/ PETEK, 3. julij
Dvanajsti dan v Združenih državah Amerike. Po New Yorku in Bostonu sva s snemalcem in montažerjem Miho Kosom zdaj v Filadelfiji, zibelki ameriške demokracije. Vročina je peklenska, blizu štirideset stopinj ga kuri, kar je le stopinjo manj od mestnega rekorda iz leta 1918. Američani jutri praznujejo največji državni praznik. Patriotizem tišči izza vsakega vogala, dopoldne mi je gospod v zrelih letih prepričljivo razlagal, kako tej državi ni enake na svetu. Tudi prav, čeprav je nikdar ne bi zamenjal za podpohorsko Razvanje, kraj, ulico in ljudi, s katerimi se je naša družina tako imenitno zlila. Po "evropskem" Bostonu je filadelfijska scena drugačna, narkomanija očiten problem, kar skazi sicer prijeten utrip mesta s tako bogato zgodovino. Ameriški domoljubi so se že dopoldne gnetli pred Independence Hall, v kateri so 4. julija pred 250 leti dorekli odcepitev 13 kolonij od Velike Britanije. V Filadelfiji so pripravljali največje praznovanje in nepozabno parado. Niso je dočakali, ideje o izvedbi so se stopile z neznosno vročino. Tveganje bi bilo preveliko, so ocenili prireditelji. Z Miho sva to izvedela zvečer ob prihodu v apartma, pred tem pa v italijanski četrti v južnem delu mesta med drugim pokramljala z mesarjem, ki je za najino zgodbo pobrskal po spominu, kako so prav v tej ulici snemali prizore iz filmov o Rockyju.
/ SOBOTA, 4. julij
Pri poročanju z velikega nogometnega tekmovanja smo v športni redakciji nacionalne televizije tokrat ubrali drugačen pristop. Bolj razgledniški, z reportažami iz krajev gostiteljic prvenstva, ki niso (povsem) nogometne, a v marsičem edinstvene in bogatijo program medijske hiše. Znova smo se znašli v primežu negotovosti, kakšna prihodnost je pred javnim zavodom. Ob ustrezni meri samorefleksije, ki nam je včasih primanjkuje, to po 24 letih v tej službi lahko zatrdim, mora biti kakovost naša najdragocenejša valuta. Idealist v meni verjame, da v tem primeru ne bomo figura za uresničevanje ciljev pri političnih prevratih, realist sili k drugačnemu razmišljanju – kriteriji o kvaliteti medijskega poročanja so v tej državi zelo različni in preveč politično pogojeni.
Zadnja noč v Filadelfiji je bila kratka. Zgodnji let v Čikago se je zaradi prestavitve zavlekel. Po prihodu v tretje največje ameriško mesto sva se nastanila v hotelu tik ob jezeru Michigan. Kratek počitek in premik proti centru, kjer so prav tako praznovali dan ameriške neodvisnosti. Tudi tukaj so pri tem naleteli na težave. V New Yorku jih je neurje malodane odpihnilo, Filadelfija je doživela vročinski val, Čikago pa gosto meglo, ki je povsem pokvarila večerni ognjemet. Izstrelke z jezera se je slišalo, a ne tudi videlo. 4. julij z napako, bi lahko rekli. Kako je predsednik Donald Trump sprejel zaroto narave, domači mediji niso poročali.
/ NEDELJA, 5. julij
Čikago je imeniten. Vrvež je v večmilijonskem mestu pričakovan, možnost sprehodov in drugih vrst rekreacije ob mogočnem jezeru Michigan, ta s svojo obalo, tudi navtičnim turizmom, precej spominja na obmorske kraje, velik privilegij. Mesta sicer ni med gostitelji tekem na svetovnem prvenstvu, v Čikagu so se temu samovoljno odpovedali, saj oblasti mestu niso želele naprtiti velikih stroškov.
Ogledal sem si tekmi v New Jerseyju in Bostonu oziroma v kraju Foxborough. In obakrat videl razočarane nemške navijače. Najprej po porazu njihove reprezentance z Ekvadorjem in potem še po šoku v šestnajstini finala proti Paragvaju. A na svetovnih prvenstvih se v bistvu najraje družim z navijači iz Južne Amerike. Njihova energija in strast do nogometa sta neverjetni.
Povzpela se je tudi v ZDA. Tekme spremljajo povsod, dogodek dobiva vrhunsko medijsko pozornost, televizijska mreža FOX je s spremljanjem tekmovanja postavila povsem nove standarde. Nekdanji ameriški reprezentant Alexi Lalas je v studijskem programu širil mnenje, da lahko ameriška reprezentanca osvoji naslov svetovnega prvaka. Zelo podobno se odzivajo tudi navijači, ki niti ne skrivajo, da so pred tekmovanjem šele prebirali nogometna pravila. Zdaj so urno skočili na val tukajšnje nogometne evforije.
Ameriške nogometašice so leta 1991 zmagale na sploh prvem ženskem svetovnem prvenstvu. So rekorderke s štirimi naslovi, petkrat so bile olimpijske prvakinje. Ker Američani obožujejo šampione, so dekletom že zdavnaj pripeli zvezdniški status. Da napravijo šov tudi na ligaških tekmah, sva z Miho spoznala danes. V Čikagu je s svojim Utahom gostovala naša odlična napadalka Lara Prašnikar, prva Slovenka v ameriškem prvenstvu.
/ PONEDELJEK, 6. julij
Družina je raztepena naokrog, kar se nam v tem obdobju zaradi mojih nogometnih terenov zgodi pogosto. Z Majo se veseliva našega skorajšnjega skupnega dopusta, Oskar se že namaka na Jadranu. Velika prelomnica je za njim, jeseni postaja srednješolec. Ponosna sva na mladega moža, tudi nogometaša, ki očetu vsakodnevno onstran luže razlaga vtise o dogajanju na prvenstvu.
Nogometni svet med tem besni zaradi odločitve Fife, ki je Američanu Folarinu Balogunu razveljavila rdeči karton iz šestnajstine finala in mu dovolila nastop na današnji tekmi z Belgijo. Nič spornega, med tem trobijo tukajšnji nogometni analitiki. Svetovna nogometna zveza je zašla, zabredla tako globoko, da njen predsednik Gianni Infantino brezsramno sprejme klic Donalda Trumpa, ki obenem javno razglablja o, tako ga je označil, kompromitiranem sodniku Fife. Infantina je zajela spirala afer in ponavljajočih se spornih ravnanj. Od podelitve nagrade za mir ameriškemu predsedniku do nedopustnega molka ob vseh peripetijah iranske reprezentance na prvenstvu, ki so prehitro odbrzele v pozabo.
Poniknile so tudi ameriške sanje o naslovu. Domačo reprezentanco je streznila belgijska. Tukajšnji navijači poraze doživljajo drugače od prej omenjenih južnoameriških. Nič tragičnega, so rekli in se obrnili k pultu, za katerim so točili 56 vrst piva.
/ TOREK, 7. julij
Letošnje svetovno prvenstvo je moje tretje. Z velikanskimi razdaljami sem se soočil v Rusiji pred osmimi leti, tokrat smo delo planirali tako, da teh razsežnosti nismo preveč občutili. Prvenstvo v Katarju je bilo glede tega edinstveno. Stadioni na kupu, pravzaprav v enem mestu. Takrat so se zlasti pred tekmovanjem valile razne kritike, a vračali smo se s pozitivnimi vtisi. Prepričan sem, da bodo tudi letošnje prvenstvo ocenili kot uspešno. Ker sem obiskal le ameriška mesta, razmišljam o zapuščini, ki bo ostala ZDA. Se lahko nogomet po priljubljenosti kmalu približa ameriškemu nogometu, bejzbolu, košarki in hokeju? Cenjeni kolumnist časopisa Boston Globe Kevin Cullen je prepričan, da ne. Potomec Ircev je velik nogometni navdušenec. Srknil je požirek Guinnessa in pristavil, da Američani na šport pač gledajo drugače. Važen je le denar, mi je pomežiknil.
Verjamem in upam, da bo odmor za osvežitev (ali bolje rečeno oglase) kmalu nekdanja nogometna pogruntavščina. Toda Cullen ima najbrž prav. Ameriške športne domislice so prilagojene zaslužku. Ponujam primer iz Bostona, kjer sva z Miho obiskala bejzbolsko klasiko med kluboma Red Sox in New York Yankees. Gre za eno največjih ameriških franšiznih rivalstev. Premnoge pavze za reklame ubijajo tekme. Težko sprejemljivo za evropskega športnega navdušenca, za ameriškega samoumevno. Brez poštenega obroka je tekma zanj precej manj zabavna.
Prtljaga je spakirana, ob treh popoldne odletiva proti domu. Še prej kratek sprehod po Čikagu. Prikupil se mi je.
/ SREDA, 8. julij
Po vmesnem postanku v Frankfurtu zjutraj po slovenskem času pristala na Brniku. Zagozditev na avtocesti tokrat sprejemam boljše volje kot običajno. Maja je v službi, Oskar še na morju, zato me v hiši pričaka le navdušena Frida. Pet let je z nami, kosmata Ptujčanka. Nekako smo pasja družina. Pred 24 leti sva privlekla prvega, sedemnajst jih je dočakal. Nismo dolgo zdržali brez.
Ker doma ni zmeraj lačnega najstnika, je hladilnik prazen. Maja me je predčasno opozorila, da je sčistila zaloge, ker čez dva dni šibamo na dopust. Saj sva imela jasen popoldanski plan. Govejo juho z rezanci. Če so zraven telečja pečenka, pražen krompir in solata, toliko bolje. Preveč sem se nažiral s svinjarijo prejšnje dni, čeprav te dinamika dela včasih prisili k hitri prehrani. Vase navadno ne zmečem vsega, prej bi rekel, da sem precej izostril okus. Vsekakor bolj od večine Američanov.
Premik na vzhod je zmeraj zahtevnejši od tistega na zahod. Pozna se utrujenost zaradi časovne razlike, a dan je preguran.
/ ČETRTEK, 9. julij
Včeraj je bil na svetovnem prvenstvu prvi prosti dan. Le še osem tekem je ostalo. Skupaj bodo odigrali 104, kar je ogromno, najbrž preveč, saj je koncentracija kakovosti zvodenela. Da je najbolj zgoščena na stari celini, potrjuje šest evropskih četrtfinalistov. Zaradi izjemne sinergije z navijači in značaja naroda stiskam pesti za izvrstno norveško generacijo.
Oskar je doma. Jutri skočiva še na tekmo v Ljudski vrt - preveriti, kako je videti spremenjeni, avtohtonejši Maribor. Opažam, da je lokalni fuzbal spet pomembna mestna tema. Važen del mariborske identitete, zgrajen na samozavesti in zmagovalni miselnosti, se je v zadnjih letih razkrojil, nedopustno poniknil. Zdaj v ljudeh spet brbotajo močna pozitivna čustva, oprijeli so se pravzaprav edinega rešitelja, ki so ga videli v breznu, v katerega je zdrknil klub. Povratniku Zlatku Zahoviču so stvari jasne. Srečno.
