Petipajeva Bajadera je bila ustvarjena leta 1877 na glasbo Ludwiga Minkusa kot balet v štirih dejanjih, a je bila še v Petipajevem času skrajšana na tri dejanja. Najbolj znani različici sta pozneje poustvarila Natalija Makarova leta 1980 in Rudolf Nurejev leta 1992; oba sta balet po svoje začinila z zahtevnejšo baletno tehniko in pantomimo nadomestila s plesom.
Libreto Mariusa Petipaja in Sergeja Hudekova razkriva domišljijsko (evropocentrično) Indijo, naseljeno s fakirji, svečeniki, bajaderami, bojevniki in usodnimi strastmi, z vsem tistim torej, kar je zahodni pogled 19. stoletja prepoznal kot skrivnostni, čutni Orient, vendar poldrugo stoletje pozneje poleg nesporne umetniške veličine nosi tudi pečat časa, v katerem je nastal, zato se v današnjih uprizoritvah baleta pogosto izpuščajo določene scene izvirne različice ali pa se balet ne uprizarja več.
Koreograf Rafael Avnikjan, ki je Bajadero v Mariboru postavil že leta 2009, je v tokratni uprizoritvi ohranil čar te mojstrovine in se ponovno soočil z zgodovinsko prtljago, pri čemer najbolj bodejo v oči pantomimske scene. Izpustil je le nekatere prizore, kar pa je zgolj posledica premajhnega števila razpoložljivih plesalcev in ne poskus omejevanja kolonialne fascinacije nad drugačnostjo, ki si jo je Evropa v preteklosti prisvajala in je danes še posebno aktualna tema.
V prvem dejanju, ki je gledalca popeljalo v dogajanje pred templjem v gozdu, so posebno pozornost pritegnile bajadere. Olesja Hartmann, Monja Obrul, Greta Hrestak, Tiana Dolenc, Nuška Gujt in Gvendolin Nagy so z muzikalno in plesno preciznostjo odlično odplesale obredni ples. Sledil mu je vstop Nikije, ki jo je uprizorila mlada gostujoča balerina iz Zagreba Hinako Shinzaki. Variacijo je tehnično zelo dobro izvedla, vendar z gibom ni dovolj izrazila krhkosti vloge, ki jo je uprizarjala. Ob njej je zgodbo zapletal ljubosumni brahman, ki ga je upodobil Sytze Jan Luske. Paleto čustev, ki jih lik udejanja predvsem v pantomimskih sekvencah, je Luske nazorno in z veliko empatičnosti dobro odigral. Vidnejšo povezovalno vlogo je imel v baletu tudi vodja fakirjev in Aleksandar Trenevski je v njej zelo dinamično, slogovno ustrezno in s pravo mero interpretacije upodobil Solorjevega podanika. V glavni moški vlogi Solorja se je predstavil Jan Trninič, mlad Mariborčan, ki se je tokrat prvič spoprijel z naslovno vlogo iz velikega klasičnega baleta. Že v prvem prihodu je bilo videti njegove lepe, izdelane linije in ponotranjeno čustveno interakcijo v duetu z Nikijo, ki je sledil.
Druga slika prvega dejanja uprizarja radževo palačo, v kateri zaplešejo sužnje s šali, kar pa ni bilo najbolj posrečeno. Nekoliko neskladja med plesalkami je vizualni čar šalov in formacij razblinilo. V duetu Nikije in sužnja, ki ga je plesal Christopher Thompson, je vredno pohvaliti fluidno izvedbo in sinhronost obeh plesalcev. Thompson je omogočil Shinzaki, da sta se plesalkina izraz in igra tudi v zahtevnejših dvigih zlila v poetično celoto. Omeniti je vredno, da ta duet ni del izvirne Petipajeve različice, tako kot tudi ne ples Zlatega idola iz drugega dejanja. Oba vložka sta vkomponirana v predstavo šele v prvi polovici 20. stoletja. Izziv izvedbe kipa Zlatega idola je v njegovi brezhibni gibalni interpretaciji, ki ne dopušča mehkobe ali kakršnihkoli gibalnih odstopanj od zastavljene koreografije. Ker je ta vloga tehnično izjemno zahtevna, se od plesalca zahteva popolna telesna kontrola. Prav to je Matteo Magalotti odlično obvladal.
V drugem dejanju je sledil divertissement – poročno slavje. Tukaj osrednjo vlogo prevzame radževa hči princesa Gamzati, ki jo je plesala Tetjana Svetlična. Ženitni dogovor radže s Solorjem jo postavi v superiorno pozicijo, pri čemer se Gamzati zaveda, da Solorjevo srce pripada Nikiji. Ta dvojnost od plesalke zahteva kompleksno interpretacijo vloge s prehajanji od vzvišenosti, kar ji dopušča status, do moledovanja ženske, ki si želi pridobiti Solorjevo naklonjenost. Svetlična je vlogo dobro interpretirala, zdrs je bilo zaznati le v duelu z Nikijo ob koncu prvega dejanja, ko je med njunim prepirom nekoliko izstopila iz graciozne vloge princese. Pas de deux s Solorjem je tehnično zelo dobro in suvereno izpeljala, pri čemer se vidi, da je Svetlična vešča tovrstnih izzivov. Trninič je v duetu pokazal zrelost, v variaciji pa tehnično brezhibnost. Del poročnega slavja je tudi variacija Nikije s košarico cvetja, v kateri je skrita kača, ki jo na koncu pogubi. Tudi tukaj se vzpostavlja zahteva po interpretativni dvojnosti; Nikija v prvem delu variacije, ob pogledu na poročni par, dramatično prikazuje svojo bolečino ob Solorjevi prevari, kar poustvarja z balansiranimi tehničnimi strukturami v počasnem tempu ter živahnim drugim delom variacije, ko prevarana misli, da je košarica z rožami skrita gesta Solorjeve naklonjenosti. Shinzaki je variacijo tehnično nesporno obvladala, vendar interpretacija te scene zahteva več ponotranjenosti čustev in balerinine zrelosti, ki pa je tokratna Nikija še nima.
Obstajajo baleti, ki se starajo z občudovanja vredno eleganco, in takšni, ki se jim z leti poleg lepote nabere še nekaj neprijetnih vprašanj
V divertissementu so se zvrstili številni drugi plesi, od katerih lahko izpostavimo ples ognja, ki ga je premierska publika nagradila z bučnim aplavzom. Energična Branka Popovici je s prezenco prispevala k estetskemu užitku gledalcev, čemur sta odlično sledila solist Ionut Dinita in moški ansambel.
Posebna pohvala gre ženskemu delu baletnega ansambla. V plesu pahljač in pas de quatre, predvsem pa v veličastnem Kraljestvu senc v tretjem dejanju je oder prežela mladostna energija vidno pomlajenega ansambla, ki je s filigransko natančnostjo odplesal vse zahtevne pasaže. Čeprav so večino zasedbe sestavljale šele dijakinje in letošnje diplomantke Konservatorija za glasbo in balet Maribor, se mladost ni odražala v plesni zrelosti, saj med njimi in izkušenimi balerinami ni bilo opaziti razlik. Soli variacij treh senc so bili zaupani Mini Radaković, Beatrice Bartolomei in Monji Obrul, od katerih je slednja variacijo tretje sence izvedla v skladu z najvišjimi baletnimi standardi. Sledil je vrhunec baleta – duet Nikije in Solorja. Oba protagonista sta duet odplesala v slogu in z impresivno tehniko ter balet sklenila v dramatični sceni Nikijinega odhoda v eteričnost.
Orkester je pod suverenim vodstvom dirigenta Vjekoslava Babića z natančnimi tempi in občuteno dinamiko odlično podprl plesalce na odru, medtem ko sta bili scenografija in kostumografija precej skromni. Kljub temu se je živopisna pravljična predstava, polna različnih karakterjev, barv in čudovitih plesnih scen, dotaknila prav vsakega tankočutnega gledalca. Posebej je treba poudariti tudi številčnost mladega ansambla, ki je z odrskim žarom in predanim plesanjem poleg akademskega pristopa sporočal tudi to, da je klasični balet še vedno zelo živ in priljubljen.
Balet Bajadera je lahko hkrati balet o lepoti in balet o pogledu na lepoto; o kulturi, ki jo občudujemo, a smo si jo skozi stoletja pogosto predstavljali po svoje. Naj njena umetniška veličina ostaja, naš pogled nanjo pa jo v dialogu z dediščino ohrani pri življenju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
