/ PETEK, 26. junij
Po jutranjih običajnih opravilih je na vrsti pogovor z ženo, seveda ob kavici, ki pa je sam ne pijem že dobrih devetnajst let. Prej je je bilo več kot dovolj, med študijem itak, v službi pa tudi. Nehal sem jo piti, preden sem se odpravil raziskovat Indijo, da je tam menda ne bo. Pa taka naivnost, ampak kave vseeno ne uživam več.
Najprej pospravim državno zastavo s strehe. Ob tem me preletijo misli o moji sreči, ker nisem več v pedagoških vodah. Kako bi dijakom razložil, da je laž v politiki nekaj čisto običajnega, celo nagrajena, da se na državni proslavi žvižga predstavnikom oblasti.
Napraviva plan za današnji dan. Najprej nakažem nekaj malega v pomoč Bukovnikovi kmetiji. Groza, kako nas lahko narava prizadene.
Ta dan se vse vrti okoli priprave presenečenja nečakinji, ker bo čez štirideset let stara osemdeset, saj vemo, starosti žensk se ne izdaja. Prvi dan počitnic in zjutraj ni bilo tistega vsakodnevnega "adijo, bica, adijo dedi". Dva vnuka so že zjutraj odpeljali na nogometni tabor, tretja še vedno nadomešča zamujeno spanje med šolskim letom.
Proti večeru se zberemo na drugem koncu vasi, ker je vaška navada, da se gre k slavljenki skupinsko. S seboj imamo tudi potrebne zadeve za konzumiranje tako hrane kot pijače. Pa pravijo, da so "mladi" samo še na elektroniki. Na naši in sosednji vasi se mladi dobivajo ob vsaki priložnosti, se družijo, proslavljajo, skratka imajo se fajn. Veseljačenje se zavleče v noč. Z ženo jih kar hitro zapustiva, saj sva naslednji dan povabljena na njeno uradno slavje, pa tudi časi najinega ponočevanja so že preteklost.
/ SOBOTA, 27. junij
Malo še podremljem, sicer je moja jutranja ura vstajanja med šesto in sedmo. Sledi odpiranje oziroma zapiranje oken in vrat. Zaradi napovedanega vročinskega vala je treba biti kar pazljiv in redoljuben, da je v prostorih, kjer nimava klime, mogoče kolikor toliko preživeti.
Na srečo ni treba skrbeti za darilo, ker je to skupno in so zanj zadolženi njeni vrstniki. Zame še ena odrešitev. Po štirinajstih dneh antibiotikov končno z njimi preneham. Upam, da sem s tem "pregnal" borelijo, ki mi je grozila po ugrizu klopa in značilnem rdečem kolobarju na komolcu.
Vročina že pritiska, na najini mali njivici pa tudi hrošči na krompirju ne mirujejo. Sem mislil, da bo šlo kar s pobiranjem, pa vidim, da bo treba škropiti. V trgovino grem po škropivo, danes sicer ne bom utegnil škropiti, ker se zaradi čebel menda to dela v večernih urah.
Proti večeru se zberemo na prijetnem kmečkem turizmu. Kar veliko nas je. Veliko klepeta, še več hrane in pijače. Za glasbo poskrbi didžej in med plesom znoj teče v potokih. Smo pa kar zanimiva "žlahta". Mama slavljenke je mojima otrokoma teta po ženini strani in hkrati sestrična po moji. Pa se znajdi v tem.
/ NEDELJA, 28. junij
Kljub poznemu (zgodnjemu) prihodu domov ne morem spati dlje, kot je moja jutranja ura. Glava je malo težka, po jutranji dozi sadja se zadeva stabilizira.
Dopoldan bolj kot ne prečemim v hiši, po kosilu pa k mami, ki živi dobrih dvesto metrov stran. Vedno je vesela obiskov, še najbolj vnukov, pravnukov in prapravnukov. Čeprav sem v petek zapisal, da se leta žensk ne izdajajo, vseeno, manjka ji šest mesecev do sto. Pri tej starosti ima še vedno neverjeten spomin. Ve imena vseh potomcev do prapravnukov, tudi letnice rojstva ji niso tuje. Vedno je vesela vnukov, saj jih je od šestih pazila kar pet v časih, ko na vasi še ni bilo samoumevno otrok voziti v vrtec.
Na srečo nas otrok ima urejeno dolgotrajno oskrbo in ji še ni treba razmišljati o domu za starejše. Glavni okni v svet sta ji časopis in televizija. Pravi, da je branje časopisa podedovala po očetu, ročna dela pa po mami. Še vedno plete nogavice, ki jih potem deli otrokom, vnukom, tudi svojemu zdravniku jih pošlje, pa … Malo pokramljava, kaj je novega na vasi, o vremenu, o politiki, tudi o športu, še posebej zimskih saj pozimi na televiziji ne izpusti niti ene tekme skakalcev. Seveda ne pozabi omeniti, "kako je pa bilo včasih".
Še malo nekoristnega postopanja okoli hiše in dan je pri kraju.
/ PONEDELJEK, 29. junij
Stvari se počasi normalizirajo, mene pa čaka delo, ki bi ga moral opraviti že prejšnji teden takoj po vrnitvi z Uršlje gore. Urejam dokumentacijo in orodje s tečaja markacistov. Kot inštruktor sem sodeloval na tridnevnem usposabljanju markacistov PZS za kategorijo B. Dvaindvajset tečajnikov in štirje inštruktorji smo opravili kar zajetno delo. Poleg teoretičnega usposabljanja smo v okviru praktičnega dela uredili kar zajeten del planinske poti, ki vodi z Naravskih ledin na Uršljo goro. Zdaj vidim, da je bil termin kar srečno izbran, saj je zaradi sedanjega vročinskega vala vprašanje, kakšen bi bil delovni elan ta vikend.
Bolj kot ne se skrivam pred vročino in opazujem vnuke med uživanjem v bazenu. Tudi kakšna križanka in knjiga V. Linne Neznani vojak pride prav za krajšanje vročega popoldneva. Proti večeru izpolnim še dolg do krompirja in hroščev, da lahko potem brezskrbno zapravljam čas ob spremljanju izločilnih bojev na svetovnem prvenstvu v nogometu.
/ TOREK, 30. junij
Spet kot penzionist navsezgodaj delam gužvo v laboratoriju zdravstvenega doma. Pa ne gre drugače, ker moram kri oddati do desete ure, da jo odpeljejo na analizo v laboratorij v SB Slovenj Gradec. Nič posebnega, le redna kontrola prostate me čaka v petek. Čeprav je vse skupaj malo neprijetno, me veseli, da je na tem področju javnega zdravstva stvar "poštimana" in za moje zdravje lepo skrbijo brez kakršnekoli čakalne vrste, saj me ob pregledu naročijo za naslednjič in nikoli s tem nimam težav. Preostali del dopoldneva preživim z vnuki, saj sta njihova starša v službi, žena pa na izletu s kmečkimi ženami. Pa saj vnuki so že veliki in raje vidijo, da nisem z njimi, a kontrola le mora biti.
Lotim se urejanja dokumentacije planinskih poti v aplikaciji PlanGIS. Ta aplikacija je res uporabna za markaciste, javnost oziroma planinci pa bolj poznajo produkt te aplikacije pod imenom maPZS. Najdejo jo lahko na spletni strani PZS in jo naložijo brezplačno na svoje mobilne naprave. S tem imajo en pripomoček več za pomoč pri izbiri želenih planinskih poti in orientaciji na njih. V PD Dravograd sem zadolžen za vodenje dokumentacije markacistov, kamor med ostalim spada vodenje evidence del na planinskih in turno kolesarskih poteh. Planinci v okviru Planinske zveze Slovenije skrbimo za 10.125 km planinskih in 1843,8 km turnokolesarskih poti. Smo nekje srednje veliko društvo, kar se tiče vzdrževanja planinskih poti. Skrbimo za 51 km planinskih in cca 30 km turno kolesarskih poti. Nas je pa deset registriranih markacistov. Ko sem že ravno pri tem delu, še malo uredim priprave za naslednji tečaj markacistov, ki je kar malo poseben. Julija vodim tečaj za markaciste kategorije A, ki bo v Bavšici. Namenjen je predvsem planincem, ki takrat sodelujejo na mladinskem taboru. Posebej pozoren sem pri izbiri inštruktorjev, saj delati z mladino je le nekoliko drugače kot z odraslimi.
Zvečer še na triurni pohod ob polni luni, ki pa je zakrita z oblaki. Nič ne de, le da se družimo in rekreiramo.
/ SREDA, 1.julij
Odkar sem upokojenec, se mi velik del življenja vrti okoli planinarjenja in še posebej vzdrževanja planinskih poti. Prejšnji teden sem bil na otvoritvi asfaltiranja lokalne ceste, na odseku katere poteka tako planinska kot turnokolesarska pot. Ta asfalt je super za vožnjo avtomobilov, lažji dostop domačinov do doline, vzpodbujanje kmečkega turizma in še kaj. Turni kolesarji imajo raje makadam in kakšne gozdne vlake, medtem ko je za pohodnike povsem neprimeren. Za turne kolesarje za enkrat ne vidim druge možnosti, za pohodnike pa je v glavi cel kup idej. Z načelnikom in še dvema markacistkama se podamo na teren iskati in ocenjevati možne variante spremembe poti. Vsi smo mnenja, da je del poti možno speljati povsem na novo. Na prestavljenem odseku bi se povsem izognili asfaltu, pohodniki bi večji del hodili v gozdu, pa tudi strmina ni prehuda, saj bi pot potekala po starih opuščenih gozdnih vlakah. Da bi le imeli srečo pri pridobivanju soglasij lastnikov, vse ostalo s prestavitvijo trase poti bo "mačji kašelj".
Proti večeru sem spet za računalnikom. Ob pomoči žene, ker je pač te stroke, se zarijem v zemljiško knjigo in že imam vse lastnike parcel, po katerih naj bi vodil del prestavljene poti. Poiščem še formularje za soglasja in zadeva je zrela za obravnavo na Planinskem društvu in potem pridobivanje soglasij.
/ ČETRTEK, 2. julij
Kar zjutraj se uskladim s kolegi za prevoz na Vrhniko, kjer bo v soboto dan slovenskih markacistov. Pa za orodje in oblačila se dogovorimo. Spet klic, tokrat iz Bavšice, kjer predstavnik PZS že pripravlja delovišče za tečajnike. V kratkem sledi pisanje seznama potrebnega orodja in dokumentacije, ki jo bodo pripeljali iz skladišča PZS v Ljubljani. Sam bom do Bovca oziroma do planinsko učnega središča v Bavšici potoval mimo Celovca, Trbiža in čez mejni prehod Predel. To mi je tudi sicer najkrajša in najhitrejša pot za obisk naših zahodnih Julijcev. Do Predela vozim cca dve uri in deset minut, če bi potoval po Sloveniji, bi to trajalo vsaj štiri ure, če odmislim zastoje na cestah. Je res dan za telefonijade. Slišim se z nekdanjim sodelavcem. Sva že peto leto izven pedagoških voda. Slišiva se vedno bolj poredko, a imava kar nekaj stičnih tem. Še vedno nanese beseda na "nekoč na gimnaziji". Se pa oba zavedava, da je najin čas službovanja mimo in da so tako učitelji kot dijaki danes nekoliko drugačni, kar ne pomeni slabši ali boljši. So pač odraz aktualnega časa.
Maks Kotnik, zadovoljen upokojenec, na srečo kar dobrega zdravja, ki lahko počne stvari, za katere je bil prej čas omejen. Kot inštruktor markacist je vpet v izobraževanje markacistov PZS in dela na planinskih poteh. Pred tem profesor fizike na gimnaziji.
