/ PETEK, 17. april
Ko sem zadnjič pisal to kolumno, sem bil sredi izbiranja poročnih prstanov in se pisal le Malec. Danes sem Malec Svetel; zavoljo razbijanja patriarhata sem "erbal" priimek svoje žene, ona pa je dodala mojega. To se zdi kot logično kontekstualno nadaljevanje vsebine prejšnje kolumne v uvod mojega trenutnega vsakdana, ki se praviloma začne ob 5.30. To je tista ura, ko svet še spi, jaz pa v obveznem jutranjem meditativnem ritualu – kar je v prevodu 15-minutno sedenje na stranišču – prebiram novice. Te mi redno potrjujejo, da se svet vrti v precej nenavadne smeri, a k sreči sledi streznitev v obliki sprehoda s 14-letno psičko Čiko. Kljub vsem kilometrom v tacah je zjutraj še vedno presenetljivo aktivna; včasih celo bolj, kot bi si sam želel ob tej nesprejemljivi uri.
V Fotografskem muzeju na Koroški me dopoldne zaposlijo vrtčevske in osnovnošolske skupine. Pedagoško delo v muzeju je po svoje zahtevno, a dejansko fajn; ko spremljaš otroke, kako dojemajo kompleksne procese in nianse preteklosti, te prisilijo, da svet spet vidiš bolj preprosto, brez vseh odraslih komplikacij. Ta od otrok "ukraden" entuziazem nato prenesem na svoj naslednji službeni postanek – v Trafiko, Muzej za enega.
Popoldne z ženo izvedeva tisto, čemur bi športni navdušenci rekli "hokejska menjava". Ko ona odide v službo, jaz prevzamem najino leto in pol staro hčerko. Večino popoldnevov preživiva v parku ali pa preprosto raziskujeva okolico. Opazovati otroka, kako odkriva svet, je odličen protistrup za moj pesimizem nad elektoratom – občutek, ki ga najbrž tovariško delim s precejšnjim delom sodržavljanov. Ko s tamalo raziskujeva kamenčke, se politika in dejstvo, da vse opcije na koncu dneva služijo kapitalu (nekatere le z malce manj odkrito homofobijo), zdijo neskončno daleč.
Dan zaključim v kuhinji. Kot se za kulinarično nepodkovanega očeta spodobi, na mizo postavim vegansko obloženo pinso, katere testo sem poprej nabavil v Sparu. Smo vsi trije vegani? Smo. In kljub začetni skepsi pediatrov je najina deklica zdrava kot dren – morda pa so le nedavno sprejete državne prehranske smernice pravilne. Kdo bi vedel.
/ SOBOTA, 18. april
Sobotno dežurstvo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor. Hiša je tiha, kar je idealno za izpolnjevanje kvot inventarizacije in digitalizacije. Višje kot so te kvote, bolj se zdi, da se živa zgodovina spreminja v suhoparne številke na zaslonu.
Ko odklepam razstave, se včasih nehote spogledujem z ljudmi v strogih uniformah, ki nepremično bolščijo iz črno-belih fotografij. Tekom študija indoktriniran um zgodovinarja v takšnih prostorih avtomatično preklopi na procesiranje videnega in umeščanje v kontekst. Danes je ta kontekst še posebej težak: točno 18. aprila 1941 je Maribor obiskal Heinrich Himmler. Človek, ki je v tem mestu videl le "prostor, ki ga je treba očistiti", je takrat izdal smernice za izselitev tistih, ki jih je označil za "tujerodne elemente". Slovensko izobraženstvo, politično neustrezni, »rasno neprimerni« – vsi so čez noč postali tarče sistema, ki je deloval s srhljivo birokratsko natančnostjo. Če je takrat šlo za odprto, agresivno politiko odstranjevanja drugačnosti, so danes mehanizmi subtilnejši, podrejeni trgu namesto ideologiji krvi in zemlje. A občutek, da je posameznik le moteč element v velikem stroju, ostaja srhljivo podoben. No, vsaj do trenutka, ko se popoldne vrnem domov in s tamalo zunaj na srečo ne vidiva omenjenih uniformiranih grimas, pač pa nov zanimiv kamenček, avtobus ali čebelo.
/ NEDELJA, 19. april
Nedeljo sem v celoti preživel s svojo nuklearno družino. Vedno mi je fascinantno, kako se tradicionalisti krčevito oklepajo tega koncepta, čeprav je "nuklearna družina" v bistvu čisto modernističen izum, ki bi ga vsak pravi konservativec moral zavrniti v prid širšega sorodstva. Kakorkoli, naša mala modernistična celica je dan izkoristila za sprehod ob Dravi in igralih v Magdalenskem parku.
In spet najbolj fascinatno odkritje? Kamenčki. Če bi bila navdušenost nad geologijo sorazmerna s starostjo, bi bila moja hčerka verjetno dekanja naravoslovne fakultete. Fascinantno je opazovati to absolutno predanost "mondenim" rečem. Vsak gramozni kamenček na poti ob Dravi je zanjo dogodek leta, vsaka veja v parku pa artefakt, vreden večje pozornosti kot vsi predmeti, ki jih med tednom digitaliziram na šihtu. Ta otroška selekcija pomembnosti je osvežujoča – zanjo ni neokonzervatizma ali kapitala, so le teksture tal in vprašanje, ali kamenček zalučati ali položiti.
/ PONEDELJEK, 20. april
Ponedeljek me je pričakal z opomnikom, da regres ne bo le sredstvo za dopustniško brezskrbnost, ampak tudi blažilnik za stroške servisa in registracije avtomobila. Večni krog: delaš, da imaš avto, da se lahko pelješ na delo... No, vsaj v tej krožni ekonomiji mi ni treba sodelovati. Ker živim blizu službe, sem na poti praviloma peš. Ta jutranja hoja skozi mesto mi daje tistih nekaj dragocenih minut, ko lahko opazujem Maribor, preden ga povsem posrka delovni ritem. Medtem ko sanjarim o prvomajskih praznikih in dopustu, ki prihaja ravno ob pravem času, da prepreči popolno politično-družbeno pregoretost, me noge same nesejo proti muzeju. Odločitev, kaj bomo počeli čez praznike, še ni dokončno padla.
V muzeju pa ponedeljek prinaša težji zgodovinski spomin. Danes bi svoj rojstni dan praznoval Adolf Hitler. Ob njegovem rojstnem dnevu, 20. aprila 1941, je bila na današnjem Trgu svobode velika slovesnost, s katere je politični komisar mesta Maribor Fritz Knaus poslal Hitlerju pozdravno brzojavko. Proslava je predstavljala veliko zmagoslavje mariborskega nemštva; kar pa je kmalu zasenčil obisk samega "b-day boya" 26. aprila. Med slavnostnim vzdušjem so v ozadju že tekli procesi izseljevanja in raznarodovanja. Srhljivo je pomisliti, da so se takratni prebivalci Maribora pred 85 leti sprehajali po istih ulicah kot jaz danes, le da je bila njihova realnost ujeta v kolektivno norost, ki je častila kult osebnosti do skrajnih meja uničenja. Ko se popoldne spet vračam domov in s hčerko zunaj navdušeno pobereva nov kamenček, se ne morem upreti misli, kako dragocena je ta banalna, mirna vsakdanjost.
/ TOREK, 21. april
Cel mesec je nabit z dogodki iz preteklosti, ki jih v našem muzeju enostavno ne moreš spregledati. April 1941 je bil mesec, ko se je začelo zares. Ko prebiram gradivo, digitaliziram predmete in se prebijam med viri, me zmeraj znova zadene suhoparnost birokracije zla. Vsak dokument, vsaka fotografija, ki gre skozi moje roke, nosi težo usod ljudi, ki so se nenadoma znašli na napačni strani tekme ideologij. Kot kustos se včasih počutim kot nekakšen filter – skozi mene tečejo grozote preteklosti, ki jih moram objektivno popisati, hkrati pa v meni odzvanjajo kot opozorilo za sedanjost. A v Trafiki, mojem "obertrafikantskem" uradu, je dinamika drugačna. Tam se zgodovina sreča z ulico. Ljudje, ki pokukajo noter, pogosto ne iščejo le informacij, ampak prostor za kratek premislek - ali pa preprosto nekomu želijo povedati svojo teorijo o tem, kam drvi ta svet. Moja trenutna labilnost glede vere v elektorat se tam pogosto hrani s pesimizmom mimoidočih, a me hkrati drži budnega. Ko zaprem vrata Trafike in se peš odpravim domov, mi glava še vedno melje o tem in onem. Tudi o anarhistični literaturi, ki jo prebiram zadnje dni. Ima ta čuden učinek – bolj ko berem o alternativnih družbenih ureditvah, bolj me boli trenutna realnost, kjer se zdi, da so vse poti podrejene istemu kapitalu.
/ SREDA, 22. april
Padla je odločitev: za prihajajoči konec tedna se umikamo na vikend tasta in tašče. Lokacija? Nekje na Pohorju. Izolacija je v tem primeru strateška izbira in pravzaprav edini učinkovit način preživetja. Tam je signal tako slab, da postanejo vse tiste naporne novice o povolilnih lobiranjih in političnih trgovanjih, ki so v polnem teku, popolnoma irelevantne. Beg v pohorsko strmino je beg pred neizbežnim – pred novicami o ameriški imperialistični vojni v Iranu, pred grozljivimi posnetki genocida v Palestini in pred poročili z ukrajinske fronte, ki se zdijo kot neskončna zanka uničenja. Včasih se vprašam, ali je ta moj umik v naravo le oblika privilegiranega eskapizma. Morda. A ko gledam svojo hčerko, ugotovim, da ji dolgujem vsaj nekaj dni miru, kjer se svet ne meri v klikih in grozotah, ampak v šumu gozda. Pakiranja se sicer še nismo lotili; to je pri nas doma disciplina, ki jo Daša opravlja zelo efektivno, sam pa veliko manj.
/ ČETRTEK, 23. april
Dnevnik zaključujem v pričakovanju današnjega izleta v Ljubljano. Dašo peljem na pregled, a ker smo se naučili optimizirati čas, bomo obisk prestolnice spremenili v družinski izlet. Združili bomo prijetno s koristnim – Daša bo opravila svoje, midva s tamalo pa bova medtem verjetno testirala ljubljanska igrala in preverila, ali so tamkajšnji kamenčki res kaj drugačni od naših mariborskih. Verjetno bomo spet iskali kakšen veganski kotiček za kosilo; Ljubljana ima tu vendarle malce širši nabor možnosti, kar je eden redkih trenutkov, ko mariborski lokalpatriotizem malce popusti pred želodcem.
Ko gledam nazaj na ta teden, ugotavljam, da je moje življenje razpeto med dvema skrajnostma: med težko zgodovino mesta in med lahkotnim navdušenjem moje hčerke nad dvanajstim avtobusom, ki pridrvi mimo naju. Morda je prav to tisto, kar da smisel. Odpor proti sistemu se ne začne recimo le z branjem radikalne literature, z volilnim lističem ali z revolucionarnim uporom, ampak tudi z vztrajanjem pri tem, da so majhne, "mondene" radosti – tisti kamenčki v žepu in kriki navdušenja ob čebeli – pomembnejše od velikih, hladnih političnih strojev. Zdaj pa hitro po tisto testo za pinso v Spar, preden se zares začne pakiranje za naš pohorski eksil.
