Prihodnje leto bo namreč na vrsti že petindvajsetič, odkar ga tudi jaz lahko praznujem na drugačen, planinski način. In to me srčno veseli! Ta zadnji stavek vam je, saj slišite, kajne, povedal da se mi poje! "Prov zares!" kot je v svoji pesmi Spomenik že pred Prešernom zapisal Valentin Vodnik. No, pa bomo menda letos vsi skupaj kaj več izvedeli o tem še enem velikem možu naše, slovenske zgodovine. Ob tem, da je bil naš prvi pesnik, si velja vsekakor zapomniti vsaj še to, da mu je v času Napoleona uspelo v naše šole vpeljati slovenski jezik! Vse to in še veliko več smo namreč letos slišali na omenjenem praznovanju 8. februarja na planinski način.
Ta praznovanja, ki so po zaslugi Aleša Ariha nastala pod okriljem Planinske matice Maribor in katerih tradicijo nadaljuje mariborsko Domovinsko društvo generala Rudolfa Maistra, so nekaj tako drugačnega in zaželenega, da je avtobus vedno znova poln že za vsako prihodnje leto. Prav težko je "priti zraven", če kdo od kulturniških popotnikov morda ne zboli, pa tako omogoči še komu drugemu to zares dragoceno doživetje. V minulih 24 letih smo tako slovenski kulturni praznik, ki je zame naš najlepši praznik, počastili z ogledom množice kulturnih znamenitosti po vsej naši domovini, obiskali pa tudi Slovence v zamejstvu, v Italiji, na avstrijskem Koroškem, na Madžarskem in na Hrvaškem ter praznovali skupaj z njimi. To so bila tako nepozabna doživetja, da bi jih iz srca privoščila prav vsakemu sonarodnjaku. Ker so pristna, srčna, prežeta z neprisiljenim narodnim ponosom, ker jih je nemogoče pozabiti. Torej letos smo obiskali razstave v galerijah v Ljubljani, še posebej smo občudovali slike Ivane Kobilce, nato pa preživeli lepo in neprisiljeno poučno popoldne v Vodnikovi domačiji. Tam smo kulturni praznik tudi počastili s svojo proslavo.
Mariborčani, dva japonska turista in brezdomci ...
