(FOTO) Borštnikov prstan prvakinji ljubljanske Drame, prvakinji slovenskega gledališča

Nataša Barbara Gračner se je rodila 1. marca 1969 v Ljubljani. S študijem dramske igre in umetniške besede je začela na AGRFT v Ljubljani v letniku Dušana Mlakarja in Kristijana Mucka leta 1988. Že takoj po diplomi je  lahko izbirala med ponudbami več gledaliških hiš. Izbrala je Slovensko mladinsko gledališče, kjer je opozorila nase z izredno prezenco in izrazno močjo, po sedmih letih pa se je zaposlila v ljubljanski Drami. Ob tem je izredna profesorica na AGRFT za dramsko igro in umetniško besedo. 

Širša javnost jo je hkrati spoznavala v slovenskem filmu. "Igralkino življenje je bilo neprestano razpeto med gledališkimi deskami in filmskim trakom, saj je ustvarila v gledališču mnoge naslovne in nosilne vloge, za katere je bila pogosto nagrajena, obenem pa se je predstavljala tudi v filmih in TV- nadaljevankah. In za filmske vloge je prav tako prejemala nagrade na domačih in tujih festivalih," je zapisano v geslu na portalu Sigledal. Že ko je leta 1996 odigrala naslovno vlogo v celovečernem prvencu Metoda Pevca Carmen, je Zdenko Vrdlovec zapisal, da je Nataša Barbara Gračner v tistem trenutku edina slovenska filmska zvezda. Kar se televizijskih serij tiče, se je nazadnje spomnimo iz kriminalnih serij, in ni bila ravno na strani zakona, bi se reklo.

Na odrskih deskah pa ... Ni sezone, ko ne bi imela izstopajoče vloge. Zdaj jo lahko na odru matične ljubljanske Drame (na Litostrojski) vidite v naslovni vlogi v Zdravnici Roberta Ickeja v režiji Martina Kušeja. Fascinantno je, kako doživeto interpretira mestoma precej papirnate, tezne replike. V zadnjih letih jo je marsikdo videl v Kdo se boji Virginie Woolf v režiji Ivice Buljana v Mini teatru ali v Mestnem gledališču Ptuj. Buljan je jasno rekel, da je bila možnost, da bi Martho igrala Nataša Barbara Gračner, sploh izhodišče projekta. 

Nekoč, ko je zaključno podelitev nagrad Borštnikovega srečanja še vodil Gašper Tič in je Nataša Barbara Gračner prejela nagrado za igro, pa ni prišla ponjo, ker si je prav po odigrani nagrajeni vlogi na Borštniku zvila gleženj, je Tič rekel: "Nič hudega, saj se vidimo tudi naslednje leto." Res je bila njena igra na festivalu velikokrat nagrajena. Nagrajena je bila - gremo od zadnje vloge - za vloge v predstavah Vsi ptice, Cement, Ali: Strah ti pojé dušo, Mati, Gospoda Glembajevi, Pred sončnim vzhodom, Noži v kurah, Idiot. 

Njena duhovitost pri kreiranju vlog je bila nagrajena tudi z nazivom žlahtne komedijantke, prejela pa je tudi nagrado Prešernovega sklada, nagrado Sklada Staneta Severja in Župančičevo nagrado mesta Ljubljana. 

Ob današnji slavnostni razglasitvi je v pogovoru z umetniškim vodjem Borštnikovega srečanja Alešem Novakom izpostavila nekaj prelomnic na svoji poti. Prva je bila tako rekoč prisilen ogled predstave Ela Herberta Achternbuscha v režiji Eduarda Milerja v Gleju. Naslednji dan ni šla v šolo, spraševala se je, kako se je lahko nekdo, ki ga ne pozna (takrat je bil to Aleš Valič) tako dotakne, in ugotovila, da bi to želela početi tudi sama. Ker je bila njihova študijska predstava, Življenje podeželskih plejbojev Dušana Javanovića v režiji Sama Strelca, taka uspešnica, da so igrali v Cankarjevem domu, so po predstavi direktorji slovenskih oziroma ljubljanskih gledališč kar stali v vrsti zanjo. In ker je Eduard Miler prav takrat v Slovenskem mladinskem gledališču pripravljal predstavo istega dramatika, ki jo je začaral v Gleju, in ji ponudil glavno vlogo, je šla v SMG. Z gledališčem je ogromno prepotovala, ob usmeritvi v angažma in performativ pa ji je vendarle nekaj manjkalo. Ravnatelj Drame Janez Pipan ji je prišel ponudit vlogo Lada Macbeth v Macbethu, ki ga je režiral v Cankarjevem domu, in to je bilo potem to in traja še danes. Naslednja prelomnica je bilo povabilo na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Dolgo je oklevala, zdaj pa ne bi hotela biti brez te izkušnje, saj se sama uči od mladih, seveda pa upa, da tudi oni od nje. Generacije se spreminjajo, gledališče se spreminja, in to jo veseli, sama pa ima še vedno najraje gledališče, v katerem vstopa v gledalca "po poti odprtega srca". Če je ona na odru ranljiva, se bo odprl tudi gledalec in si sam ustvaril lastno zgodbo, je povedala na tiskovni konferenci.