Vesna Lovrec
Sodba Tomažu Arkliniču, ki ga je ptujsko okrožno sodišče maja lani zaradi umora v sostorilstvu obsodilo na 30 let zapora, je postala pravnomočna. Vrhovno sodišče je sporočilo, da je mariborsko višje sodišče zavrnilo pritožbo njegove zagovornice, s čimer je bilo potrjeno prvostopenjsko odločanje ptujske sodnice Katje Kolarič in je sodba s tem postala pravnomočna.
Obramba ima zdaj na voljo le še izredno pravno sredstvo - zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je mogoče vložiti na vrhovno sodišče. Gre za postopek, v katerem se ne presoja več dejanskega stanja, temveč pravilnost uporabe prava in morebitne procesne kršitve.
Kako je ptujsko sodišče maja lani utemeljilo 30 let zapora
Ko je bila sodba izrečena maja lani, je senat ptujskega okrožnega sodišča Arkliniču naložil kazen 30 let zapora in hkrati odločil še o podaljšanju pripora do pravnomočnosti sodbe.
Po ugotovitvah sodišča je Arklinič 22. marca 2024 svojo ženo Sabino Arklinič pod pretvezo praznovanja obletnice poroke najprej peljal na razvajanje v velnes v Slovenske Konjice, nato še na pico, zatem jo je odpeljal na odročno poljsko cesto pri Strnišču v občini Kidričevo. Tam jo je, kot je zaključilo sodišče, zavestno pripeljal v smrt.
Ženo je predal svoji ljubici Aleksandri Škamlec, ki je Sabino Arklinič z nožem zabodla najmanj devetkrat. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je Arklinič umor ne le omogočil, temveč je pri njem tudi aktivno sodeloval - od priprav do izvedbe in ravnanj po umoru.
Gledal in poslušal ženine smrtne muke
Eden od ključnih poudarkov avtorice obtožnice, višje tožilke Teje Kukovec Belšak, in nato še sodnice Kolarič je bil, da Arklinič ni bil pasiven opazovalec, temveč je ostal na kraju dejanja do konca. Po oceni sodišča je s tem pokazal trdno odločenost, da se žene znebi na način, ki je bil "krut, brezbrižen, boleč in brutalen". Ljubice ni ustavil pri moriji; nasprotno - vztrajal je do trenutka, ko se je prepričal, da je njegova žena Sabina Arklinič res mrtva. Aleksandra Škamlec je dejanje priznala in bila že prej pravnomočno obsojena na 28 let zapora.
Laži po umoru: "Sabina je odšla"
Sodišče je kot posebej zavržno opisalo tudi ravnanja po umoru. Ljubimca sta se dogovorila, da bo Arklinič otrokom in domačim lagal, da ga je žena zapustila. Aleksandra Škamlec je v njenem imenu napisala poslovilno pismo - nastalo je celo še pred umorom -, Arklinič pa ga je pokazal ženini materi in sestri ter s tem skušal podkrepiti lažno zgodbo, da Sabina ni žrtev, temveč je njega in otroke zapustila po lastni volji. Resnica je prišla na dan šele dva tedna po zločinu, ko je 5. aprila mimoidoči otrok našel truplo Sabine Arklinič, zakopano v kupu gnoja in prekrito s slamo.
Obramba vztrajala: "Dokazi so domneve"
Arklinič krivde ni priznal. Ves čas postopka je vztrajal, da je mislil, da ženo pelje na kraj, kjer se bo njegova ljubica "le pogovorila" z njo. Zagovornica Milena Prelog je že po prvostopenjski sodbi poudarjala, da zadeva po njenem ni enopomenska, dokazom pa je pripisovala značaj domnev. Opozarjala je, da kazenski postopek ne sme biti v službi maščevanja.
Tožilka Kukovec Belšak je bila prepričana, da je bil dokazni mozaik sestavljen trdno in brez razpok. Že takrat je ocenila, da gre za primer, ki odstopa od večine umorov v slovenski sodni praksi. "Zgodba je namreč takšna, kot bi brali neki roman ali gledali ameriško kriminalko," je poudarila v zaključni besedi.
Ostali so štirje otroci
Sabina Arklinič je za seboj pustila štiri mladoletne otroke, trem je oče Tomaž Arklinič. Skrb zanje je prevzela sestra umrle Mojca H. Ta je po sodbi povedala, da ji izrečena kazen ne more vrniti ne sestre ne matere, ki jo je izgubila manj kot leto po umoru. Za obtoženega je dejala še nekaj bistvenega: svojim otrokom se ni opravičil. In prav to je po njenih besedah dokončno pretrgalo vez: otroci namreč zavračajo celo možnost, da bi očeta obiskali v zaporu.
