/ PETEK, 1. maj
Zbudim se ob šestih, kar je za praznik in dela prost dan občutno prezgodaj, a vem, da me čaka lep dan, zato me jutranja budilka ne moti preveč. Malo pred sedmo pri vratih pozvoni. Tjaša se je pripeljala iz Maribora in bo na obisku cel vikend. S prijateljicami smo se dogovorile za celodnevni izlet ob morju. "Super bo!" si rečem in se odpravim v kopalnico. Med tuširanjem poslušam Olivo Dean, v mislih podoživljam včerajšnji dan, hkrati pa razmišljam, kaj obleči za na izlet. Na koncu se odločim za kavbojke in bordo kratko majico.
Pred odhodom je ravno še dovolj časa za kavo. Sedimo za okroglo jedilno mizo v dnevni sobi, ki je tako čudovito obsijana z jutranjo svetlobo, medtem pa Elizabeti, moji cimri, in Tjaši razlagam o včerajšnji izkušnji. Z Lukom, ustanoviteljem runs'n coffee tekaškega kluba, kjer skrbim za organizacijo dogodkov, sva bila namreč gosta na Radiu Kranj, da sva predstavila našo zgodbo. "Soba, v kateri smo snemali, je bila čisto majhna in vsi smo govorili v en mikrofon. Na začetku sem bila malo živčna, ampak mislim, da sem se dobro znašla," jima povem.
Nekaj čez deseto prispemo v Grado, luštno obalno mestece, ki leži še malo naprej od Trsta. Po kratkem obhodu sledi postanek za kavo in rogljičke. Najdemo majhen lokal, kjer so mize postavljene na živahni promenadi z veliko mimoidočimi, naročimo in se zatopimo v debato. Kdor bi nas pogledal od daleč, bi videl Anjo s čudovitimi modrozelenimi očmi in pisano rutko okoli vratu, Simono z okroglim slamnatim klobukom, izpod katerega visita dve dolgi kiti, in fotoaparatom okoli vratu, Tjašo z elegantnimi roza hlačami in ujemajočo se roza šminko. Četrta pa ima bujne skodrane lase in okrogla sončna očala. Vsaka drugačna in samosvoja, a skupaj delujemo tako naravno in ujemajoče. Celoten dan je zelo sproščen in poln smeha. Res sem pogrešala druženja nas štirih.
Na poti domov v avtu nekoliko zadremam.
/ SOBOTA, 2. maj
Lahkoten tempo, to je moja današnja želja. Vstanem brez budilke in si privoščim obilen zajtrk. Nato se s Tjašo urediva, vsaka za svoj začetek dneva, medtem pa po stanovanju odmevajo latino pesmi Bad Bunnyja. "Pismo, zakaj se nisem bolje naučila španščine v srednji šoli," pomislim, saj s Tjašo kmalu potujeva na Portugalsko na njegov koncert. Odprem računalnik in preletim število prijav za jutrišnji tekaški dogodek. Nato članoma ekipe, ki bosta jutri prisotna, sporočim posebnosti dogodka. Večje priprave tokrat niso potrebne, saj bo dogodek potekal na naši standardni lokaciji.
Leo, moj mlajši brat, me nekaj pred enajsto z avtom pobere pred blokom in odpraviva se na padel, ki je trenutno zelo popularen šport, in čeprav sem vrsto let igrala tenis, obstajajo med tema dvema igrama številne razlike. Do sedaj sem padel igrala samo nekajkrat, in Leo se je s svojim prijateljem dogovoril, da nama bo pripravil resen trening. Pri določenih udarcih mi ne gre najbolje, kar me za kratek čas naredi živčno, a za svoj forehand in servis dobim pohvale, zato sem zadovoljna. "Sigurno spet kmalu ponovimo!" rečem bratu, ko me odloži v centru Ljubljane, in skočim iz avta, da pohitim v restavracijo, kjer me že čaka družba za kosilo.
Po kosilu sledi sprehod z nono. Najprej se nameniva do bližnje kavarne, kjer ona naroči svojo "klasiko", podaljšano kavo v veliki skodelici, jaz pa se tokrat odločim za vodo z okusom limonske trave. Druženje nadaljujeva s sprehajanjem po soseski. Tokrat obujava spomine na moje otroštvo in najine najljubše prigode ter počitnice na morju. Dotakneva se tudi ostalih tem: moje službe, njenih prijateljic, nekaj receptov in vremena pa Ruby (naše psičke) in mojega neobstoječega ljubezenskega življenja, na katero ima največ pripomb. Spremim jo do stanovanja in se ji zahvalim za čudovito popoldne.
/ NEDELJA, 3. maj
Runs'n coffee. Nedelja je dan za naš "social run club" oziroma tekaški klub. Današnje majsko jutro daje občutek vročega poletnega dne. Vem, da lepo vreme pomeni še večji obisk tekaškega dogodka. Po kratkem zajtrku se pripravim za odhod od doma.
Črna majica, na hrbtu katere se razprostira napis Find your people. Keep your p(e)ace. (Najdi svoje ljudi. Ohrani svoj tempo/mir.), je naša značilna oprava in obvezna oprema za vsak dogodek, zato si jo tudi tokrat skrbno oblečem. Zastava, megafon, zvočnik, vse to zložim v škatlo, ki jo odnesem v avto.
S cimro, ki je postala redna obiskovalka naših tekaških dogodkov in moja stalna tekaška družba, se odpeljeva do Kosez. Danes sva se odločili, da bova pred pričetkom dogodka še sami pretekli pet kilometrov. Med tekom uživava v toplih sončnih žarkih in zeleni okolici, ki obdaja Pot spominov in tovarištva, po kateri tečeva.
V parku ob Koseškem bajerju bo v okviru današnjega dogodka možno preizkusiti tekaško obutev. S Sebastjanom in Ano K. (članoma naše ekipe) pripravimo prizorišče. Nekaj pred deseto začnejo prihajati prvi tekači obiskovalci, med katerimi prepoznam veliko novih obrazov. Preden se dogodek začne, imam navado, da se sprehodim med ljudmi in jih pozdravim, se predstavim novincem ali objamem tiste, ki jih videvam vsak teden. Skupine obiskovalcev so (na našo srečo) postale tako velike, da pri nagovoru uporabljam megafon. Preden se začne tek, poskrbimo za ogrevanje in tudi skupinsko fotografijo.
Tokrat sem vodila skupino, ki je namenjena predvsem začetnikom, zato smo tek združili s hojo, in skupina je uživala celotnih pet kilometrov. Sama največje zadovoljstvo črpam ravno iz zavedanja, da sem tek približala novi peščici ljudi. Morda bo prav ta pozitivna izkušnja razlog, da se bodo še večkrat odločili za gibanje v naravi. Po teku je (kot običajno) sledilo druženje. Zaradi visokih temperatur smo se odločili za kavo čez led in posedeli na terasi bližnjega lokala. Sonce je že kar močno pripekalo, a se nismo dosti menili zanj …
Še eno odlično izpeljano tekaško dopoldne, ki me je nedvomno napolnilo s pozitivno energijo in dobro voljo. Slednje povem Luku in Ani Š., s katerima se zvečer za kratko slišimo, da preletimo najpomembnejše naloge, ki nas čakajo na runs'n coffee seznamu nalog za naslednji teden.
/ PONEDELJEK, 4. maj
Delovni teden s seboj prinese rutino. Kot običajno si s sodelavci sedenje v pisarni in zatopljeno pregledovanje elektronske pošte krajšamo s preprostimi šalami in veliko kave.
Paradižniki, slane pistacije, parmezan, rakci … Sredi trgovine prebiram nakupovalni seznam, ki sem si ga zapisala v telefon. Ura je pet popoldne, čez dve uri se bosta mami in oči oglasila na večerji, na katero sva ju z Elizabeto povabili, da proslavimo vselitev v novo stanovanje. Četudi je od tega že več kot en mesec. Mami prinese vselitveno darilo, oči pa šopek. Sončnice, te so moje najljubše. Vesela sem, da sta prišla, ker ju sedaj, ko ne živim doma, občutno manj vidim. Drži, kar pravijo, da čas hitro teče, ko ti je lepo.
Elizabeta se odpravi spat, jaz pa sedem za računalnik. Ponedeljki so rezervirani za sestanke z Luko, kjer debatirava o poslovnih idejah, potencialnih sodelovanjih z različnimi partnerji, postavljanju nove spletne strani, širjenju ekipe in ostalih načinih, kako iz naše zgodbe iz tedna v teden ustvariti nekaj velikega, ker oba verjameva, da je runs'n coffee lahko veliko več kot le tekaški klub iz Ljubljane. Po sestanku me vedno prevevajo občutki motivacije in zagona, še nekaj časa ne zaspim.
/ TOREK, 5. maj
Slabo sem spala. Dolgi sestanki v službi in nepotrpežljive stranke. Boli me glava. Dan se ne odvija tako, kot bi si želela. "Ne maram torkov," si rečem v upanju, da me bo to pomirilo.
Pozno popoldne, po kratkem sprehodu z Ruby, nekoliko lažje zadiham. A moje prepričanje o (ne)naklonjenosti temu dnevu se znova potrdi, ko mi zazvoni službeni telefon, kar me zaposli še za nadaljnjo uro. Kmalu bo osem, z avtom drvim po ulicah Viča, ker hitim na masažo. Na srečo zamudim samo pet minut in kaos v moji glavi in mojem dnevu se začne ustavljati. Sprostim zategnjene rame in bolečina v vratu se umirja.
/ SREDA, 6. maj
Dež mi je prekrižal načrte o jutranjem teku, zato si vzamem čas za kavo, preden se odpravim v kopalnico. "Sebe najdem v ljudeh …" se mi ujame v misli del pesmi Batiste Cadillac. Pomislim, da ta misel še kako drži zame, ker so prav odnosi tisto, čemur pripisujem največji pomen, kot tudi zasluge za tako lepo življenje.
Na poti v službo pokličem mami, da ji zaželim prijeten dan. Nisem velika ljubiteljica nakupovanja, a tokrat moram popoldne v nakupovalno središče. Med vikendom bomo namreč z runs'n coffee prisotni na dveh večjih tekaških dogodkih v Ljubljani. Kupim prigrizke za tekače in vse potrebno za izdelavo motivacijskih plakatov.
Preden se odpravim spat, me pokliče prijateljica iz Nemčije, ki sem jo spoznala na izmenjavi na Švedskem. Od takrat so minila skoraj štiri leta, a še vedno sva redno v stiku.
/ ČETRTEK, 7. maj
Pot do službe mi vzame 15 minut peš. Med hojo grizljam polnozrnati rogljiček, ki je moja običajna izbira, kadar se ustavim v pekarni.
Ko pridem domov, se preoblečem in preobujem v tekaške superge. Z Elizabeto pretečeva najino običajno traso. "Čas je, da začneva priprave," si rečeva. Oktobra naju čaka najin prvi maraton, česar se izjemno veselim, a hkrati me ta ideja nadvse straši. Toda uživam v izzivih in vem, da tisto, kar si zadam, vedno izpeljem.
Večer izkoristim za načrtovanje naslednjih dni. Dve rojstnodnevni praznovanji, en sestanek, dva tekaška dogodka, en koncert … spet bo pestro, a drugače ne znam. Polni dnevi mi prinašajo užitek, polni dnevi s pravimi ljudmi pa notranje zadovoljstvo.
