Rozmari Petek
Gospa s hoduljo, otrok z mamico, potapljač z opremo, poklicni gasilec na čolnu, mož na invalidskem vozičku ter čisto uradna morska deklica – vse to se na konjiškem bazenu zgodi enkrat letno. Že res, da pisana druščina pri kakšnih novih obiskovalcih bazena malce privzdigne obrvi. Sploh ko slišijo kakšne robustne dovtipe pobudnika mednarodnega dneva, predsednika Plavalnega kluba Slovenske Konjice Branka Ravnaka. Tisti, ki ga poznajo, pa vedo, da je človek z velikim srcem, ki je invalidom – vsakemu, ki ga je naučil potapljanja, pripne še prikupen vzdevek – pokazal svet pod vodo. In človek, ki se venomer trudi ljudem, ki so tako ali drugače prikrajšani v življenju, pokazati veselje, ki ga prinaša voda.
"Že vrsto let prihajam na ta mednarodni dogodek v Slovenske Konjice. Tu srečam svoje stare prijatelje, ki jih dolgo nisem videla," opisuje Ljilja Slišković, ki se je zgolj za ta dan pripeljala iz Bosne in Hercegovine. Potapljanja jo je učil prav Branko. "Voda je za nas, invalidne osebe, breztežnostno stanje, kjer si lahko odpočijemo. Pri nas ni takšnih klubov, ki bi delali z invalidnimi osebami. Pa ni težko delati z nami, le priložnost nam morajo dati. Vidite, koliko mi to pomeni, saj prevozim tisoč kilometrov samo za en dan druženja tukaj."
Voda pomaga tudi avtistom
Še nekoliko več kilometrov je za obisk dogodka v Slovenskih Konjicah prevozil Stojan Bogosavljev iz Kikinde, ki že vrsto let sodeluje z Ravnakom pri potapljanju invalidov. "V Srbiji smo, podobno kot tu Branko in njegova ekipa, edini, ki učimo invalide potapljanja. Sodelujemo. Delamo tudi z avtističnimi otroki, ljudmi z multiplo sklerozo in seveda paraplegiki."
Da voda ljudem, ki so priklenjeni na invalidski voziček, predstavlja edini prostor, v katerem ne občutijo vsakodnevnih ovir, je znano. Kako pa voda pomaga avtistom? "Ti otroci so na treningih skupaj z vsemi drugimi – odraslimi, invalidi in drugimi otroki –, saj je socializacija bistvena. Spremembe so neverjetne. K nam pridejo avtistični otroci, ki ne znajo plavati, po dveh letih pa se že potapljajo. Iz sramežljivih otrok se spremenijo do te mere, da z nami hodijo tudi na morje. To je neverjeten dosežek. In vse zaradi vode. Dokazano je, da voda deluje sproščujoče. Ko se potapljajo v tišini in ni drugih šumov iz okolice, jim to zelo ustreza."
Mladosten, razigran skok v vodo je kriv, da je Aleš Povše, Yoda po Brankovo, pristal na invalidskem vozičku, a se je kmalu spet vrnil v vodo, s pomočjo Branka pa celo pod vodo. "Kljub invalidskemu vozičku se da marsikaj. Malo pomoči je sicer potrebne, a če imaš voljo, se da vse rešiti. Je pa treba včasih tudi malo potrpeti; na primer oblačenje kopalk in potapljaške obleke je za nas veliko bolj zamudno kot za druge, zato 99 odstotkov paraplegikov, ki jih poznam, ne gre v vodo. Na koncu se splača, ker doživiš stvari, ki jih večina verjetno ne bo nikoli," poudari človek, ki se je brez pomoči nog potapljal po vsem Jadranu, v Egiptu, Finskem zalivu, na Kubi in celo v ruskem Zvezdnem mestu, kjer se v bazenu kot breztežnostnem prostoru urijo kozmonavti. Prav zaradi njegovega primera je dogodek dobil tudi podnaslov Voda vzame, voda vrne.
Delajo pionirske korake
Zadnja leta je Aleš tudi "testni zajček" za številne nadgradnje, ki jih razvijajo v Plavalnem klubu Slovenske Konjice. Z njim so denimo preizkusili, da se lahko tudi invalidi potapljajo v hladnih vodah in pod ledom, kar se je pred leti zdelo povsem nemogoče in smrtno nevarno.
Njihova zadnja inovacija pa je plavalna deska Chest Buster.
"Mi kot društvena zveza IAHD Adriatic že 25 let delamo korake, ki jih drugi po svetu ne. Naša zadnja novost je Chest Buster, motor, ki smo ga integrirali v potapljaški jopič. To pomeni, da se lahko vsi, ki ne morejo plavati z nogami, s to napravo potapljajo do 20 metrov globoko. To je nekaj, kar bi moral imeti vsak gibalno oviran človek, ko gre na morje.
Yoda je res naš testni zajček, danes pa je že najbolj izkušen pri vseh novostih. V reki Idrijci je 'tavhal' proti toku, medtem ko mi tega nismo zmogli. To gibalno oviranim omogoča, da so lahko celo bolj gibljivi kot običajni ljudje. To pomeni, da hendikepa ni več," poudari.
Dan sicer ni namenjen zgolj invalidom; tudi drugim obiskovalcem vsako leto predstavijo, s čim si lahko še polepšajo vodna doživetja. Po gladini bazena so se lahko popeljali s SUP-katamaranom na električni pogon, slovensko inovacijo izumitelja Janka Šneiderja, preizkusili pa so lahko tudi čolne Poklicne gasilske enote Celje (PGE), ki je sodelovala na dogodku in predstavila svojo opremo. "PGE ima enoto 20 potapljačev in 20 reševalcev iz vode, ki so primarno usposobljeni za reševanje na divjih vodah. V Celju so sotočje Savinje in Voglajne ter Slivniško in Šmartinsko jezero, zato imamo poleg specialne opreme tudi ekipo, ki je pripravljena 24 ur na dan," je povedal Klemen Jeranko.
Predvsem deklice pa je navdušila morska deklica Karin Heuffel. Še ena v nizu ljudi, ki jim je voda pomagala do zdravja – multipla skleroza jo je namreč pred leti že priklenila na posteljo. "Voda mi je pomagala. Voda je edina oblika vadbe, ki ne obremenjuje sklepov," je poudarila ena od le dveh morskih deklic v Sloveniji. "Se pa poleg deklic za tečaje morskih deklic vse bolj zanimajo tudi odrasle ženske," še doda.
