/ PETEK, 15. maj
Jutro je zgodnje, najprej s psom do jezera, kjer se prepletajo zvoki sicer nežnega bučanja vode, ki teče skozi jez, šumenja gozda in prebližnje avtoceste. Skozi hrib v gozd, kjer avtocesta skoraj popolnoma utihne in se slišijo samo zvoki korakov v listju, mahu in drobni lom suhih vejic in vej ob zvočni kulisi ptičjih intervencij. Nisem prepričana, da je to petje. Sprehod, vsakodnevna jutranja prizemljitev, ki me – mokrih nog – prebudi, še preden se zgodi kava. Nad jezerom se vijejo meglice, iz katerih se dvigujejo vrhovi obrobnih gričev. Sicer je samo zgornji del Perniškega jezera naravni spomenik, ampak mene ta pogled razveseli z vsakdan drugačno kuliso, barvami in teksturami, s pomirjujočo končnostjo.
Na poti v službo poslušam Black Sea Dahu. Tibor ni zadovoljen z glasbenim izborom, zato gleda skozi okno avta spreminjajočo se sveže zeleno pokrajino. Zofka je in vreme je temu primerno hladno, oblačno s padavinami, a pogled je lep. Zatem sprehod po Lentu do lutkovnega. Še en čudovit pogled. Zaradi napovedanih padavin smo že pred dnevi sklenili, da načrtovani koncert Leopolda in drugih zamaknemo za teden dni, medtem ko jutrišnje Klape v Minoritih selimo v zavetje Minoritske cerkve. Nekoliko sem skeptična glede tega premika, velikega povpraševanja, akustike. Prodajo smo ustavili ob pravem trenutku in smo v okvirih vseh pravil, požarnih redov, varnostnih predpisov. Ali bo vzdušje enako? Bo izkušnja za obiskovalce primerljiva?
Zjutraj otroci že polnijo Veliko dvorano in po hodnikih kmalu odmevajo slovenske ljudske pesmi, ki se prepletajo skozi predstavo Sijaj, sijaj, sončece. Izvedbo nagradijo z bučnim aplavzom, ki odmeva po hodnikih minoritskega samostana. Tako spontana in iskrena publika. Pomislim na svoje otroke, pa na svoje otroštvo in kako hitro mine čas, ko iz otroške neposrednosti zrastemo v …
Popoldan in zvečer še zvonijo telefoni. Na prenosniku doma uredim najnujnejše službene zadeve, za katere mi je zmanjkalo časa. Prevzamem še majice za valeto mlajšega otroka, naročim nalepke za številčenje sedežev v avditoriju, a hkrati mi ne da miru misel, kako hitro se leta prevračajo in kako in kdaj so se mi gube zahrbtno priplazile na obraz, se zagozdile v njem in zakaj nobena krema ne pomaga več.
Dan je bil "poscana" Zofka v polnosti svojega imena. To pomeni, da narava še deluje. In naj pomeni tudi dolgo in lepo poletje.
/ SOBOTA, 16. maj
Pes ne pozna vikenda, zato sva zgodaj spet zunaj. Čez jezero se nariše nekaj sončnih žarkov, postojim. Siva čaplja, ki je počivala na osamljeni štrleči veji sredi jezera, naju zazna, nekajkrat obrne pogled, kot da preverja najine namere, in se odloči odleteti, popolnoma neslišno. Fascinirajo me ti ptiči, ki so hkrati po moji teoriji tudi prikrite dvoživne živali. Seveda to ni res, ampak naj mi domišljija pusti to svobodo. Kako jih ne zebe, ko svoje noge namakajo v vodi in ure in ure stojijo na mestu? Zelo mirno je, tudi avtocesta je v soboto tišja.
Ko sva spet v hiši, se pes udobno zavrtinči v kot sedežne, med blazine, in v trenutku zaspi. Opravim nekaj jutranjih klicev, tudi na službene teme. Odločim se, da moram nehati skrbeti za večerni koncert in da bo vse tako, kot mora biti. In ko je ta skrb pospravljena, se zvrstijo klici in sporočila za nedeljski dogodek, Pogovor s Susan Albuhawo, ki ga v sklopu dogodkov organizira Pekarna Magdalenske mreže v sodelovanju z Mariborsko knjižnico in lutkovnim gledališčem. Dogodek je bil načrtovan za Sodni stolp, ampak smo ga zaradi izjemnega povpraševanja, razprodanega dogodka v Ljubljani in tudi hladnega vremena premaknili v Veliko dvorano. Vsi sedeži so zasedeni, zato se odločimo za dodatne stole v nulti vrsti in Vesna na blagajni aktivira še zadnje možne razpoložljivosti dvorane. Kako nujno je, da takšni dogodki so, da so polni in da se slišimo. A je to dovolj?
/ NEDELJA, 17. maj
Čas je, da se lotim finalizacije uvodnika za programsko knjižico prihajajoče sezone LGM, ki jo bomo predstavili na čajanki, kot smo poimenovali medijski dogodek 1. junija pod hrastom. To pisanje jemljem skrajno resno, saj zase vem, da nisem človek, ki bi hlepel po govorih in govorjenju, raje poslušam in slišim (res je, vedno več tudi pozabim), morda pa mi je tudi zato pisanje bližje. Ogrodje besedila je že nekaj časa pripravljeno, ampak se ga lotim na novo. Niki, umetniški vodji, obljubim, da ne bom brala njenega, dokler ne bom s svojim zadovoljna. Pišem, brišem, hodim po praznino s kratkimi premori, pišem, samocenzuriram in zaključim, naslovim. Zatem preberem Nikinega in obsedim z zadovoljnim občutkom, da deliva skupne misli in ideje.
Popoldan se mami in maladva (ki to že dolgo več nista) odpravijo po gozdnega piščanca, ki sem ga zadnje dni spremljala na jutranjih poteh. Oranžno-rumena goba, s pravim imenom žvepleni lepoluknjičar (ah, kdo si izmišljuje ta nenavadna gobja imena!), je v zadnjih dnevih z dežjem zrasla in je odlično nedeljsko kosilo.
Popoldan preživim v lutkovnem: nekaj priprav, Filip, Gašper in hostesa Vera bedijo nad dogodkom, vse je pripravljeno. Susan Albuhawa, avtorico mednarodne uspešnice Jutra v Dženinu, spregovori o zatiranju in nepredstavljivostih tega sveta, ki se nikoli ne bi smela zgoditi, kaj šele dogajati. V razklanem vzdušju se vrnem domov, ponovno se vprašam, kako je mogoče, da ni moči, ki bi preprečila grozo sveta, in če smo mi ti, ki soustvarjamo ta svet, zakaj ni drugačen?
/PONEDELJEK, 18. maj
Nekdo mi je ne tako davno rekel, da v ponedeljek še trava ne raste. To mi je odtlej ena zabavnejših misli ob ponedeljkih. Sicer ne grem v službo, ampak opravim stvari, ki jih zmeraj potiskam na stran, prekladam na kmalu ali na jutri ali enkrat. In tega se je nabralo. Poslušam Belle Epoque Vincent Peirani in Émile Parisien.
/TOREK, 19. maj
Tina in Ana zjutraj v pisarni poskrbita za čaj zame. Včasih se pozabim zahvaliti, pa tudi ga pozabim popiti, nemalokrat se zgodi, da ga popijem popolnoma mrzlega pozno popoldne samo iz hvaležnosti do te geste.
Torek je čas za koordinacijo, tedenski sestanek, kjer odkljukamo, kar je bilo narejeno, in se počasi premikamo naprej – ta "naprej" pa je nagajiv in včasih bi taval kar po mili volji med hodniki in sektorji, med prostorom in časom. Prepričana sem, da ga skupaj s čudovito ekipo ustvarjalnih, navdihujočih, dobrosrčnih in svetlogledih sodelavcev pogumno obvladujemo. Pred skorajšnjo razgrnitvijo sezone smo v pripravah še za drugi pomemben dogodek - 23. maja bomo s predstavo Skrinjica sinjega maka, ki nagovarja teme staranja, in v kateri Metka subtilno meditativno utelesi bistveno, proslavili trenutek, ko Lutkovno gledališče Maribor postaja demenci prijazna točka. Izvedbi bo sledila drobna slovesnost, ki se je bodo udeležili tudi predstavniki Združenja za pomoč pri demenci – Društvo Spominčica. Ob tej priložnosti smo pripravili igro v tipu spomin z motivi vizualne podobe predstave. Testno izdelana družabna igra je našla mesto na mizi v sejni sobi in težko se je zadržati, da ne obrneš vsaj nekaj ploščic. Obnoviš spomin. Poskusiš ponovno.
Sicer pa v dnevu precej dinamično: klici, pogovori, sestanki, za tem pa otroka, pes, kuhanje in spanje. Zaspim ob odprti knjigi Varufakisa, skozi katero se prebijam zadnja dva meseca, stran po stran.
/ SREDA, 20. maj
Mogoče dan, ki mu raje rečeš meeeh. Nekje med soncem in dežjem, ni mrzlo, pa te mrazi, ni toplo, pa težko dihaš.
/ ČETRTEK, 21. maj
Tudi četrtek se izkaže za dan, ko stvari ne gredo po planu, škoda. Zaplete se že pri prezgodnji uri, ki jo prespim, in potem se zaplet nadaljuje v dinamičnih peripetijah in zmernim tempom skozi dan.
Sicer so pa svetle točke dneva sonce na nebu, nastajajoča sezonska knjižica, ki bo razprla vso bogastvo nove sezone, nastajajoča družabna igra spomin, za katero lutkovna delavnica finalizira ljubke škatlice, radosti in življenja polne dvorane in prizorišča in izjemni sodelavci. Polna hiša ljudi, idej, upanj ter poguma in moči za vedno boljši jutri.
