Zdravstveni sistem končno ni več razumljen kot poraba v proračunu, temveč je postalo jasno, da gre za eno najpomembnejših naložb v družbeno blaginjo in gospodarstvo, pojasnjuje direktorica Roche Slovenija dr. Lauren Boak. Naslednji korak je razporeditev denarja na način, da bo vložek prinesel največjo korist vsem. S sogovornico smo se pogovarjali o posebnostih slovenskega zdravstvenega sistema, bremenu starajoče se družbe ter nujnosti prehoda z vrednotenja golih stroškov zdravil na vrednotenje celotne družbene koristi, ki jo prinašajo.
Imate mednarodne izkušnje z več zdravstvenimi sistemi. Kako ocenjujete naš zdravstveni sistem ter katere so glavne prednosti in izzivi delovanja na tako majhnem trgu?
Slovenija ima odlično izhodišče, saj zdravstveni sistem temelji na solidarnosti in dostopnosti za vse. Prednost Slovenije so izobražena delovna sila, visoko usposobljeni strokovnjaki in izjemna povezanost družbe. Majhen narod se lahko hitreje odzove, se lažje poveže in bistveno hitreje uredi določena področja. Po drugi strani pa se noben sistem ne izogne izzivom. Glavne ovire, ki jih vidim v Sloveniji, so zelo togi proračuni, način porabe denarja in (pre)dolge čakalne dobe za dostop do zdravstvenih storitev. Proračunske postavke delujejo ločeno - če zdravila prinašajo prihranke pri bolnišnični oskrbi in še dodatno sprosti prostor za druge bolnike, to v njihovi ceni še ni v celoti priznano.
Nujno potrebujemo mehanizem, ki bo ocenjeval skupno vrednost zdravstvenih storitev s širšega družbenega vidika in prihranka in le tako bo denar usmerjen tja, kjer lahko ljudem prinese največ.
Slovenija se sooča z enim najhitrejših procesov staranja prebivalstva v EU. Zakaj je napaka, da odločevalci na dolgoživost gledajo skoraj izključno kot na proračunsko breme?
Hitro staranje je po eni strani dokaz, da so ljudje razmeroma zdravi in živijo dlje, po drugi pa dolgoročno ustvarja pritisk na zdravstveni sistem, saj se s starostjo povečuje pojavnost kroničnih bolezni. Pogled na rast števila starejših kot na breme družbe je napačen – toliko bolj ob dejstvu, da se število ljudi v delovni dobi krči. Septembra smo obeležili mesec boja proti Alzheimerjevi bolezni in svetovni dan demence. Samo ta bolezen bo v prihodnje Slovenijo po nekaterih ocenah lahko stala milijardo evrov na leto! Starejši morajo čim dlje ostati zdravi in samostojni, v nasprotnem postanejo breme za zdravstveni sistem in svoje družinske člane. Ogromno lahko naredimo z dobro odzivnostjo na znane težave in pravočasnim zdravljenjem, ki upočasni napredovanje bolezni. Danes le eden od štirih bolnikov z demenco diagnozo prejme pravočasno, čeprav imamo na voljo teste, ki omogočajo znatno zgodnejše odkrivanje. Ker demenca posredno prizadene celotno družino, je zgodnje ukrepanje v interesu celotne družbe.
Kaj je torej ključni recept za spremembo te dinamike?
Ni enostavnega obliža ali hitrega popravka. Pristopiti moramo celovito. Hitrejša diagnostika in pravočasno zdravljenje sta edina prava pot. Ljudem tako omogočimo, da dlje ostanejo aktivni, delovno sposobni in tako aktivno prispevajo k družbi. Vse se na koncu vrne k istemu vprašanju: kam in kako usmeriti naložbe v zdravstvu.
Kako zamude pri uvedbi sodobne diagnostike in inovativnih terapij vplivajo na državo?
Zamakne se zdravljenje, ljudje so odsotni z dela in tako trpijo tudi podjetja. Tako se stopnjujejo osebne težave, ki se hkrati pretvorijo v skrite stroške za celotno gospodarstvo. Odsotnost ljudi z dela pomeni padec produktivnosti.
Bolniške odsotnosti in absentizem se v Sloveniji povečujejo in postajajo izjemno vroča tema. Tisto, kar se na prvi pogled zdi kot »prihranek« pri zdravilu ali diagnostičnem testu, ki ni na voljo ali pa se uporaba zamakne, se nato hitro prelije v ogromne stroške, ki vplivajo na vse nas.
Poglejmo primer multiple skleroze. Študija Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je dala zgovorne podatke: vsak evro, vložen v sodobno terapijo za multiplo sklerozo, vrne skoraj dva evra v obliki znižanja skritih stroškov zdravljenja in nege. V nasprotju s tem pravočasno odkriti in zdravljeni z ustrezno terapijo pretežno nadaljujejo z delom, ustvarjajo in prispevajo h gospodarski rasti. Še bolj drastične so številke pri onkologiji. V raziskavi Onkološkega inštituta, Medicinske in Ekonomske fakultete so preverjali stroške umrljivosti zaradi pljučnega raka, raka dojke ter raka debelega črevesa v obdobju 2016–2022. Ugotovili so, da je bilo zaradi prezgodnjih smrti izgubljenih za kar 371 milijonov evrov prihodkov. To predstavlja približno 0,5 % slovenskega BDP. Če bi te posameznike pravočasno in uspešno zdravili, bi ti ljudje pretežno še naprej delali in prispevali v proračun. Številke jasno sporočajo, da je zgodnje zdravljenje z najboljšo dostopno terapijo izjemno koristno za državo.
Kaj te sistemske zamude pri diagnostiki in začetku zdravljenja pomenijo za povprečnega slovenskega pacienta?
Za bolnika je čas dobesedno vse. Zgodnja diagnoza in takojšen začetek zdravljenja določata potek bolezni. Zamude na katerem koli koraku neizogibno vodijo do slabših izidov. Nezdravljene bolezni vodijo do trajnih okvar, kar je na koncu slabo za bolnike in neprimerljivo dražje za družbo in zdravstveno blagajno. ZZZS je z nekaterimi pravimi ukrepi za obvladovanje bolniških odsotnosti že prihranil 50 milijonov evrov, vendar je šlo tu za rešitve, ki se jih da doseči razmeroma hitro, če je želja dovolj močna. Za velike sistemske prihranke bomo morali povečati dostop pacientov do diagnostike in zdravljenja.
Glede na stroške zdravstvenega sistema se pogosto odpira vprašanje: ali bi morali posamezniki, na primer kadilci ali alkoholiki, nositi večjo osebno odgovornost za svoje zdravje in zdravljenje?
To je kompleksna in težka razprava. Vsekakor velja, da mora vsak posameznik skrbno ravnati s svojim zdravjem. Hkrati kot družba tudi za izobraževanje ali infrastrukturo skrbimo kolektivno. Prava pot je kombinacija obojega. Slovenija ponuja fantastično naravno okolje za zdravo življenje in temelji morajo biti postavljeni tako, da zdrav slog spodbujajo. Res pa je tudi naslednje: brez prevzemanja osebne odgovornosti posameznika tudi najboljši zdravstveni sistem na svetu ne more delati čudežev.
Kakšna javno-zasebna partnerstva potrebujemo, da bi premostili te izzive? So na vidiku kakšne inovacije v zdravstvu?
Nobena vlada in nobeno podjetje ne more trajnosti zdravstvenega sistema rešiti samostojno. Potrebujemo tesna partnerstva med ZZZS, industrijo, zdravniki, bolniki in oblikovalci politik. Vsi imamo enak cilj: vzdržen sistem in zdravje kot naložbo. Inovacije morajo hitreje doseči paciente. Razvoj novega zdravila v povprečju traja 13 let. Ko pa je zdravilo razvito, se soočamo z nepotrebnimi birokratskimi zaostanki. Za bolnika je vsak mesec čakanja lahko ključen. Tu imamo ogromno prostora za izboljšave. Največjo donosnost naložbe v zdravstvu prinaša preventiva. Kar uspešno preprečimo ali ujamemo v zgodnji fazi, tega kasneje ni treba drago zdraviti. Kratkoročni strošek pomeni v resnici dolgoročni dobiček.
Za konec – letos obeležujete tudi 30 let prisotnosti družbe Roche v Sloveniji. Kakšen je vaš pogled na prihodnost zdravstva?
Sem nepopravljiva optimistka in rada sodelujem s partnerji in mojo ekipo pri iskanju rešitev. Temelji zdravstva v Sloveniji so izjemno zdravi. Denar se izgublja zaradi procesov, ki potekajo izolirano drug od drugega, s čimer se izgubljata znanje in denar, predvsem pa povzroča zamude za bolnike. Zdaj je čas, da se vsi ključni odločevalci zberejo za eno mizo, odpravimo razdrobljeno delovanje in slovensko zdravstvo skupaj dvignemo na višjo raven.
