(EP V KOLESARSTVU) Tomaž Poljanec: Čas je, da kandidiramo

Kot strela z jasnega je točno pred letom dni Evropska kolesarska zveza (UEC) udarila, da bo Slovenija letos gostila evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Ni se namreč govorilo o tem projektu, temveč o startu največje dirke na svetu, Grand Departu Tour de France, poleg tega so bili vihravi časi na Kolesarski zvezi Slovenije (KZS) pod zdaj že bivšim predsednikom Pavlom Marđonovićem. A v športu Slovenci že skoraj pregovorno izvedemo nemogoče - in tako je tudi z 32. prvenstvom stare celine v cestnem kolesarstvu, ki je že v osnovi moralo biti pripravljeno ekspresno, ko je Nemčija odpovedala tretje EP v več športih. 

"Časa smo res imeli malo, premalo. Takšne dogodke se pripravlja leto ali več, poleg tega takšnega v Sloveniji še nihče ni organiziral in je precej neznank. Upamo in želimo si, da bo vse potekalo, kot mora," nam je nekaj dni pred pričetkom povedal generalni sekretar prvenstva Tomaž Poljanec. Triinpetdesetletni Škofjeločan živi v Šenčurju, kjer je od 2. do 7. oktobra osrednji prireditveni prostor, cilj vseh štirinajstih dirk in start večine, najdaljše se bodo pričele v Ljubljani. 

Gorenjec je tudi direktor članske ekipe Pogi Team Gusto Ljubljana, ene od le še treh slovenskih na tretjem svetovnem (kontinentalnem) nivoju, ki se torej vrtijo v profesionalnih vodah in ki se hrani tudi s finančno pomočjo prvega kolesarja sveta Tadeja Pogačarja. Hkrati je bil Poljanec prvi (in je do danes edini) slovenski mednarodni kolesarski funkcionar, ta šport torej pozna z vseh zornih kotov. 

EP v kolesarstvu v preteklosti ni bilo tako pomembno kot v nekaterih drugih športih, prvo je bilo šele leta 1995, komaj zadnjih deset let pa na njem nastopajo tudi člani, profesionalci. Je pa hitro pridobilo veljavo, delnice so mu v zadnjih letih močno poskočile. Kaj je tu UEC naredila prav?

"Od leta 2013 do 2017 sem bil član predsedstva UEC, ko je bil predsednik David Lappartient, zdajšnji predsednik svetovne kolesarske zvez (UCI). Takrat smo kot menedžment vložili ogromno energije, sploh Lappartient, da bi se uveljavilo člansko evropsko prvenstvo. Do takrat UCI tega ni dovolil, enostavno so branili svetovno prvenstvo, da se jim ne bi evropsko postavilo ob bok in jih morda prikrajšalo za kak denar. Vemo, da je kolesarstvo doma v Evropi. Leta 2016 bi moralo biti prvo člansko evropsko prvenstvo v Monaku in Nici. Par mesecev prej se je zgodil teroristični napad v Nici in smo ga morali kljub najavam ter vsemu drugemu odpovedati. Nadomestnega organizatorja smo našli v Plumelecu v Bretanji v Franciji. Močno smo si želeli, da bi bili na startu vsi ali pa večina najboljših evropskih kolesarjev - in nam je nekako uspelo. Prvi članski evropski prvak je postal Peter Sagan (v tistem času je bil Slovak na vrhuncu moči in tudi svetovni prvak, op. p.). Potem pa je bilo težko najti datum, da bi se umestili med vse klasične, zgodovinske datume, ki obstajajo v kolesarstvu za posamezne dirke. To je še vedno problem evropske zveze, trudi se, da bi ga našla in se zakoreninila v koledar. Na koncu so kolesarji tisti, ki dajo čar in odmevnost dirki. Če pogledamo prve tri lani -Tadej Pogačar, Remco Evenepoel, Paul Seixas - je to to. Več enostavno ne gre."

Žal pa majice evropskega prvaka Pogačar čez leto ni mogel pokazati, saj ima mavričasta večjo težo in prednost. Tu še manjka korak ...

"V kolesarstvu je kup pravil, ki imajo dolgo zgodovino, pri majicah se vedo prioritete. Izrednega pomena so majice svetovnega in nacionalnih prvakov, potem rumena na največji dirki in tako naprej. Majica svetovnega prvaka je nad evropsko, ima prednost in nimamo kaj."

Kaj pa je Slovenija naredila prav, da je pridobila organizacijo? Poleg tega, da je zagotovila 3,6 milijona evrov za izvedbo.

"Slovenija je predvsem prepričala z rezultati. To je poklon generaciji, ki je kolesarstvo postavila med top športe v Sloveniji. S to mislijo je šla Slovenija v organizacijo. UEC je s tem dala potrditev tudi KZS in vsem delavcem v tem športu. V zadnjih letih organiziramo kar nekaj dirk. Po Sloveniji je tradicionalno vrhunska in globalno prepoznavna, poleg tega pomladi prirejamo kar nekaj dirk, sicer nižjega ranga, vendar so zelo množično obiskane. Ogromno ekip v tem času išče tekmovanja in se jih z veseljem udeležujejo, ker so zelo dobro organizirana, predvsem pa zelo varna."

V proračun EP kar 2,9 milijona evrov, torej 80 odstotkov, prispeva država. Je bilo vlado težko prepričati, da pristopi, da prispeva?

"Tu gre zahvala bivšemu predsedniku KZS, to je bilo njegovo delo. Država je prepoznala potencial v organizaciji dogodka predvsem z vidika, kaj slovenski kolesarji v zadnjih letih dosegajo."

Ste se brez izkušenj pri organizaciji tako zahtevnega dogodka zgledovali po drugih prvenstvih v Sloveniji, Eurobasketu, EP v odbojki ali drugem, kar nekaj jih je že bilo? Ste se naslonili na tiste ljudi?

"Nekaj teh ljudi, služb je prisotnih, pridobljene izkušnje smo poskušali unovčiti. Kolesarstvo je specifično, ker je logistični in organizacijski zalogaj izjemen. Vedno povem, da je kolesarska dirka dvesto kilometrov dolg stadion. Na vsakem ovinku, križišču grozi neka nevarnost, vsaka luknja, vsak kamen, izvoz, priključek je potencialna nevarnost. Temu namenjamo največ pozornosti. Traso smo prevozili večkrat, pregledali vsako podrobnost. Varnostni načrt je izredno obsežen, več deset strani s fotografijami, kako se bodo zavarovale posamezne točke. Izrednega pomena je sodelovanje s slovensko policijo, ki zelo pomaga, lokalnimi gasilskimi društvi, prostovoljci. Ogromno je dela na varovanju tudi zaradi obiskovalcev, ki lahko stojijo ob celi trasi. Po drugi strani pa imamo dvesto kilometrov dolgo kuliso z izredno lepimi, norimi posnetki, ki bodo šli v svet in ki iz dvorane, s stadiona ne morejo. To je prednost kolesarstva. Za dirko po Franciji ogromno ljudi reče, da jo gleda zaradi posnetkov narave. Nekdo, ki nima možnosti potovati, lahko uživa ob razgledih. Mislim, da noben drug šport ne more tako razkazati dežele, kot jo lahko kolesarstvo."

Morda veste, koliko ljudi smo s posnetki z dirke po Sloveniji, ki jo že nekaj let v živo prenaša največja evropska športna televizija, prepričali v obisk?

"To bi bilo bolj vprašanje za Bogdana Finka, direktorja dirke, sem pa prepričan, da precej. Nedavno je potekala dirka CroRace po najbolj atraktivnih delih Hrvaške, po Dalmaciji, Istri, predvsem z mislijo, da pokažejo lepote. Podobno je marsikje. Poznam kar nekaj organizatorjev v bolj eksotičnih deželah, deloval sem tudi v Azerbajdžanu, kjer je bila dirka izključno z namenom promocije dežele."

Kakšno je bilo zanimanje slovenskih mest in vasi? Trase dirk ste speljali skozi dvanajst občin, kako ste naredili izbor?

"Izhajali smo iz Ljubljane in iz zahtev UEC po atraktivnem zaključnem krogu ter da so vsi cilji na isti lokaciji. Ljubljane nismo smeli cele zapreti za promet. Poleg tega smo imeli v mislih bližino letališča in hotelskih namestitev. Kar se športnega dela tiče, si želimo, da dirke ne 'razpadejo' takoj, ampak da bodo finali čim bolj zanimivi s čim več kolesarji. Želeli smo pokazati tudi čim več Slovenije. Nekako logično smo prišli do tega konca Slovenije, potem smo točke samo še povezali."

Šenčur je kolesarska občina, ki je tradicionalno v tekmovalnem koledarju KZS, tam živi tudi Matej Mohorič ... 

"V tem koncu Slovenije, če stojite za cesto ob koncu tedna, so kar neprekinjene kolone kolesarjev, kolesarstvo je resnično priljubljeno."

Možjanca je osrednji vzpon vseh 14 dirk in je postala hit na družabnih omrežjih. Precej nekih izzivov je bilo na njej že mesece pred dogodkom. To je tudi Pogačarjev vzpon, kot najbrž še kakšen, rekord nanj drži že od leta 2018. Kako ste se spomnili nanj in ga vključili v traso, kakšna je zgodba v ozadju?

"Kolesarstvo ima v Šenčurju z bivšima olimpijcema, Markom Cudermanom in Bojanom Ropretom, dolgoletno tradicijo. Kasneje so lokalno društvo prevzeli mlajši in smo se vedno poigravali z idejo, da bi naredili kaj več kot kriterij po ulicah Šenčurja, kakšno konkretno dirko. Želeli smo izvesti državno prvenstvo. Bila je lokalna debata, da bi bil vzpon na Možjanco super v krogu s ciljem v Šenčurju, vendar je bila cesta čez Štefanjo Goro do aprila letos makadamska. Ko se je začela iskati trasa za evropsko prvenstvo, sem jo predstavil na kolesarski zvezi. Martinu Hvastiji, Bogdanu Finku in drugim je bila zanimiva in smo se oglasili pri županu Šenčurja. Po privolitvi smo se srečali tudi z županom Preddvora, če razmišljajo o asfaltiranju, in je rekel, da če bo tukaj evropsko prvenstvo, jo bodo."

Na kateri točki ste se vi priključili organizaciji? Ste bili zraven od začetka, od ideje?

"Ne. Prišel sem s traso." 

Kako se počutite v vlogi generalnega sekretarja EP, boljše kot v avtomobilu na dirki kot športni direktor?

"Težko vprašanje. Niti v spremljevalnem avtomobilu ni enostavno. Organizacija je stresna, odgovornost je velika, v avtu pa moraš biti dober šofer in poznati zakonitosti dirkanja. To mi pride prav tudi v vlogi sekretarja."

Po vašem mandatu v predsedstvu UEC Slovenija ni imela funkcionarja v mednarodni kolesarski organizaciji. Na kolesih se očitno precej boljše znajdemo. Zakaj? 

"Mogoče smo to ves čas malce dajali na stran. Kolesarstvo vodijo velike nacije, pomembne oziroma igrajo to vlogo, Belgija, Francija, Italija, Nizozemska, Španija. Včasih smo kar malo odrezani od informacij in odločanja. Mislim, da je to evropsko prvenstvo priložnost, da bolj lobiramo, poskusimo priti bližje, spoznati te ljudi, pokazati, da nimamo samo dobrih kolesarjev, da znamo tudi organizirati. Leta 2011 sem v Zrečah organiziral kongres UEC - in takrat je bil David Lappartient izvoljen za člana predsedstva UCI. Po vseh teh letih se bo zdaj vrnil v Slovenijo (v najvišji mogoči funkciji v kolesarstvu kot predsednik UCI, op. p.). V tej smeri je tudi treba delati, ker je potem pri nekih stvareh mogoče lažje. Sploh pa se v kolesarstvu, po mojem osebnem mnenju, vsaj kar se svetovne zveze tiče, dela v škodo manjših nacij."

Torej tudi Slovenije. Na kak način?

"Mislim, da UCI preveč gleda na finance in razvijajo neko globalizacijo, v bistvu pa izgubljajo v tradicionalnih okoljih, kjer je kolesarstvo že bilo razvito. Z njihovim dovoljenjem velike svetovne ekipe, ki so finančno za nas nedosegljive, z razvojnimi - mladinskimi in U23 - pogoni uničujejo stare tradicionalne klube, ekipe, ki so temelj kolesarstva. Veliko jih ima v zadnjih letih v razvitih kolesarskih deželah, kot so Slovaška, Češka, Poljska in nenazadnje tudi Slovenija, ogromne težave z vzdrževanjem klubov, ker ustvarjamo mlade kolesarje, potem pa ti jih brez kakršnihkoli odškodnin, čim pokažejo malo talenta, razvojne ekipe vzamejo. Precej ekip ne vidi prihodnosti in tudi takšne s 50- ali več letno tradicijo se zapirajo."

Obstaja kakšna pobuda, naveza dežel, ki ste jih omenili in še kakšnih drugih, da pride do sprememb in se kolesje začne vrteti v drugo smer?

"V zadnjem času smo se o tem dostikrat pogovarjali s predsednikom UEC Enricom della Caso, ker smo se tudi večkrat srečali. Enrico della Casa je tudi podpredsednik UCI. Z ljudmi, ki so vpeti v kolesarstvo - dolgoletni direktor belgijske kolesarske zveze (Jos Smets, op.p.) je glavni koordinator UEC za to evropsko prvenstvo -, velikokrat na to temo govorimo in se strinja, toda ne pridemo niti blizu odločevalcem. Mislim, da je čas, da nekako stopimo naprej in začnemo kandidirati svoje predstavnike v organizacije evropske in svetovne zveze ter poskušamo povezati konce. Toda kot prvo moraš poznati problem in imeti vizijo, kako boš to naredil."

Della Casa nam je lani ob obisku Večera zvezd dejal, da ima Slovenija sposobne ljudi in bi bilo dobro, če bi se kdo vključil. So se pojavili kakšni ljudje ali vi razmišljate, da bi spet kandidirali?

"To je stvar strategije KZS, predsedstva in predsednika Andraža Vehovarja. Zdaj je moment. Volitve so sicer mimo, ampak mogoče je nastopil čas, da se vse skupaj pripravi za naslednje, mislim, da bodo leta 2029. Mogoče je priložnost, da bi Slovenija spet organizirala kongres UEC, ker vse gre preko nje, nobena pot ne vodi direktno na UCI."

Bo v sklopu EP v Sloveniji dogodek, ki bi nam lahko izboljšal položaj na tem področju?

"Organizirali bomo večer s predsednikom KZS Andražem Vehovarjem in prisotnimi predsedniki nacionalnih zvez za predsednika UCI. Imeli bomo priložnost, da bomo vsaj načeli to temo."

Kaj si želite, da bi bila zapuščina tega EP našemu kolesarstvu, klubom, delavcem? 

"To je izredna priložnost za Slovenijo, dobili bomo ogromno znanja, spoznali ogromno ljudi. V Slovenijo pride 43 reprezentanc, predsednik UCI, predsednik UEC bo tu ves teden. Veliko bo priložnost za izmenjavo idej, mogoče se bo kaj odprlo, da se Slovenija pokaže tudi v drugi vlogi. Konec koncev bo tudi za Grand Depart, če bo tako, kot mora biti, lažje. Dosegli smo, da se bo izvajala produkcija vseh dirk, ne samo v elitnih kategorijah, temveč tudi pri mladincih. Mislim, da razen mladinskega svetovnega prvenstva v Novem mestu leta 1996 česa takšnega ni bilo. Naše kolesarstvo se bo pokazalo domačim gledalcem, mi pa bomo poskušali dokazati, da lahko pripravimo vrhunski dogodek, da nimamo samo vrhunskih kolesarjev. "

Zgodba evropskega prvenstva je bila nekako zasnovana okrog Tadeja Pogačarja, da bi ponovil lansko zmago. Na trasi je njegov vzpon, dirka bo šla skozi njegovo domačo vas ... Kaj njegova neudeležba pomeni za prireditelje?

"Na osebnem nivoju si vsi želimo, da bi Tadej tu bil, da bi ga gledali na domačih cestah. Saj, kolikokrat pa ga imaš sploh priložnost videti dirkati doma? Po drugi strani si predstavljajte na startu na Kongresnem trgu v Ljubljani z ramo ob rami Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, dva najboljša kolesarja v Sloveniji oziroma globalno, pa ne v dresih komercialnih ekip, temveč v našem, slovenskem dresu. To bi bilo izjemno. Z organizacijskega vidika bo vse ostalo enako. V končni fazi je bila trasa zasnovana z mislijo na slovenske kolesarje, nikoli in nikdar ni bila kakorkoli komunicirana s Tadejem oziroma ni niti z eno malenkostjo ali besedo nanjo vplival. Ideja je bila popolnoma naša. Saj v končni fazi je Tadej tak kolesar, da če bi bil zdrav in v najboljši formi, trasa, kakršnakoli bi že bila, nanj ne bi imela vpliva."

Vstopnice se pri kolesarstvu ne prodajajo, da bi se pri tem poznalo vpliv nastopajočih. Na stadionih je jasno, kaj pomeni biti razprodan. Kako vi sploh ocenite zanimanje? Domen Žigante, generalni sekretar KZS, nam je dejal, da pričakujete od 30 do 50 tisoč ljudi.

"Težko je, ocene se podajo v sodelovanju s policijo, ki ima izkušnje na tem področju. Vemo, da Možjanca prenese od deset do petnajst tisoč ljudi. Koliko ljudi bo prišlo ob cesto ali se organiziralo v Škofji Loki, v Kranju, pa je nehvaležno in nemogoče oceniti. Mislim, da je Domen kar dobro rekel za nedeljsko člansko dirko za celotno traso v primeru lepega vremena."

Bolj eksaktni ste lahko za VIP goste v dveh šotorih, za katera se vstopnice prodajajo od 200 do 350 evrov. Kakšno je zanimanje zanju, kakšne so sploh kapacitete?

"Mislim, da so kapacitete Možjance 350 gostov, v Šenčurju pa 400. To zadevo smo predali agenciji, saj imamo znanja, niti nismo imeli časa, da bi se ukvarjali s tem, je bilo pa kar nekaj zanimanja tujcev."

Glede na to, da smo Slovenci kolesarski narod, se verjetno tudi brez Pogačarja ne bojite, da zadeva ne bi uspela?

"Mislim, da je tu priložnost za vse druge, da se pokažejo. Tadej Pogačar je najboljši slovenski kolesar, Primož Roglič pa je ta val začel. Zdaj imamo tudi Jakoba Omrzela kot naslednjega, ki prihaja, in vrhunsko zasedbo še z Janom Tratnikom, Matejem Mohoričem in drugimi. Poleg tega je kolesarstvo v vzponu in tak dogodek v Sloveniji prvič, zato mislim, da se ni za bati, da ne bi prišlo veliko ljudi."

Kakšna so vaša pričakovanja glede kolajn?

"Ne upam je napovedati. Si jo pa želim, vsi si jo. Pričakoval sem, da bo Tadej na mojem dvorišču zmagal, zdaj pa bo nekdo drug (smeh). Imamo tudi zelo dobre mladince in člane do 23 let."

Kaj vam naša reprezentanca, ki bo zastopala Slovenijo, pove o stanju v tem športu pri nas?

"Slovensko kolesarstvo je v vzponu oziroma v odličnem stanju, slovenske ekipe pa stagnirajo. KZS je na nekem nivoju, imamo ogromno mladih, mislim pa, da na nivoju kontinentalnih ekip in kar počne UCI z razvojnimi ekipami, stanje ni najboljše. Na žalost."

Lahko pričakujemo, da se bo na kratki rok, v dveh, treh letih stanje izboljšalo?

"Težko. Če pogledam po Sloveniji, je v Kranju vskočil Factor, ki je tuji sponzor in bodo združili moči z ameriško ekipo. Članska ekipa bo še naprej obstaja, kar je dobro, bo pa izgubila identiteto, manj Slovencev bo dobilo priložnost. V Novem mestu se je Adria Mobil umaknila in poskušajo obdržati ekipo, ni pa stanje cvetoče. V Ljubljani imamo Pogi Team, hvala bogu za Tadeja, da pomaga, ampak pri članski ekipi je glavni sponzor tujec, niti ni slovensko podjetje. Vsa sreča, da smo uspeli, da sem med delom v tujini spoznal ljudi pri Gustu in so tudi zaradi mene v Sloveniji zgradili logistični center oziroma bazo za Evropo. Lahko rečemo, da so delno postali Slovenci, a so še vedno tujci. Želel bi si, da bi kakšno slovensko podjetje oziroma uspešen podjetnik prepoznal vizijo in podprl slovensko kolesarstvo tako ali drugače."

Omenili ste Tour de France in Grand Depart. Pred dvema tednoma je bil njegov direktor Christian Prudhomme v Sloveniji na obisku pri športnem ministru in predsedniku vlade. Ste se vi tudi srečali z njim?

"Ne, je pa v tem segmentu prisoten Bogdan Fink."

Kakšne so po vašem mnenju možnosti, da bi gostoval v Sloveniji? Leta 2029 je prva priložnost, konkurenca pa zelo močna. Nemčija je tradicionalna velesila in gospodarsko močna država, interes je pokazala Češka z močnim proizvajalcem avtomobilov, ki je dolgoletni partner Toura, o Nizozemski in Belgiji pa sploh ne gre izgubljati besed. Kakšne so naše karte?

"Mislim, da so njim zanimivi različni trgi in da imamo zaradi Tadeja Pogačarja zelo lepe možnosti. Slovenija je s podporo ministra in vlade izkazala velik interes z najvišjega nivoja. Če kljub temu Toura pri nas ne bo leta 2029, je lahko kasneje, Pogačar je podaljšal pogodbo do leta 2032."