Minuli teden so celjski mestni svetniki z 12 glasovi za in 10 proti za novo direktorico SLG Celje izvolili Kim Komljanec, čeprav so delo Mihe Goloba praviloma vsi pohvalili. Menjava je tako povzročila nemalo razburjenja. Golob se je že takoj po tem dogodku odzval z odprtim pismom. Zdaj, nekaj dni kasneje, je podal še eno, širšo obrazložitev svojih stališč in trenutnega dogajanja. Pismo objavljamo v celoti.
"Najprej se želim zahvaliti medijem, ki so povzeli moje javno pismo, ter iskali odgovore pri odgovornih. Javnega spora si nisem želel. V času postopka izbire direktorja Slovenskega ljudskega gledališča Celje sem svoje pomisleke poskušal pojasnjevati po institucionalnih poteh. Ker pa se nosilci odločanja na strokovne argumente niso odzvali, sem (bil) prisiljen svoje stališče predstaviti javnosti.
Tudi po odzivih župana in predsednika KVIAZ-a se je pokazalo, da je treba izpostaviti nekaj vprašanj, na katera javnost še vedno ni dobila odgovora, odgovorni pa se jim spretno izmikajo. Namesto z odgovori župan nadaljuje z diskreditacijo, ter javnim blatenjem mojega imena, ki sem ga slutil, ter županu povedal, da se bom branil in se nanj odzval. Prav tako sem župana seznanil tudi z okoliščino, ki se mi je zdela in se mi zdi pomembna z vidika presoje integritete in standardov delovanja javnih institucij.
Izbrana kandidatka me je v času, ko je opravljala funkcijo svetovalke ministrice za kulturo, povabila na sestanek. Namen srečanja ni bil povezan z uradnimi nalogami ministrstva ali sodelovanjem med institucijami, temveč z možnostmi njene zaposlitve v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Takrat sem pojasnil, da zaposlovanje v javnem zavodu ne more potekati po osebnih dogovorih, temveč izključno v okviru sistemizacije delovnih mest, zakonodaje in javnih postopkov. Zato se danes upravičeno postavlja vprašanje, kakšne standarde upravljanja in kadrovanja želimo v javnih zavodih. Je to način delovanja, ki nam ga ponuja župan Celja in se bo pod novim vodstvom uveljavil v SLG?
V tem kontekstu me seveda ne preseneča, da se župan v svojem odzivu ni opredelil do vprašanja, ki sem ga izpostavil takoj na začeku javnega pisma in tezo, da nisem imel podpore župana zato, ker nisem bil tiho in se nisem uklonil vplivom in pritiskom, kot je bilo recimo takrat, ko je župan želel, da se povežemo z Zvezo borcev za vrednote NOB in v SLG Celje organiziramo predstavo Kajuh sem jaz! v produkciji Postani partizan in režiji Darka Nikolovskega. Po predstavljenem predlogu naj bi stroške dogodka prevzela občina.
Ne mislim, da občina ali župan ne sme podpreti posameznega kulturnega dogodka. Menim pa, da mora o vključevanju predstav v program javnega gledališča odločati stroka in za to pristojni organi zavoda, ne pa župan in njegove politične preference.
Prvo vprašanje: zakaj moja kandidatura ni bila primerna?
V številnih odzivih sem zasledil veliko ocen o moji osebnosti, načinu dela in odnosih v kolektivu. Še vedno pa nisem zasledil jasne strokovne obrazložitve, zakaj naj bi bil moj program slabši od programa izbrane kandidatke.
Svet zavoda je po opravljenih razgovorih podprl mojo kandidaturo in svojo odločitev tudi obrazložil. Strokovni svet je odločil drugače, vendar svoje odločitve vsebinsko ni pojasnil. O odločitvi strokovnega sveta in načinu razprave pove veliko skromno spisan zapisniki seje strokovnega sveta, ter glede na strokovne ocene mojega dela popolnoma nerazumljivo dejstvo, da sem med 7 kandidati s strani strokovnega sveta dobil najmanj glasov. In to ne na podlagi programa, temveč na podlagi zlorabe položaja, insinuiranih govoric in blatenja. Javnost zato še danes ne ve, katera umetniška usmeritev, kateri razvojni cilji ali kateri programski poudarki naj bi bili razlog za izbiro druge kandidatke. To je bistveno vprašanje. Vse ostalo je odvračanja pozornosti.
Za razumevanje ozadja županovega sklicevanja na odločitev strokovnega sveta je potrebno upoštevati tudi naslednje dejstvo: 4 od 6 članov strokovnega sveta imenuje župan neposredno.
Drugo vprašanje: zakaj sta župan in predsednik KVIAZa zamolčala odločitev sveta zavoda?
Župan in predsednik KVIAZ-a se v svojih pojasnilih nenehno sklicujeta na strokovni svet in na domnevno anketo med zaposlenimi. Pri tem pa vztrajno zamolčita dejstvo, da je svet zavoda kot najvišji organ zavoda podprl mojo kandidaturo. To ni nepomembna podrobnost. To je ključno dejstvo postopka.
Če se že govori o strokovnosti in demokratičnih standardih, potem bi bilo korektno, da se javnosti predstavi celotna slika in ne samo tisti del, ki podpira vnaprej sprejeto odločitev.
Svet zavoda je natančno obrazložil svojo odločitev, hkrati pa ima po funkciji in odgovornosti neprimerno boljši vpogled v delo zavoda kot strokovni svet. O tem pričajo naloge in pooblastila, ter tudi število sej, dnevni redi teh sej itd ...
Strokovni svet svoje odločitve ni obrazložil.
Tretje vprašanje: zakaj sta župan in predsednik KVIAZa zamolčala podpisano, ter obrazloženo izjavo podpore moji kandidaturi?
V javnosti so se pojavile informacije, da naj bi bil kolektiv proti moji kandidaturi. Tako predsednik KVIAZa kot župan to navajata kot enega od razlogov za odločitev komisije.
Kolektiv SLG ni nikoli odločal o podpori moji kandidaturi, niti ni to nikjer v razpisnih in drugih postopkih opredeljeno in predvideno sredstvo pri izbiri direktorja javnega zavoda.
Po mojih informacijah je bila tik pred zadnjo sejo KVIAZa izvedena spletna anketa med manj kot 19 zaposlenimi od skupno 67 zaposlenih v gledališču. Sam rezultatov ankete nikoli nisem prejel, prav tako nisem imel vpogleda v metodologijo izvedbe. Zato teh podatkov ne morem preveriti ali komentirati.
So mi pa bili navrženi s strani KVIAZa na samem zaslišanju, kot je razgovor ob kandidaturi na KVIAZu poimenoval njegov predsednik. Ob tem mi je bilo rečeno, da gre za podpisane izjavo proti moji kandidaturi. Kasneje se je izkazalo, da to ni bilo res, ter da gre za nekakšno anonimno anketo izvedeno brez osnovnih standardov.
Ob tem pa ne župan, ne predsednik KVIAZa ne omenjata pisma podpore, ki je nastalo kot odziv na anonimko in ga je podpisalo 20 zaposlenih iz vseh sektorjev gledališča.
Naj še enkrat povem, da seveda sam še kako dobro razumem, da v vsakem kolektivu obstajajo različni pogledi, interesi, ambicije in pričakovanja ter da ni mogoče pričakovati soglasne podpore vseh zaposlenih, katerih pričakovanja in interesi so pogosto drugačni od realnih možnosti in predstav o tem kako naj bi delo potekalo, ter so si večkrat med seboj tudi nasprotujoči, a merila delovanja javnega zavoda so jasna. In rezultati prav tako.
Četrto (ključno) vprašanje: ali so o izbiri odločali strokovni argumenti ali pritiski?
Med postopkom sem bil deležen anonimnih obtožb, govoric, prijav in očitkov, na katere se nisem mogel učinkovito odzvati, ker niso bili konkretizirani, preverljivi ali pa mi sploh niso bili predstavljeni.
Tik pred zaključkom postopka se je pojavila (ponovno anonimna!) anketa med delom zaposlenih, katere metodologije nisem nikoli videl, čeprav se danes nanjo sklicujejo kot na pomemben argument pri odločanju.
Takšno ravnanje ne krepi zaupanja v postopek. Nasprotno. Ustvarja vtis, da so bili strokovni argumenti drugotnega pomena in da je bila odločitev sprejeta že prej. Zato me posebej preseneča, da se danes govori o integriteti in demokratičnih standardih, pri tem pa župan, ter predstavnik KVIAZa v svojih izjavah dajeta prednost anonimnim pritiskom, zavajanju, ... na podlagi katerih so sklepali in odločali po vrsti strokovni svet, KVIAZ, Mestni svet MOC.
Integriteta pomeni, da so odločitve obrazložene.
Integriteta pomeni, da se ne zamolči dejstev, ki ne podpirajo izbranega narativa.
Integriteta pomeni, da se ljudi ne ocenjuje na podlagi anonimk, govoric in politično priročnih interpretacij.
Vse, kar sem zahteval med postopkom, je bilo preprosto: jasni argumenti, enaka merila za vse kandidate in pošten odnos. Tega žal nisem doživel. Zato ostajam pri prepričanju, da postopek ni bil voden na način, ki bi utrjeval zaupanje v delovanje javnih institucij. To ni vprašanje ene funkcije ali enega mandata. To je vprašanje standardov, po katerih želimo voditi javne zavode in lokalno skupnost, ter ali nam je sploh mar za kvaliteto, ter javni interes, in je v ospredju, tudi v lokalni politiki, zgolj samo še trgovanje s pozicijami, osebni interesi, ter pristajanje na povprečnost."
