Cenovni stampedo, ki ga v zadnjem mesecu, odkar so Izrael in ZDA napadli Iran, ta pa večino sosednjih bližnjevzhodnih držav, te dni dosega vrhunec. Nafta, črno zlato, kot so jo včasih poimenovali, niha za okoli 30 ameriških dolarjev na sodček, od 115 do 85 dolarjev, terminske pogodbe in ostali izvedeni finančni inštrumenti pa komaj dohajajo naglico informacij, ki se spreminjajo iz ure v uro. Posledično reagirajo tudi svetovni in borzni trgi surovin. Borzni indeksi se tako iz dneva v dan prelivajo iz zelene barve v rdečo in nazaj v zeleno. Žal na teh valovih jahajo tudi borzni posredniki vidnih ameriških akterjev Trumpove administracije, ki donosno investirajo na podlagi notranjih informacij, kar sicer ameriški regulatorji trga še preiskujejo ...
Vlade ob pomanjkanju nafte, ker več kot sto tankerjev ne more, tako kot so do zdaj, pluti skozi Hormuško ožino, zaradi blaženja ponudbenih in cenovnih šokov sproščajo blagovne rezerve v upanju, da jih bodo v doglednem času uspele ponovno zapolniti, sicer ne bodo mogle več intervenirati. Intervencija pa tudi stane, saj se posledično odpovedujejo trošarinam in nekaterim dajatvam na fosilna goriva, zaradi česar italijanska premierka Georgia Meloni, ki, kot kaže, zavoljo pomanjkanja kerozina na italijanskih letališčih in rdeče luči za izvajanje vojaških operacij ZDA z ozemlja Italije, ni več tako prepričana v Donalda Trumpa, predlaga začasen suspenz fiskalnih pravil EU. Te namreč varujejo članice in predvsem njene davkoplačevalce, da se vlade ne bi usodno zadolžile.
Zadnji posegi države v cene energentov in finančne posledice interventnih ukrepov, ki jih vlada v odhodu še snuje, bi lahko tudi Slovenjo pahnile na rob treh odstotkov BDP, ki jih mehanizem fiskalnih pravil evropskega pakta za stabilnost in rast še dovoljuje. Odhajajoči finančni minister Klemen Boštjančič sicer ocenjuje, da javnofinančna vzdržnost slovenskega proračuna še ni ogrožena, a morda bo na to vprašanje kmalu moral odgovarjati njegov naslednik ali naslednica, primanjkljaj pa ne bo nič manjši, kvečjemu višji.
Ne glede na hvalisanje "zmagovalca" Trumpa - krize na Bližnjem vzhodu še zdaleč ni konec
Glede na to, da predstavniki večine evropskih in svetovnih združenj ter inštitucij napovedujejo najhujšo energetsko krizo v novodobni zgodovini človeštva, pa se bo zadolženost držav le še povečevala. Divjanje cen bo pospeševalo inflacijo, ki se ob najbolj črnih scenarijih lahko odvrti v inflacijsko spiralo. Ob neizogibnem padanju oziroma stagniranju gospodarske rasti pa veliko ekonomistov, tudi slovenskih, opozarja na zloveščo stagnacijo, iz katere se denimo visoko razvita država, kot je Japonska, še ni povsem izvlekla.
Danes je težko biti v koži podjetnikov in gospodarstvenikov, ki se jim vedno bolj megli do zdaj še predvidljiva poslovna slika. Letošnje načrte poslovanja že prilagajajo novim razmeram, žal pa bo to vplivalo tudi na načrtovane investicije, od katerih je odvisen prihodnji razvoj. Nekateri med njimi že likvidirajo svoja podjetja, število stečajev se zvišuje ... Tudi zato je pomembno, da Slovenija v tem težkem obdobju dobi operativno vlado, ta pa naj sledi apelom gospodarstva po zmanjševanju obremenitev in vsaj bolj predvidljivem domačem poslovnem okolju.
Tudi zato, ker ne glede na neokusno širokoustenje in hvalisanje "zmagovalca" Trumpa, vojne krize na Bližnjem vzhodu še zdaleč ni konec. Četudi bi se ta zares končala, bomo posledice te vojaško-naftne avanture z zamikom šele prav občutili. Danes se dražijo energenti, posledično hkrati tudi transportni stroški in logistika. Pomanjkanje dražjega kerozina, zaprtje letalskih koridorjev in odpovedovanje letalskih linij dviguje cene letalskih vozovnic v nebo. Na udaru je turistični sektor, ki zavoljo manjše ponudbe in ekonomije obsega viša cene svojih storitev. Kljub višanjem cen poljščin in mesa bo kmetijski sektor, ki je v Sloveniji že do zdaj bolj životaril, še težje dostojno preživel. Če k temu dodamo še izzive z rekordno ceno dizelskega goriva za kmetijsko mehanizacijo in neredne dobave prav tako precej dražjih gnojil, je na preizkušnji tudi prehranska samooskrba.
Kaj storiti v času ekonomskih šokov, ki jih diktirajo vojaška in avtoritarna retorika samovšečnih političnih narcisoidnih egov, ki zanikajo podnebne spremembe, znanstvena dognanja - in dovčerajšnje prijatelje spreminjajo v sovražnike, kadar se jim zljubi? Enoznačnega odgovora ni, v vsakem primeru pa bi morala Evropska unija stopiti skupaj, poiskati notranje rezerve in sinergije, stkati nova trgovinska partnerstva in predvsem poskrbeti za višjo stopnjo energetske neodvisnosti. Tudi z rahljanjem vezi do tistih, ki imajo plina in nafte v izobilju, obenem pa po bolj vzdržni poti krepiti vlaganja v obnovljive vire energije. Vprašanje je tudi, ali so milijardne naložbe v vojaško industrijo, ki jo lobisti in posredniki prevajajo v obrambno industrijo, ob vseh vojnih grozotah, ki smo jim priča, res tako velika poslovna priložnost, kot menijo tudi nekateri domači protagonisti idej za dvojno rabo. Trump in Putin ne bosta večna - in četudi bo predvsem prvi skrojil geopolitično ureditev po svoji meri, to še ne pomeni, da bo taka tudi ostala. Ali pa smo preveč naivni in idealistični?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
