/ PETEK, 17. julij
Jutro se je začelo na polno. Takoj po prvi kavi, obvezni kljukici za začetek dneva, sem se zaprl v studio in začel pripravljati set za Matway's Choice, mojo tedensko oddajo na Hitradiu Center, ki je na sporedu vsak petek med osmo in deseto zvečer. Čeprav oddajo pripravljam vsak teden že precej časa, mi izbira glasbe nikoli ne postane rutina. Vedno si želim najti sveže komade in dve uri programa sestaviti tako, da se energija naravno razvija.
Tokrat mi misli pogosto uhajajo k prihajajočemu Tomorrowlandu, na katerem nastopam v petek, 24. julija. Ta ogromni festival je vrh elektronske glasbene scene, zato ob skoraj vsakem komadu razmišljam, kako bi zvenel na velikem festivalskem ozvočenju in ali bi ga lahko vključil tudi v svoj nastop.
Zvečer sem ponovno sedel za računalnik. Čakalo me je še zadnje piljenje novega komada, ki uradno izide točno na dan mojega nastopa. Prikladno nosi naslov We Don't Stop. Poslušal sem ga znova in znova ter preverjal še zadnje podrobnosti. Sliši se skoraj noro: izid nove skladbe in nastop na Tomorrowlandu na isti dan. Prav zato imam občutek, da se vse, za kar sem zadnja leta delal, končno sestavlja v veliko celoto. Takšni dnevi te opomnijo, zakaj vztrajaš tudi takrat, ko ni najlažje. Ni slabo – komaj čakam, da se vse skupaj končno zgodi.
/ SOBOTA, 18. julij
Današnji dan je bil v celoti posvečen glasbi in pripravam na moj Tomorrowland set. Odprl sem FL Studio in začel urejati skladbe ter ideje, ki sem jih v zadnjih tednih zbiral na različnih seznamih. Pri tako velikem nastopu ne želiš ničesar prepustiti naključju.
Vsak prehod mora delovati, vsak drop mora udariti v pravem trenutku, celoten set pa mora imeti svojo zgodbo. Sledili so prestavljanje komadov, krajšanje posameznih delov, raztegovanje samplov in usklajevanje BPM-jev. DJ- zadevščine, pač. Posebno pozornost sem namenil svojim remiksom in še neizdanim skladbam, ki jih želim prvič predstaviti prav v Belgiji.
V studiu lahko komad poslušaš stokrat, toda šele pred množico zares ugotoviš, ali ima pravo energijo. Ure so minevale skoraj neopazno. Ko sem proti večeru prvič brez ustavljanja poslušal celoten osnutek seta, so se mi pri enem od prehodov naježile dlake. Takrat sem začutil, da to ni več samo zbirka skladb, ampak nastop, ki pripoveduje svojo zgodbo. To bo to.
Tako kot se je po nastopu težko umiriti in preprosto zaspati, je pogosto tudi po dolgem dnevu v studiu. Zato sem se odpravil na večerni sprehod, da sem sprocesiral vse misli, ritme in želje tega dne. Včasih ravno takrat, ko stopim stran od računalnika, dobim najboljše ideje.
/NEDELJA, 19. julij
Ker sem vedel, da bo prihajajoči teden precej naporen, sem si nedeljo namenoma vzel čisto zase. Brez studia, sestavljanja setov in poslušanja istega prehoda petnajstkrat zapored. Telefon je večino dneva ostal nekje na strani, računalnik pa zaprt. Po zadnjih tednih, ko se je skoraj vse vrtelo okoli priprav, sem potreboval en dan, ko mi ni bilo treba razmišljati o seznamih opravil in rokih.
Dan sem namenil dobrim filmom in še boljši hrani. Zunaj sem zakuril žar in si spekel konkreten kos mesa. Nič posebnega, ampak ravno to mi je ustrezalo. Brez hitenja, brez občutka, da bi moral biti ves čas produktiven. Medtem ko se je meso peklo, sem samo sedel na terasi in užival v miru. Takšni trenutki so včasih najboljši način, da si zbistriš glavo.
Seveda mi Tomorrowland ni popolnoma ušel iz misli. Ko je tako velik nastop oddaljen le še nekaj dni, ga verjetno ne moreš povsem odmisliti. Tu in tam sem se zalotil, da v glavi preletavam posamezne dele seta ali razmišljam, kako bo videti oder, kakšen bo prvi občutek, ko stopim za mešalko, in kako se bo odzvala publika. Potem sem se namenoma ustavil. Vedel sem, da danes ni dan za preverjanje projektov ali odpiranje FL Studia. Če bi ga odprl za pet minut, bi tam ostal dve uri.
Proti večeru sem imel občutek, da sem si res napolnil baterije. Glava je bila mirnejša, misli bolj zbrane, predvsem pa sem spet začutil tisto zdravo vznemirjenje pred odhodom v Belgijo. Včasih je najboljša priprava prav to, da se en dan ne pripravljaš. Naslednje jutro bo časa za delo več kot dovolj.
/ PONEDELJEK, 20. julij
Nazaj v realnost – in to na polno. Zjutraj sem se odpravil v Ljubljano, kjer me je najprej čakal obsežen sestanek o vseh prihajajočih PR-aktivnostih. Uskladiti smo morali vse intervjuje, objave, fotografije, izid novega komada in celotno komunikacijo pred festivalom. V takšnih trenutkih se še bolj zaveš, koliko ljudi stoji za enim samim nastopom. Na odru si sicer sam, v ozadju pa je ogromno načrtovanja, usklajevanja in dela, da lahko vse poteka tako, kot mora.
Takoj po sestanku sem odšel še pred kamere za intervju na Planet TV. Govorili smo o moji glasbeni poti, pripravah na Tomorrowland in občutkih pred enim največjih nastopov v moji karieri. Pri takšnih intervjujih tudi sam prvič zares dojamem, kako velik je ta trenutek. Ko moraš v nekaj stavkih opisati leta dela, vztrajanja in vsakodnevnega ustvarjanja, se zaveš, koliko poti je bilo treba prehoditi. Še pred nekaj leti sem Tomorrowland spremljal prek ekranov, danes pa se pripravljam, da bom tam stal za DJ-pultom. Ta občutek je težko opisati.
Zvečer sem preveril še načrt objav za Instagram in TikTok. Pomembno mi je, da bo komunikacija v času festivala tekla gladko, sam pa se bom lahko osredotočil predvsem na glasbo in celotno doživetje. V naslednjih dneh se bo tempo samo še stopnjeval, zato sem vesel, da so se stvari začele postavljati na svoje mesto. Jutri pa naprej.
/ TOREK, 21. julij
Zjutraj sem imel sestanek s svojim menedžerjem Sergiem. Skupaj sva šla čez še zadnje logistične podrobnosti za Belgijo: akreditacije za ekipo, prevoze, urnik, prihod na prizorišče in vse, kar mora biti urejeno, še preden vstopiš v letalo. Pri tako velikem festivalu ničesar ne prepuščaš naključju. Čeprav je moj fokus predvsem glasba, je občutek veliko bolj miren, ko vem, da je tudi vse drugo na svojem mestu.
Obiskovalci na festivalu vidijo ogromne odre, spektakularne luči in nastopajoče, ne vidijo pa vseh dokumentov, časovnic, usklajevanj in ljudi v ozadju, ki skrbijo, da se vsak izvajalec ob pravem času znajde na pravem mestu.
Popoldne sem skočil do družine. Zadnje dni se vse vrti okoli priprav in lepo je za kakšno uro govoriti tudi o čem drugem kot o glasbi. Vsi so navdušeni nad prihajajočim dogodkom in mislim, da so ponosni name, meni pa njihova podpora v teh dneh res veliko pomeni.
Ko sem zvečer začel pripravljati prve stvari za na pot, sem prvič zares začutil, kako blizu je odhod. Še nekaj dni, potem pa Belgija.
/ SREDA, 22. julij
Dan se je začel s fotoshootingom, na katerem smo posneli še zadnje fotografije in materiale za objave v času festivala. Pred objektivom moraš delovati sproščeno, čeprav ti po glavi hkrati krožijo set, potovanje, novi komad in vse, kar še moraš urediti. Na koncu pa so ravno takšni dnevi lep opomnik, kako veliko različnih vlog prinese delo glasbenika – nisi samo v studiu ali za mešalko, ampak veliko časa preživiš tudi pred kamerami.
Popoldne je sledila zadnja generalka seta doma. Opremo sem priklopil tako, kot bo postavljena na odru, in celoten set odigral na nogah. Po nekaj minutah sem se sprostil in pustil glasbi, da steče. Energija je bila prava, prehodi so delovali in prvič nisem več čutil potrebe, da bi kaj večjega spreminjal. To je bil dober občutek. Rekel sem si: to je to. Zdaj je treba samo še stopiti na oder in uživati.
Zvečer sem se z ekipo na hitro dobil na kavi. Preleteli smo zadnje podrobnosti, se nasmejali kakšni anekdoti in se malo pošalili, da verjetno nobeden od nas pred odhodom ne bo prav dobro spal. Vsi smo nekoliko na trnih, vendar predvsem komaj čakamo. Ko se odpravljaš na največji nastop v svoji karieri, je verjetno povsem normalno, da se vznemirjenje in adrenalin začneta oglašati že nekaj dni prej.
/ ČETRTEK, 23. julij
Ker v Belgijo letim šele jutri zjutraj, sem današnji dan izkoristil za zadnje priprave. Najprej sem šel k frizerju, nato pa še enkrat preveril kovček, dokumente, slušalke, kable in USB-ključke. Glasbo imam shranjeno na več ključkih, saj pri tako pomembnem nastopu raje vzamem tri rezerve kot nobene. Pri takšnih stvareh ničesar ne prepustiš naključju.
Preostanek dneva sem poskušal ostati čim bolj miren. Nisem želel več spreminjati seta, saj pride trenutek, ko moraš nehati popravljati in začeti zaupati temu, kar si pripravil. Mislim, da je to ena težjih stvari pri ustvarjanju – vedno imaš občutek, da bi lahko še nekaj izboljšal. A v nekem trenutku moraš preprosto sprejeti, da je delo končano.
Zvečer sem si zavrtel nekaj najljubših komadov in si v mislih predstavljal jutrišnji dan – pot na letališče, prihod v Belgijo in prvi pogled na festivalsko prizorišče. Adrenalin že pošteno narašča. Jutri izide moj novi komad. Jutri odpotujemo v Belgijo. Jutri gre zares. Jutri se začne teden, o katerem sem sanjal več let.
