(GLEDALIŠKA KRITIKA) Kako mučna mora biti predstava o genocidu?

Jutra v Dženinu Susan Abulhawa so prvič izšla leta 2006. Dvajset let pozneje so prevedena v trideset jezikov, prodanih je več kot 1,5 milijona izvodov. Tudi slovensko izdajo v prevodu Lili Potpara so morali ponatisniti. Epska zgodba o usodi razširjene palestinske družine od nakbe leta 1948 do začetka 21. stoletja je avtorici – in Palestini – odprla vrata v svet. Zdaj, vsaj od 7. oktobra 2023, pa se ta vrata spet zapirajo. Jutra v Dženinu se še vedno in znova berejo, manj pa to, kar ima Abulhawa povedati zdaj. Po še dveh desetletjih uresničevanja načrta za – ne morem reči drugače – končno rešitev palestinskega vprašanja več ne more pripovedovati zgodb o ljubezni, sočutju in človečnosti. Zdaj govori in piše o genocidu, o novem holokavstu in o tem, da si Izrael ne zasluži prizanesljivosti. Zdaj piše to, česar zahodni mediji več nočejo objaviti.  

Uprizoritev Juter v Dženinu v Drami SNG Maribor v priredbi Gregorja Zorca in Žige Divjaka ter v Divjakovi režiji izhaja iz te diference. Izhodiščna teza je, da je svet pripravljen sprejeti prijazne, sprijaznjene Palestince, Palestince žrtve, ne pa jeznih Palestincev, Palestincev, ki obsojajo in se upirajo. 

V dramatizaciji so Jutra v Dženinu ohranjena kot ogrodje, kot kosti – in v veliki meri takšna tudi ostanejo. Če ostanemo pri telesnih metaforah, v veliki meri ostanejo brez mesa. Uprizoritev predstavi romaneskne like in njihove zgodbe s pripovedovalskimi obnovami in redkimi odigranimi prizori. Pripovedne linije se zaključijo s citati iz knjige, ki jih igralci demonstrativno preberejo. Kar bi lahko bilo razumljeno kot verifikacija, kot dokumentarna potrditev ali kot poudarjena prezenca literarno subtilne besede, lahko izpade tudi kot navadna bralna vaja. Rekonstrukciji romaneskne zgodbe sta dodana dva ponavljajoča se elementa: en je zgodba o Susan Abulhawa oziroma predvsem zgodba o njenem razvoju razumevanja problematike po Jutrih v Dženinu, drugi pa recitativ antoloških genocidnih izjav izraelskih politikov, javnih osebnosti, vojakov … 

Štirim v črno oblečenim igralkam - performerkam in trem igralcem -performerjem je pri izrekanju, pri umeščanju besed in teles v prostor v pomoč samo en scenski element - rekvizit. Stoli so rekvizit, ki ni namenjen osnovni funkciji. Od začetka do konca uprizoritve so zato prazni – tisti, ki naj bi jih zasedali, so mrtvi. Najprej označujejo družinske člane: tako kot oni pristanejo v jami (pred oziroma pod odrom); potem postanejo označevalci genocidno iztrebljenega naroda: grmada trupel. Na koncu postanejo ruševine, med katerimi se zatikajo trupla. Odmetavanje stolov ali njihovo počasno vlečenje, pok ali cviljenje, oboje učinkovito proizvaja nelagodje. Oboje glasno zaseka v tišino in tudi tako odgovarja na začetno popevčico, ki se počasi, ponavljajoče, hreščeče razlega iz zvočnikov: Silence is sexy /Silence is sexy/So sexy/So sexy/ Silence is not sexy at all. (Einstürzende Neubauten).

Ne bi smeli biti tiho. Toda kolikokrat v uprizoritvi je to smiselno ponoviti? Vse v predstavi se v nedogled ponavlja: besede in dejanja. Razlogov za to seveda ne manjka. Izraelska morilska strategija se ponavlja. Kdor je mlad in je začel genocidni proces spremljati šele po 7. oktobru 2023, ne ve, da so vse izraelske argumentacije klanja dobesedna ponovitev tistih, s katerimi so zradirali begunski taborišči Sabra in Šatila leta 1982, in da je bila tudi že tista retorika ponovitev. Roman Susan Abulhawa to prikaže prav enciklopedično – in sugestivno. Ponavlja se akcija in ponavlja se reakcija. Ponavljajo se poročila v medijih. Vse se ponavlja in vse je še vedno isto. Tudi če se ponavlja dobesedno pred očmi vsega sveta. Zato je mučno, neskončno, počasno ponavljanje uprizoritvena strategija. Da bi se gledalci zavedeli, da je to osnovni princip te človeške in nacionalne tragedije. 

A žal predstava pri tem izgubi občutek. (Seveda je vedno mogoče reči, da je tudi to del strategije, kot ponazoritev realne izgube mere, vendar mora biti v uprizoritvi tudi to prepričljivo.) Predstava Jutra v Dženinu je predolga, dramaturško prešibka in uprizoritveno premalo živa. Dokumentarno gledališče in angažirano gledališče ima drugačna pravila in kriterije, namen pa ostaja isti: sporočilo mora priti do gledalca. Če obstajajo gledalci, ki tega, kar govori predstava, še niso slišali, potem prav gotovo niso dojemljivi za način, na katerega jim to govori. Na premieri so gledalci vzdihovali, pogledovali na uro in dremali. Sploh ker ob vseh preseganjih mej, da bi ponazorila mučnost problematike, predstava nekaterih mej žal ni dosegla. Skladno s konceptom predstave je dikcija namerno nedramatična, počasna, zadržana, vendar pa – z izjemo ene igralke in enega igralca – ne dovolj jasna in/ali glasna, da bi prišla do sedme vrste parterja. Verjetno je delno težava tudi v prizorišču: podobne predstave Žige Divjaka so po navadi umeščene tako, da jih publika obkroža in jim je tudi fizično blizu.

Odločitev za uprizoritev Juter v Dženinu oziroma za ugledališčenje palestinske tragedije in svetovnega sprenevedanja ob njej je pomembna. Tudi poetika Žige Divjaka, ki na minimalističen dokumentarni način prinaša na oder vse tisto, ob čemer ne bi smeli molčati, je pomembna. Vendar se je ob tej živi rani žal pokazala izpraznjenost in nezadostnost ponavljajočega se uprizoritvenega principa.