Jeffrey Herlings: Šepajoči vitez z rekordnim potencialom

Drugim presenečenja ni dovolil, sebi pa nobene napake. Če ne konča na tleh, je - tako priznavajo vsi objektivni spremljevalci motokrosa - Jeffrey Herlings najhitrejši na svetu. To je na podlagi, ki mu najbolj ustreza: mivki, dokazal tudi v Mantovi. Do osvojene 99. dirke v karieri - le še dve ga ločita od rekorda Stefana Evertsa - je prišel s slavjem v obeh vožnjah in tako osvojil svoj drugi naslov prvaka v elitnem razredu MXGP po letu 2018. Zaradi svojih dosežkov je takrat na Nizozemskem dobil tudi naziv viteza. Za Herlingsa je uspeh še toliko večji, potem ko je lani po uvodnih šestih dirkah vodil z ogromno prednostjo, a si v hudi nesreči poškodoval vrat: "Na tleh sem bil pol ure paraliziran od pasu navzdol. To me je resno prestrašilo. Tudi ko sem prišel k sebi, sem resno razmišljal, ali je vredno in ali bi moral končati kariero." Seveda je ostalo le pri razmišljanju, kot že tudi leto pred tem, ko si je poškodoval stopalo, zaradi česar še dandanes šepa.

"Zadnji teden nisem nič spal. Razmišljal sem o različnih scenarijih; kaj, če se zgodi to, kaj, če tisto ... Nič od tega se ni zgodilo. Pritisk je bil enormen. V prvi vožnji sem pazil le na to, da ne padem. Bil sem zakrčen, roke so me bolele. A nisem se zlomil. Resda sem v Arcu dobil dve točki od Cairolija, a zdaj jih imam pet več od Febvreja," se je ob spominu na zadnje dni soočil tudi z očitki. "To prvenstvo je bilo najtežje doslej. Leta 2018 sem vendarle vodil z ogromno prednostjo in je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom osvojil naslov," doda. Morda letos ni tako dominiral, a je bil, če le ni padel, daleč najboljši - 15 voženj je osvojil, več kot njegova najbližja tekmeca Tim Gajser (sedem) in Romain Febvre (šest) skupaj. Skupno mu je pripadlo devet zmag na 18 letošnjih dirkah.

Novega svetovnega prvaka marsikdo označuje z besedo egoist. Tudi novinarji smo že večkrat spoznali njegovo oholost in ošabnost, ko smo ga zaprosili za kakšno izjavo. Herlings je pač povsem osredotočen nase in si ne dovoli, da bi ga okolica kakorkoli zmotila. A ob zaključku sezone je pokazal tudi nekaj empatije: "Po eni strani sem super srečen, po drugi strani sočustvujem s Timom in Febvrejem, ki sta bila tako blizu naslova. Iz izkušenj vem, kako je to - kot da je konec sveta. Slaba stran našega športa je, da lahko zmaga le eden. Oba spoštujem do lune in nazaj."

Vse uspehe doslej - vključno s še tremi naslovi v MX2 - je osvojil s KTM-om, a v njih ne more uživati. "Včasih si mislim, da bi si po zmagi za nagrado lahko privoščil denimo pomfrit. Pa se takoj spomnim, da je že naslednji teden nova dirka, novo dokazovanje. In že začnem ugotavljati, kje so bile rezerve ob zadnji zmagi, kaj bi še lahko spremenil ..."

27-letnik se je sicer z motokrosom začel ukvarjati, ker se je s tem športom- enako kot pri Timu Gajserju - ukvarjal tudi njegov oče: "Moja prva profesionalna dirka je potekala blizu doma. Nastopale so številne zvezde, a sam sem se, kljub slabemu spancu zaradi nervoze, uvrstil na četrto in drugo mesto. Odtlej je šlo samo še navzgor."

Za vzornika je imel dirkača ameriškega superkrosa Rickyja Carmichaela in Jamesa Stuarta mlajšega: "To je bilo obdobje brez pametnih telefonov. Na televiziji sem lahko enkrat na teden videl le oddajo o ameriškem superkrosu."

Danes je sam najboljši na svetu. In tudi če se 27-letnik nekega dne odloči, da zaključi kariero, ima več izbir: "Morda bom trener mladih, morda se bom pa ukvarjal z nepremičninskim poslom, kar je moja druga ljubezen."