../ Ko je denimo pred kratkim v intervjuju za enega naših spletnih portalov Benjamin Šeško novinarju povedal, da raje bere knjige, kot pa preživlja čas na tiktoku, ga novinar ni vprašal, kakšne knjige najraje bere, katera je njegova najljubša knjiga ali katero knjigo bi priporočil mladim bralcem.
Tisoče in tisoče evrov vsako leto porabimo za dvig bralne kulture med mladimi, Slavko Pregl je svoje življenje posvetil temu, da bi mlade nagovoril k branju, ta velika, stoodstotna priložnost za promocijo knjig med mladimi pa je ostala neizkoriščena."
