(DNEVNIK) Peter Ribič: Le drobna čipka, ki krasi oltar

/ ČETRTEK, 2. april

Včeraj popoldan smo prispeli v Rim. Sedemindvajsetič. Večno mesto. Dobesedno. Vrvež na vseh korakih in porah mesta. Gneča, promet, glasnost … vse to me spremlja, vse od včeraj, ko sem stopil z vlaka na postaji Termini. In tudi danes ni nič drugače. Vidi in čuti se, da se približujejo prazniki. Takrat se v mesto pričnejo zgrinjati množice vernikov in obiskovalcev.

Zopet je tukaj velikonočno krašenje bazilike svetega Petra za največji krščanski praznik, veliko noč. S Sabino (dr. Sabina Šegula, op. p.) pri tem sodelujeva že vse od leta 2011. Gre za eno posebno čast in privilegij, saj vidiš stvari iz povsem druge perspektive. Jaz sem po duši in srcu vrtnar. Neizmerno uživam pri delu z rastlinami, kakršnimikoli, in delo tukaj v vatikanski vrtnariji mi je v posebno veselje.

Navsezgodaj se dobimo pred vhodom Santa Anna. Enim izmed treh vhodov v državo Vatikan. Dokumenti in iskanje vsega potrebnega po računalnikih in mapah, dokler nas ne najdejo v sistemu ter identificirajo. Vsakič isto. Nato lahko vstopimo in se peš skozi vrtove podamo do vrtnarije. Fantje, zaposleni v vrtnariji, so nas vzeli za svoje. Smo del ekipe, ki povsem ve, kaj je treba postoriti, kje je kaj pospravljeno … in kar je najpomembnejše, kje se pije kava in kdaj nastopi čas za kosilo. Ko je mezzo giorno, se v Italiji čas ustavi.

Gre za utečen sistem, ki deluje že leta, zato velikih odstopanj ne pričakujemo. Sledilo je delo do poznega popoldneva, saj so v začetku tedna prispele orhideje iz Slovenije in pričelo se je njihovo nameščanje v gobove ter izdelava podlag za okrasitev Berninijevih stebrov. Popoldan še malo po mestu, nakup spominkov in pozdrav znancev in prijateljev. Za prvi dan je bilo potem dovolj. Prostora le še za eno pivo, saj sem bil utrujen od preteklega tedna, ki je bil divji, ter zgodnjega vstajanja včeraj ... Spanjeeeeeeeee ...

/ PETEK, 3. april

Veliki petek. Včeraj so v Vatikanu nastopili prazniki, ki trajajo do velikonočnega torka. Poseben čas v letu je. Čutiti je umirjenost. Park je urejen, počiščen in pokošen … Počasi že kukajo na plano prvi znanilci pomladi, ki so letos zaradi slabega vremena nekoliko zakasnili. Trg svetega Petra je poln turistov iz vseh predelov sveta, kjer je mogoče slišati vse govorice. V vrtnariji delamo s polno paro, saj je še veliko za narediti, dodati rezano cvetje ... Tokrat je z nami tudi kolega iz Hrvaške. Pridružil se je prvič in vpeljujemo ga v svojo rutino. Včeraj so prišli tudi nizozemski vrtnarji. Oni že vse od leta 1986 krasijo trg za velikonočno mašo, ki vselej poteka na prostem. Mi smo se lotili dekoracij, po ustaljenem redu, in kot vsako leto so to posamezne kompozicije, ki jih zadnji dan razmestimo po oltarju. Dekoracije za notranjost bazilike se iz leta v leto bistveno ne spreminjajo, saj sta prostor in dolžina omejena. Nekoliko se spreminja izbor cvetja in njegova postavitev v cvetličnih aranžmajih. Kljub dobri usklajenosti celotnega tima pa je vedno prostora tudi za ostre debate okrog postavitve. Zakaj nekaj ja in zakaj ne. Pa kako bo še boljše, še lepše. Dejstvo pa je, da ko vse skupaj postavimo na lokacijo, obiskovalci vidijo le drobno čipko, ki krasi oltar. Prisrčno in vsako leto ista folklora.

Pri tem delu res uživam in v Vatikanu se počutim kot doma. Vse to mi daje energijo in smisel za delo na področju hortikulture.

/ SOBOTA, 4. april

Vsakič izdelamo približno 80 metrov dekoracije, s katero z vseh strani ozaljšamo najpomembnejši oltar v katoliškem svetu. Preden pričnemo delati, gre navadno za usklajevanja, izbiro kombinacije barv in podobno, čeprav je velika noč običajno v svetlih, belo-rumenih odtenkih.

V vrtnariji smo ostali kratek čas. Že dopoldan sta sledila prevoz v baziliko ter finiširanje na licu mesta. Po kosilu je bila dekoracija zaključena. V povsem prazni baziliki smo bili vrtnarji sami in smo zaključili delo do ure.

Ob koncu smo se pridružili skupini nizozemskih vrtnarjev, ki je bila sredi postavljanja dekoracije na Trgu svetega Petra. Zopet zelo barvito, pomladno ... v barvah njihove zastave. V letošnjem letu praznujejo obletnico delovanja v večnem mestu in to želijo ovekovečiti na cvetni način. Povsem v stilu.

V stanovanje sem prišel zares utrujen. Po treh dneh intenzivnega dela je sledila večerja s prijatelji in potem odhod k maši. Imeli smo vstopnice za sedeže v neposredni bližini oltarja. Tako smo lahko od blizu videli celotno kompozicijo. Velikonočna vigilija je vedno nekaj posebnega. Poleg tega, da je izjemno dolga, je po drugi strani tudi sporočilno močna. Obredje, ki ga vodi papež, ima vedno globoko sporočilno vrednost in cvetje, ki ga mi dodamo oltarju, samo še pojača simboliko liturgije ter dekoracijo prostora.

/ NEDELJA, 5. april

Prebudil sem se z bolečinami v grlu in glavi. Seveda. Bilo je preveč vsega, poleg tega pa stalno hladna veter in voda pri delu v vrtnariji. Približno sem se spravil k sebi in se uredil za srečanje s svetim očetom. Tega vsekakor ne gre zamuditi, saj se zgodi le dvakrat letno.

Jutro je zelo mirno in čuti se vrhunec velikonočnega tridnevja. Dogovorjeni smo, da nas vrtnarji poberejo na vhodu St. Anna in nas odpeljejo na avdienco. Tokrat pa se je obrnilo drugače. Švicarski gardisti so nas odpeljali na sedišča nad kolonado, kjer smo z vrha najprej spremljali mašo, ki je potekala na trgu, nato pa je sledil premik v dvorano Benedizione, od koder papež tradicionalno podeli svoj blagoslov mestu in svetu (Urbi et Orbi). Ta blagoslov se zgodi le ob božiču in veliki noči. In vsakokrat ga spremljajo tudi dekoracije na balkonu oziroma loži na pročelju bazilike. Ob božiču jo izdelamo mi, ob veliki noči pa Nizozemci. Tokratna velika noč je bila prva za papeža Leona XIV. Po pozdravu mestu in sve​tu se je srečal tudi z nami. Umirjenost, spokojnost in dobrohotnost so besede, ki mi najprej pridejo na misel, če me vprašate, kakšen pa je papež. Rokovanje, izraz voščila in rožni venec, ki ga vsakokrat dobimo v dar. Mislim, da sva s Sabino Slovenca, ki sta se osebno največkrat srečala s papeži.

Po avdienci sem potreboval počitek. Popoldan sem zakuhal in ležal vse do večera in čez noč. S čajem in tabletami sem se spravil k sebi, da bom v ponedeljek lahko deloma funkcioniral. Napovedana je namreč skupina iz Slovenije in vodil jo bom v baziliko ter jim pokazal in razložil potek krašenja. Tega se res veselim, saj smo jo načrtovali celo leto. Samo še v formo se vrnem. In časa ni veliko.

/ PONEDELJEK, 6. april

Na velikonočni ponedeljek smo navadno že doma. V Rim je prispela skupina izletnikov, ki sem jih sprejel in z vodičko popeljal na ogled bazilike. Razložil sem jim potek krašenja, simboliko ob vsem tem ter samo delo v Vatikanu. Skupaj smo nato nadaljevali pot proti jugu Rima, saj si bomo jutri ogledali poletno papeško rezidenco, Castel Gandolfo. Noro! Šele pred kratkim, za časa papeža Frančiška, je bila odprta za javnost. Italijanska renesansa je zame najlepše obdobje v zgodovini vrtne umetnosti. Na ta način so zgrajeni tudi vatikanski vrtovi in seveda številni drugi na Apeninskem polotoku.

/ Torek, 7. april

Castel Gandolfo. Zgodaj smo vstali. Po zajtrku je sledila vožnja do malega mesta v neposredni bližini našega hotela. Papeška poletna rezidenca, starodavna utrdba, ki je namenjena preživljanju vročih poletnih dni izven obzidja. Rim je namreč v poletnem času neznosen. Visoke temperature in suh zrak. Zato Rimljani že od nekdaj preživljajo poletja izven mesta, na obrobju, kjer je znosnejše.

Razkošna palača, nekajkrat obnovljena in prezidana, je doživela največji razcvet ravno v času renesanse. Zelo je lepa in vredna ogleda. Jezero Albano v neposredni bližini daje pridih Mediterana in blage klime. Edinstveni pogledi.

Po ogledu sem se s taksijem odpeljal do postaje Termini, od koder sem nadaljeval pot domov. Vlak je zagotovo najboljša izbira za vse, ki želijo obiskati večno mesto. Delovnih počitnic je konec in sledi vrnitev v realnost in vsakdanji ritem. Lep in zanimiv je tak pobeg dvakrat letno. Nekaj posebnega, morda deluje ekskluzivno, pa vendar gre za predanost in ljubezen do stroke, ki jo obožujem. Zato to tudi počnem.

/ SREDA, 8. april

Danes sem se po skoraj tednu dni vrnil v službo. Rešiti moram številne zadeve. Klici in sestanki tekom celega dopoldneva. Smo namreč sredi šolske sezone in aktivnosti je veliko. Popoldan sem bil s študenti hortikulture na terenskih vajah. Popeljal sem jih skozi ljubljanske Žale. Pokopališča so kot pomniki miru eden izmed pomembnejših prostorov v družbi z vidika parkovne umetnosti. Ogledamo si oblikovanje prostora, uporabo materialov ter izbore rastlin. Rastline so namreč naši gradniki in treba jih je poznati. Vse od njihovih lastnosti in zahtev do uporabne in okrasne vrednosti. To je za vrtnarje najpomembneje. Ljudje nas sprašujejo o rastlinah, rabijo nasvet in treba jim je dati odgovore. Katera rastlina na katero mesto? Svoje študente najbolj usmerjam ravno v ta del, saj jim bo to najbolj koristilo pri njihovem delu v življenju. In z izbiro rastlin tudi najbolj vplivamo na prostor, v katerem živimo.