Minevata dve desetletji od najbolj znanega in največjega ropa v slovenski zgodovini, v katerem so roparji celo noč praznili 428 sefov SKB banke (danes OTP banka). Skrivnost 16-milijonske škode, ki jo je povzročilo pet roparjev, je bila razkrita po dolgotrajnih sodnih postopkih. Ukradenega denarja in ostalih ukradenih predmetov do danes niso našli.
31. oktobra 2005 se je okoli 23. ure zgodil "filmski rop". Več neznancev, oboroženih z dolgocevnim avtomatskim orožjem, je več ur ropalo enoto SKB banke na Slovenski cesti v Ljubljani. Policija je bila o dejanju obveščena šele 1. novembra nekaj po 6. uri zjutraj.
Po dolgoletnih preiskavah in postopkih je bil potek ropa končno jasen. 31. oktobra 2005 je nekdo okoli 22.30 poklical v banko in se predstavil kot najemnik sefa ter najavil svoj obisk trezorja. Že slabih deset minut pozneje sta pred trezor prišla dva moška, eden od njiju se je predstavil kot klicatelj.
Varnostnik jima je odprl, neznanec pa je v predprostoru trezorja vtipkal pravo uporabniško ime in geslo iz klica omenjenega imetnika sefa, zaradi česar so se tudi odprla vrata v drug prostor, kjer sta bila še dva varnostnika, eden od njiju Sašo Nose. Nato sta moška prišla v sobo za varnostnike, kjer sta dva varnostnika zbila na tla ter jima z lepilnim trakom oblepila oči in roke.
Moška sta nato v prostor spustila še druge roparje, ki so se v tamkajšnjo podzemno garažo pripeljali z ukradenim vozilom. V vozilu so imeli orodje za vlamljanje ter plastične zabojnike, v katere so pometali pokradene predmete, večinoma gotovino in žlahtne kovine. S pomočjo varilnega aparata in s kovinskim vzvodom so vlomili v 428 sefov, v dodatnih 29 sefov pa so poskusili vlomiti. Iz trezorja so odšli šele okoli 6. ure zjutraj. Po ugotovitvah sodišča so vlamljali Dejan Vidmar, Radomir Cvijanović in še en neznanec.
Nose je roparjem priskrbel vse potrebne podatke, od seznama imetnikov sefov, do potrebnih gesel in ostalih koristnih informacij za izvedbo ropa. V kriminalistični preiskavi je takrat sodelovalo preko 50 policistov in kriminalistov Policijske uprave Ljubljana.
Za nekaj let je poročanje o napredku preiskave potihnilo, delovna skupina, ki je vodila kriminalistično preiskavo, pa je ostala aktivna, iskanje se je s pomočjo Interpola nadaljevalo tudi v tujini.
Po skoraj šestih letih in pol od ropa sefov, 16. marca 2012, so policisti aretirali dva osumljenca - Saša Noseta in Dejana Vidmarja. S tem so se začele tudi intenzivne kriminalistične preiskave, hišne preiskave, zaslišanje osumljenih in dodatno zbiranje informacij, saj so kriminalisti sumili, da je v zgodbo vpletenih še več ljudi. Pri Vidmarju so leta 2012 našli tudi šest umetniških slik slikarja Ivana Groharja, ki so bile ukradene septembra 2007 na območju Železnikov.
Vidmar in Nose sta bila 7. julija 2014 spoznana za kriva ropa SKB banke. Nosetu je bila dodeljena 14-letna kazen. Vidmar je za rop SKB sicer dobil 14 let zapora, ker pa je bil junija pravnomočno obsojen na pogojno kazen leta in pol zaradi skrivanja ukradenih slik Ivana Groharja, mu je sodišče izreklo enotno kazen za 15 let zapora. Obema je sodišče prisodilo tudi 1,3 milijona evrov kazni.
Žrtve pa niso bile le lastniki sefov. Slovensko javnost je 26. junija 2014 pretresla novica o ugrabljeni ženski. Izkazalo se je, da je šlo za 32-letno Zorico Škrbić, ki je bila dolgoletna partnerica Dejana Vidmarja. Skupina neznancev jo je s kolesa zbila v Trnovem in jo ugrabila, zatem so jo odpeljali do skrivališča v gozdu. Tam so jo privezali na drevo jo mučili skoraj devet ur. Proti jutru so jo odpeljali v Podpeč in jo vrgli iz avta. Zaradi hudih poškodb pretepa je na kraju umrla. Združba je od Škrbić hotela izvedeti, kje so milijoni evrov iz ropa banke, ki jih niso nikoli našli. Verjeli so, da je denar iz sefov SKB zazidan v njenem stanovanju.
V drugi polovici avgusta 2015 so na sodišče stopili tudi njeni ugrabitelji in mučitelji. Željko Petrović, Blagoje Sazdov in Senad Livadić so dobili 15, 14 oziroma dve leti in dva meseca zapora. Milan Trivković je krivdo ves čas zanikal, pred policijo bežal, na koncu pa je bil obsojen na sedem let in dva meseca zaporne kazni. Po petih letih prestajanja kazni ga je višje sodišče oprostilo.
