Melita Forstnerič Hajnšek
V letu, ki se je izteklo, je bila tudi 95-letnica rojstva akademskega slikarja, vrhunskega ilustratorja, ki je v Mariboru preživel štiri desetletja svojega življenja. O pripadnosti temu mestu priča ob njegovem bogatem ohranjenem opusu tudi avtorstvo mariborskega grba, ki ga je zasnoval po pečatniku iz 14. stoletja. Številne njegove stenske slikarije, ki z ambicijo nekdanjih naročnikov pričajo o očitno drugačnem odnosu do umetnosti, so v mnogih lokalih in ustanovah po središču Maribora. Največ jih je (bilo) v Gosposki, mnogim lokalom so vdihnile prestižni umetniški pečat. Danes so Vidičeve javne umetnine žal izpostavljene pozabi, pa tudi vandalizmom vseh vrst.
Kolektiv mariborske lekarne Center se je odpovedal nagradam za Vidičevo fresko, banka jo je prekrila z ometom
Kruta usoda stenskih dekoracij
Umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik je največja poznavalka Vidičevega opusa in življenja, bila je tudi kustodinja mnogih njegovih posthumnih razstav. Zvečine so predstavljale Vidičev bogat ilustratorski opus. Mnogo slikarjeve ilustratorske bere se je porazgubilo, lep del dragocene dediščine pa je ohranjen v domačem arhivu in zanj skrbi umetnikov vnuk Luka Vidic. Tudi zbirka Umetnostne galerije Maribor hrani del tega opusa. Vidičeva ilustracija se je ohranila v knjigah, njegove stenske poslikave, ki jih je (bilo) v Mariboru res veliko, pa je doletela krutejša usoda. V nekaterih primerih so bile velike poslikave v nenavadni tehniki praskanke s pogostim dodatkom pozlate, v tehniki sgraffito, deležne skrbne obnove, na primer v poslopju Ekonomske fakultete. Spet drugje so bile dekoracije odstranjene ali celo uničene. Zanimiv je primer izgubljenih poslikav na lesonitnih ploščah, ki jih je Vidic izdelal leta 1957 po naročilu lekarne Center v Gosposki ulici. Večer je 5. novembra 1957. objavil tole: "Hvale vredna je odločitev kolektiva lekarne Center, ki je sprejel zamisel upravnika magistra Ferda Hudine, da bi lokal olepšali s kvalitetno slikovito borduro. Delo so zaupali akademskemu slikarju Janezu Vidicu, ki je v vsem izpolnil pričakovanje. Tri leta se je kolektiv odrekal delitvi večjih nagrad in zbral sredstva za to, kar danes vsakomur s ponosom pokaže … V Olimje hodijo občudovat freske iz 17. stoletja v prostore takratne lekarne, v Mariboru si danes z užitkom ogledujemo uspelo freskovno delo Janeza Vidica v lekarni Center'".
Kdo je bil Janez Vidic
Sodi med najbolj znane ilustratorje druge polovice 20. stoletja pri nas. Mladost je preživel v Ljubljani, leta 1942 so ga zaradi sodelovanja z OF zaprli in odpeljali v koncentracijska taborišča Čedad, Gonars, Renicci. Leta 1944 se je pridružil partizanom. Že kot taboriščnik se je začel ukvarjati z risbami in akvareli. Najpomembnejše Vidičevo delo iz partizanskega obdobja je serija osmih linorezov za bibliofilsko izdajo Prešernove Zdravljice ob stoletnici njenega nastanka leta 1944. Velja za najlepši partizanski tisk na Slovenskem. Doživela je več ponatisov in faksimilirano izdajo (1988). 1946. je začel ilustrirati za založbo Mladinska knjiga, kasneje se je pri mariborski Založbi Obzorja zaposlil kot tehnični urednik in prispeval k slovesu založbe kot ene najkakovostnejših v Sloveniji. Njegov opus obsega še akvarele, slike na steklo, risbe, grafike, pastele, stenske poslikave, freske, praskanke, vitraje. Posvečal se je celo kiparstvu (Spomenik talcev NOB v Ljutomeru, 1978) in scenam v Lutkovnem gledališču Maribor. Med nagradami velja izpostaviti Prešernovega sklada 1977 pa tri Levstikove za ilustracijo in srebrni grb mesta Maribora 1984.
Lastniki obljubljali, a ...
Tudi usoda velikih poslikanih površin, ki jih je Vidic ustvaril za nekdanjo Mestno hranilnico na Grajskem trgu, ni spodbudna. Lokal je preuredila trgovska veriga Spar za svojo prodajalno. Novi lastniki so sicer zatrjevali, da se zavedajo pomena slovenske kulturne dediščine in da jo spoštujejo. Obljubljali so, da bodo po navodilih strokovnjaka restavratorja fresko zaščitili in bo ostala na ogled. Res je ostala, a danes je degradirana in zgolj kulisa za pulte s solato. Bi tuji lastnik prostorov enako ravnal v svojem okolju, če bi naletel v javnem prostoru na vrhunskega umetnika Vidičevega kova in njegovo dediščino? Najbrž ne. Še en dokaz duhovne kolateralne škode tujega lastništva.
Tradicije ne plemenitimo naprej
Ko se je Vidic pozneje v nekem intervjuju v Večeru spominjal teh časov, je med drugim povedal: "Profesor Jože Košar je kot direktor založbe znal ceniti mojo risarsko spretnost in premišljevanje ob risbi. Takrat smo izdajali revijo Nova obzorja in ob ilustracijah novel se mi je začel na tem področju odpirati nov svet, popolnoma enakovreden slikarstvu." Vidic je varuh krhkega sveta, ki ga je tako rad upodabljal. Tako tipično in posebno je to razložil: "Te cvetlice, ki so me vedno spremljale, sem spravil v ohišje, v katerem so zaščitene pred slabostmi. V njih je stkanih toliko lepih misli, lepo so pognale, naj ostanejo, naj ne ovenejo, naj razveseljujejo ljudi. Ne želim, da bi se ob mojih slikah spraševali, kaj je to." No, če bi ob svojih dragocenih stenskih slikarijah v nekdanji Scherbaumovi hiši, kjer je bila nekoč mestna hranilnica, danes pa je globalni trgovec s svojo franšizo, videl vso tisto solato, zelje in čebulo, bi ga lepe misli najbrž minile. Morda pa bi se le moral nekdo zganiti na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, posebej v lanskem letu kulturne dediščine in slikarjevega jubileja. Res je, da zakona za tovrstne umetnine, ki niso od samega začetka posebej zaščitene, seveda ni.
Pozabljenega ptiča tožba
"Pozabljenega ptiča tožba... Gosposka. V izložbi "umetniški ponaredki", v prostoru tema in okoli pa notri gradbišče. Prej smo v omenjeni izložbi brali Večer, pozneje v prostoru otroška obutev in 10x3 m stenske, barvne praskanke Janeza Vidica. Probanka jo je zakrila (ne ve se, ali tudi nepopravljivo uničila s posegom) in danes se tam adaptira... Jaz nisem, baje, naslov za intervencijo, a mi je lastnica vseeno prijazno pustila fotografiranje 'zatečenega stanja'. Ptiči na muralu se prestrašeni vreščeče preletavajo, a se jih na ulico ne sliši ... Janez V. je pa itak tiho ...", je zapisal na svojem facebook profilu Janez Jemec, ki je ob pogledu skozi okno izložbe zagledal samokolnico pred ostankom Vidičeve poslikave v trgovini.
