Po osmih letih županovanja Saše Arsenoviča se v Mariboru odpira novo poglavje, z njim pa vprašanje, kaj naj prihodnja mestna oblast ohrani, kaj spremeni in česa se mora lotiti drugače. K razmisleku o Mariboru po Arsenoviču smo povabili znane Mariborčane z različnih področij: pisatelja Toneta Partljiča, igralko Ksenijo Mišič, radijskega urednika Dejana Rata, nepremičninarko Mojco Žižek Mesarec, nevladnico Petro Očkerl, podjetnico Aleksandro Koželj Draš, ravnatelja Tomaža Čeplaka, direktorico Barbaro Žgajner, odbojkarskega trenerja Sebastijana Škorca in podjetnika Aleša Pulka. Njihovi pogledi so različni, skupno pa jim je vprašanje: kakšen Maribor naj za seboj pusti naslednja oblast - in predvsem, kako naj se v njem živi?
Mesto ni razglednica
Mojca Žižek Mesarec, vodja nepremičninske družbe Galea nepremičnine: "Skoraj dvajset let delam v nepremičninah. Vsak dan sem v stiku z ljudmi, ki iščejo svoj dom, in skoznje vidiš, kaj mesto ponuja in česa mu manjka. Če pogledam obdobje županovanja Saše Arsenoviča, je treba priznati, da se je Maribor v marsičem premaknil. Urejeni so bili deli mestnega jedra, Lent je dobil novo podobo, zgodili so se projekti, ki so mestu dali več samozavesti. Tega ne gre spregledati. Ampak kot nepremičničarka vidim tudi drugo stran. Stanovanjske soseske rastejo, vendar brez ustreznega razvoja spremljajoče infrastrukture. Vrtci, šole, igrišča in druge javne storitve pogosto ne sledijo tempu stanovanjske gradnje. Ljudje me na ogledih ne sprašujejo samo o kvadratnih metrih in lokaciji. Sprašujejo me: Kje bom parkiral? Kako bom prišel do službe? Kaj pa javni prevoz? Kje bo moj otrok hodil v vrtec ali šolo? Parkiranje v mestu postaja vedno večji problem. Razumem, da želimo mesto, ki je prijazno pešcem in kolesarjem, vendar mora biti hkrati prijazno tudi ljudem, ki v njem živijo in delajo.
Ne potrebujemo samo lepšega Maribora. Potrebujemo bolj funkcionalen Maribor. Potrebujemo stanovanja, infrastrukturo, ceste, vrtce, šole, javni prevoz in predvsem občutek, da se razvija celoten Maribor. Zato se danes ne sprašujem samo, kaj je bilo narejeno. Maribor ima ogromen potencial. Želim si, da ga izkoristimo tako, da bo mesto lepo in sodobno, predvsem pa mesto, v katerem bo dobro živeti. Kam greš, Maribor? Upam, da naprej. Ampak ne samo tam, kjer je najlepše pokazati nov projekt. Tudi tja, kjer ljudje vsak dan živijo. Mogoče je čas, da se vprašamo ne samo, kaj bomo še zgradili, ampak kako bomo v tem mestu dejansko živeli. Mesto ni razglednica. Mesto je naš vsakdan."
Župan "na severu te male domovine"
Tone Partljič, pisatelj: "Zmeraj, kadar me pot zanese v dolenjski Mokronog (tudi tam je Vorančeva pot), me domačini vprašajo, če vem, kdo je bil prvi mariborski župan. Seveda jim odgovorim, da Viktor Grčar iz Mokronoga v letih 1921-1924. Ko pa jaz vprašam, ali vejo, kdo je sedaj župan Maribora, v zboru rečejo Aleksander Arsenovič. Grčar je bil učitelj, v politiki pa socialdemokrat. Sto let kasneje pa je bil naš župan pravnik, močen podjetnik in politik na Listi Arsenovič za Maribor, ko pa je kandidiral, je bil kandidat Stranke modernega centra. Leta 2018 sem glasoval zanj, malo mi je prigovarjal tudi prijatelj, pesnik Andrej Brvar, malo je prigovarjala tudi kulturnica Zora Jurič, čeprav bi glasoval zanj tudi brez njiju. Ta angažma mojih kulturnih prijateljev in Arsenovičeva obljuba, da bo zgradil novo knjižnico na Rotovžu namesto odslužene, me je le še dodatno pritegnila. Rekel pa sem že, da bo v mojih očeh nekaj veljal župan, ki bo uredil Rotovž, kar so desetletja neuspešno poskušali tudi sicer uspešni župani, med njimi zadnja predsednica mestne skupščine Magdalena Tovornik, ki smo ji res pravili tudi mati županja, in prvi s formalno uradnim nazivom župan Alojz Križman.
Zdaj pa že razpisujejo direktorsko mesto Centra Rotovž. Ne bom našteval mnogih drugih stvari, ki jih je Arsenovič realiziral. Končno so se ponovno v Mariboru videli visoki gradbeni žerjavi, ker se je v mestu začelo na veliko graditi. Ker pa se za vsakim iskrim vrancem kadi, sem se naposlušal tudi kritik, da mu je več beton kot ljudje, da je poleg paralelna skrb za lastna podjetja, da so nadzorni organi opravljali preiskave, da avtoritarno deluje na županstvu, navsezadnje je celo tožil mestni svet itd. To me pa ni preveč zanimalo, dokler ne bo kaj odločilo sodišče, saj tudi mestna opozicija in Franc Kangler morajo nekaj početi. To čaka tudi njegove naslednike. Upam, da se bodo kandidati za novega župana v bodoči kampanji več ukvarjali z Mariborom in načrti za svoj mandat, ne pa predvsem z dejanji in napakami Arsenoviča, kar je sicer slovenska predvolilna politična navada. Vseh kandidatov za novega župana sicer ne poznam. Razveselil pa me je kandidat, ki je rekel, da se uspešnost neke politike meri tudi z dobrimi odnosi med ljudmi. Verjamem, da bo Arsenovič olajšano zaživel brez te slavne funkcije, sam pa že ve, da Slovenci zamerijo podjetniku, ki je uspešen.
P. S. In hvala vam, da ste me proglasili za častnega občana."
Čaka nas še veliko dela
Petra Očkerl, nevladnica, Ipop: "Pred nekaj leti me je na Rajzefibrovem sprehodu na Piramido nekdo vprašal, katera generacija Mariborčanov sem. Nulta. Moji otroci so prva. Ampak Maribor sem izbrala, ker sem si želela živeti v mestu, ne predaleč od rodnih Slovenskih goric. Zame živeti v mestu pomeni predvsem, da do službe, vrtca in šole, zdravnika, trgovine in knjižnice pridem peš ali s kolesom v nekaj minutah. Zadnjih devet let, kar sem tukaj, z navdušenjem spremljam, kako se napredne urbane politike materializirajo tudi tu. Središče mesta je pridobilo razkošna območja za pešce, zaradi katerih je bivanje lepše in lažje.
Toda vsako jutro in popoldne, ko se kolona pod mojim oknom na Cankarjevi kar ne konča, se zavem, da nas čaka še veliko dela. Na to se spomnim tudi vsak prvi vročinski val poletja, ko si ne upam otrok peljati niti do Lastovke, kaj šele do Ilicha, ker zunaj ni mogoče dihati. In vsakič, ko se sprehodim po pešconi in se sprašujem, zakaj nekateri občinski prostori še vedno samevajo. Zato si za Maribor želim pogojev za kolesarjenje, ki bodo someščanom in someščankam omogočili, da za vsakdanje poti poženejo pedala. Želim si strategije spodbujanja lokalnih podjetnikov, kulturnikov in ustvarjalcev, ki bodo prenovljene trge in ulice znova napolnili z življenjem. Predvsem pa si želim resnega kolektivnega razmisleka o tem, kako bomo z drevesi, zelenjem, zemljo in vodo ter s krepitvijo skupnosti gradili odpornost, ki jo krvavo potrebujemo, da bomo preživeli vsa naslednja poletja, ki bodo toplejša od zadnjega."
Od količinske rasti k višji kakovosti
Aleksandra Koželj Draš, direktorica Centra Draš: "Mariborski turizem v zadnjih letih dosega spodbudno rast. Povečujeta se število prihodov in prenočitev, izboljšuje se obisk zunaj glavne sezone, mesto pa postaja mednarodno vse bolj prepoznavno in urejeno. Kljub temu ostajajo ključni izzivi kratka povprečna doba bivanja, razmeroma nizka celoletna zasedenost nastanitvenih zmogljivosti ter nizke prodajne cene hotelskih sob. Izziv predstavlja tudi strukturna porazdelitev, saj število nočitev v središču raste, v Radvanju pa upada. Velik del gostov v Mariboru prenoči samo enkrat, zato bi morali razvojno uspešnost meriti tudi z dolžino bivanja, porabo gosta, kakovostjo ponudbe in koristmi za lokalno gospodarstvo. Naslednja razvojna faza mora pomeniti prehod od količinske rasti k višji kakovosti in dodani vrednosti. Primer dobre prakse je prenovljena Najstarejša trta. Maribor ima vse elemente za privlačno večdnevno destinacijo: kulturno in zgodovinsko mestno jedro, vino in gastronomijo, športno infrastrukturo, prireditve ter Pohorje kot največji neizkoriščeni potencial v neposredni bližini mesta.
Posebno priložnost vidim v povezovanju mesta, Radvanja in Pohorja. Pohorje mora postati celoletna aktivna destinacija, Radvanje pa urejena in privlačna vstopna točka. Območje pri spodnji postaji gondole bi bilo smiselno razviti v osrednje turistično-športno središče z informacijami, prodajo vozovnic in doživetij, izposojo ter servisom opreme, kolesarnicami, garderobami, sanitarijami, gostinsko ponudbo, otroškimi vsebinami, prostorom za dogodke in postajo Mbajk.
Velik potencial ima športni turizem. Maribor že razpolaga s hoteli, dvoranami, igrišči in Pohorjem, zato lahko razvije mednarodno prepoznaven produkt priprav športnih ekip, diagnostike, fizioterapije in regeneracije. Nadgradnja so lahko tudi programi longevity in medicinski programi. Takšni gostje praviloma ostanejo dlje in zapolnjujejo kapacitete tudi v mesecih zunaj glavne sezone.
Mestna politika mora predvsem določiti jasne prednostne naloge ter zagotoviti usklajeno in dolgoročno izvajanje. Uspeh bomo dosegli, ko bodo gostje v Mariboru ostajali dlje, porabili več pri lokalnih ponudnikih in se zaradi kakovostnega doživetja tudi vračali."
Majhni ljudje potrebujejo velikega župana
Tomaž Čeplak, ravnatelj OŠ Kamnica: "Maribor je danes za obiskovalca, ki pride v središče, nedvomno bolj urejeno mesto. V zadnjih letih se je veliko naredilo in to je treba sedanjemu županu priznati. Toda Maribor ni samo mestno jedro. Je tudi Kamnica, Malečnik, Bresternica in druge krajevne skupnosti, kjer smo pogosto pogrešali več posluha za ceste, javno infrastrukturo ter razvoj krajevnih središč. Naslednji župan bo moral slišati tudi ljudi na obrobju in njihove potrebe vključiti v razvoj mesta.
Kot ravnatelj najbolj občutim dolgoletno podhranjenost šol. Ne gre samo za ta mandat, temveč za zaostanek, ki se kopiči že desetletja. Na naši šoli naravoslovno učilnico v načrt investicij zapisujem že dvajset let. Medtem imamo v mestu šole različnih hitrosti, nekatere so po prostorih, telovadnicah in opremi že v 21. stoletju, druge ostajajo daleč zadaj. Ko se občina prenove loti, jo praviloma izvede dobro, kar traja in stane, tako brez dolgoročnega načrta nastajajo vedno večje razlike, ker druge šole še bolj nazadujejo. Šole potrebujejo konkretno investicijsko injekcijo, ne le gašenja težav, ko te že ovirajo normalno delo. Tudi novo šolo na Studencih je treba načrtovati, preden bodo obstoječe šole prepolne.
Po obdobju Saše Arsenoviča si želim človeka širokega pogleda, ki ne bo ujet v strankarske povezave, temveč bo zbral sposobno ekipo in povezoval mesto. Maribor prihodnosti mora graditi na sodelovanju, strpnosti in sprejemanju različnosti. To je mesto dobrih, prijaznih ljudi, ki so nanj ponosni. Tudi ljudje zunaj mestnega središča štejejo. Majhni ljudje potrebujejo velikega župana."
Razvoj in socialna varnost v isti zgodbi
Barbara Žgajner, direktorica Centra za pomoč na domu: "Maribor je čudovito mesto, ki ima nekaj izjemno dragocenega - dušo, človeško merilo in občutek skupnosti, ki ga velika mesta z intenzivnim razvojem vse težje ohranjajo. To je njegova prednost in hkrati odgovornost za prihodnost. Socialno varnost vidim kot pomemben del razvojne politike mesta. Staranje prebivalstva ni izziv prihodnosti, ampak dejstvo, ki ga živimo danes. Odgovor nanj ne more biti samo več oskrbe na domu ali več institucionalnih kapacitet. Potrebujemo celotno podporno okolje: dostopna in prilagojena stanovanja, skupnostne in medgeneracijske oblike bivanja, dnevne centre, dostopne zdravstvene in socialne storitve, dostopen javni prevoz, zelene površine in prostore srečevanja. Predvsem pa potrebujemo storitve, ki se povezujejo okoli človeka, namesto da človek išče pot med različnimi sistemi.
Maribor je na tem področju naredil korake. Projekte, kot sta VGC+ Srce Štajerske in nastajajoči Skupnostni center za demenco v Bresternici, pa tudi idejo o izgradnji Hospica je treba razumeti kot razvojne projekte mesta in jih dolgoročno nadgrajevati. Njihova vrednost ni zgolj v posamezni storitvi, temveč v povezovanju ljudi, generacij, stroke, prostovoljstva in institucij ter v ustvarjanju skupnosti, v kateri lahko človek čim dlje ostane samostojen, aktiven in vključen. In tu delam enačaj s pripadnostjo.
Mladi so druga plat iste razvojne politike. Če želimo Maribor, v katerem se bo mogoče kakovostno starati, moramo hkrati graditi Maribor, v katerem bodo mladi želeli ostati, ustvarjati družine in prevzemati odgovornost za skupnost. Socialna politika se ne začne pri socialnem transferju. Kaže se v naših vsakodnevnih 'razvojnih' odločitvah. Ko tehtamo med investicijami, se moramo vprašati, kaj ljudem dejansko omogoča kakovostnejše življenje in komu je mesto dostopno. In tu pridemo do stanja duha družbe. Bomo resnično kdaj dojeli paradoks normalizacije brezplačnega parkinga pred trgovino in plačljivega pred zdravstvenimi ustanovami? Moč Maribora vidim predvsem v povezovanju. Mestna uprava mora biti povezovalec in učinkovit servis ljudem, stroka in izvajalci moramo znati sodelovati, občani pa morajo imeti prostor za dialog in soustvarjanje. In ta vključenost na drugi strani pomeni tudi odgovornost. Glas ljudi je pomemben, vendar ne sme preglasiti znanja in odgovornosti stroke.
Uspešnost mesta se na koncu ne meri samo po tem, koliko je zgradilo, temveč po tem, kako v njem živijo ljudje. Osebno vidim, da ima Maribor priložnost, da razvoj in socialno varnost poveže v isto zgodbo: zgodbo mesta, ki raste, ne da bi pri tem izgubilo človeka."
Maribor potrebuje še eno športno dvorano
Sebastijan Škorc, odbojkarski trener: "V zadnjem obdobju je šport v Mariboru, pod vodstvom sedanjega župana in urada za šport, vsekakor naredil velik korak naprej. Ena izmed zelo pomembnih zadev, ki se je končno uredila v zadnjem letu, je sistemski razpis za financiranje kolektivnih športov. Za prihodnji štiriletni mandat pa si predvsem želim, da se bo ta dobra odločitev nadaljevala in da bomo športniki tudi v prihodnje imeli sogovornika, ki bo razumel šport in ga bo imel iskreno rad.
Kar zadeva infrastrukturo, smo zelo zadovoljni, da so nedavno obnovili dvorano Tabor in da odlično sodelujemo z direktorjem podjetja Šport Maribor. Vendar pa Maribor za resen korak naprej nujno potrebuje še eno ustrezno športno dvorano. Trenutno smo namreč infrastrukturno podhranjeni; ko so na sporedu koncerti in drugi večji dogodki, klubi pogosto ostanemo brez prepotrebnega prostora. Mesto, ki ima članske ekipe v košarki, rokometu ter ženski in moški odbojki, si dodatno dvorano absolutno zasluži.
Druga ključna stvar za prihodnost je vloga javnih občinskih podjetij. Če pogledamo v Ljubljano, vidimo, da so tamkajšnja javna podjetja veliko bolj vpeta v podporo klubom. V Mariboru bi lahko naredili korak naprej znotraj javnega holdinga - eno podjetje bi lahko na primer prevzelo skrb za košarko, drugo za rokomet, tretje za odbojko. S tem bi klubom zagotovili nujno stabilnost, ti pa bi z uspehi nadaljevali promocijo mesta. V profesionalnem športu se namreč trenutno izjemno težko kosamo z bogatejšimi klubi. V odbojki se borimo z ACH-jem in Calcitom, v košarki in rokometu pa so ekipe tako zaenkrat v nižjih rangih tekmovanj. Ljudje seveda vedno hočejo videti dobre rezultate, še posebej, ker smo nekoč že bili prvaki, a s trenutnimi sredstvi izjemno težko pariramo najboljšim.
Ne smemo pa pozabiti niti na rekreacijo in športni turizem. S Pohorjem in naravo imamo odličen temelj. Tega, kar imamo mi pred nosom, marsikdo nima. Nikakor ne trdim, da so trenutne stvari slabe, a predvsem na področju športnega turizma imamo še precej rezerv, s katerimi bi lahko našo ponudbo dodatno nadgradili. Tudi na področju javne infrastrukture za rekreativce so vedno možnosti za napredek."
Za pravilo 3-30-300
Ksenija Mišič, igralka: "Maribor je moje mesto in mesto vseh, ki ga imamo radi in mu želimo samo najboljše. Seveda imamo različne poglede in pričakovanja glede tega, a nekaj nam je zagotovo skupno - ne želimo mu škode. Ne želimo kvariti tistega, kar je dobro in kvalitetno. Tisto, kar mestu daje dušo, kar ohranja kulturo življenja, kar spoštuje zgodovino Maribora, njegove specifike, naše sentimente. Vsako mesto seveda raste, se razvija, se obnavlja in se trudi parirati nekim pozitivnim svetovnim trendom in ohranjati progresivne vibracije. In če omenjam svetovne trende, ne morem mimo pravila 3-30-300, ki ga je zasnoval nizozemski strokovnjak za mestno gozdarstvo dr. Cecil Konijnendijk in temelji na znanstvenih dokazih o tem, koliko zelenja potrebujemo za dobro telesno in duševno počutje. Vsak prebivalec bi moral iz svojega doma videti vsaj 3 drevesa, vsaka mestna četrt bi morala imeti najmanj 30-odstotno pokritost z drevesnimi krošnjami, kar je kritična meja, da drevesa lahko začnejo hladiti okolico in čistiti zrak. In nihče ne bi smel živeti več kot 300 m od kakega parka ali zelene površine.
Veliko mest v svetu to pravilo že vključuje v svoje načrte, zavedajo se, da je to edini način, kako se zoperstaviti podnebnim spremembam in vročinskim valovom. Drevesa čistijo zrak, nižajo temperaturo, zmanjšujejo stres, zadržujejo prašne delce, blažijo mestni hrup, so zavetje številnim pticam, žuželkam … In nobeno mlado drevo ne nadomesti ekoloških in zdravstvenih koristi starega drevesa. Zato bi se vsi bodoči načrti za mesto morali prilagajati obstoječim drevesom in jih ne brezobzirno in neodgovorno odstranjevati zaradi lastnih agend. Tako za svoja drevesa skrbijo v civiliziranih družbah, kjer se zavedajo, da staro drevo zagotovi tisočkrat več ekosistemskih koristi kot mlado drevo - razmere za rast so v mestih zelo zahtevne, zato veliko mladih sadik nikoli ne doseže polne velikosti. To ni moje mnenje, ampak dejstva, ki si jih lahko pogugla vsak. Pred kratkim sem se vrnila iz Amsterdama, kjer je ozaveščeno načrtovanje in upravljanje mesta lepo prezentirano in skrb za stara drevesa je vidna na vsakem koraku. Zelenja je res ogromno. Želim si, da bi mestne oblasti pri nas zmeraj delale za mesto, ne proti njemu."
Kandidatke in kandidati stopajo v velike čevlje
Dejan Rat, urednik na Radiu Maribor: "Odločitev aktualnega mariborskega župana Saše Arsenoviča, da se odpove iskanju podpore volivk in volivcev za tretji mandat, je nekatere presenetila, dejanski razlog, zakaj se po osmih letih poslavlja, pa pozna samo župan, ki so ga v minulih mesecih močno obremenile kriminalistične preiskave in negodovanje javnosti zaradi rokohitrskih odločitev, med drugim podiranja drevoreda v Trubarjevi ulici. A ne glede na vse kritike je Arsenovič v dveh mandatih v mestu pustil pomemben pečat. Med drugim je prenovil Lent, Koroško cesto in Center Rotovž, ne glede na številne kritike o naložbah v bližini njegovih hotelov, pa je poskrbel tudi za izjemno pomembne in potrebne projekte, kot sta Zdravstveni postaji Magdalena in Tezno. Investicijski ciklus je bil izjemen, temu primerni so bili tudi občinski proračuni in njihova realizacija, v zadnjem času pa je občinski upravi uspelo izdatno razbremeniti zadolženost zaradi evropskega in državnega sofinanciranja. Skratka, dediščina župana, ki se poslavlja, je vse prej kot zanemarljiva, kandidatke in kandidati za župana Maribora pa stopajo v velike čevlje. Zanimiva bo že volilna kampanja, kjer bo namesto kritike treba graditi na programu, ciljih in prioritetah. Obljube o razvoju vseh mestnih četrti in krajevnih skupnosti ne bodo dovolj, razkriti bo treba naložbe, projekte in vire za pridobivanje sredstev. Zelo pomembno bo sodelovanje vseh deležnikov in širša ekipa novega župana oziroma županje. Slednja mora biti strokovno podkovana in dovolj samozavestna, da novemu 'šerifu' po potrebi reče tudi ne.
Za razvoj mesta sta nujno potrebna odprtost in sodelovanje. Različno politično mislečih. Ob tem pa ne gre pozabiti na vpetost tako strokovne kot laične javnosti, ki je bila v času sedanjega vodstva velikokrat zgolj nepotreben trn v peti. Tudi pri zapiranju mestnega jedra za promet. Spremembe prometnih navad so nujne. A po korakih. In ne najprej hermetično zapiranje mesta in krčenje parkirnih mest. Kje so garažne hiše, park & ride, optimalne avtobusne povezave, druge alternative? Pomisliti je treba na vse prebivalce mesta. To velja tudi za novo župansko ekipo, ki jo čaka obsežna in draga obnova občinskih cest in tudi očesu prijaznejša splošna urejenost mesta. Mediji pa na drugi strani upamo, da bo nova oblast razumela, da smo tukaj zato, da poročamo, nadziramo, prenašamo najrazličnejša mnenja javnosti. In da je pred mikrofone, kamere, telefone in diktafone treba stopiti tudi takrat, ko se ne cedita med in mleko."
Da bi bil župan odprt do vseh gospodarskih subjektov
Aleš Pulko, direktor podjetja Pulko Ventili Ruše in predsednik Območne obrtno-podjetniške zbornice Maribor: "Mesto lahko naredi zelo veliko za to, ali bodo podjetja uspešna ali ne. Najlažje za najmanjša podjetja, ki opravljajo storitvene dejavnosti in so zelo vezana na ozko jedro mesta. Tam imata mestni svet in župan v bistvu izjemno velik vpliv na sprejem odlokov, ki lahko tem podjetjem olajšajo ali pa zelo otežijo poslovanje. Mislim predvsem na dostop z dostavnimi vozili, odpiralne čase, stroške, povezane z najemi teras, in tako naprej. Za nekoliko večja podjetja, za katera ni nujno, da so v centru mesta, je zelo pomembno prostorsko načrtovanje. Predvsem sprejemanje občinskih podrobnih prostorskih načrtov, okoli katerih se pri nas nenehno vrtijo zelo burni in turbulentni pogledi, je prepočasno, predvsem pa so po našem prepričanju zelo ozko usmerjeni zgolj v dve večji coni. Mislim, da ima obrobje mesta veliko potenciala za razvoj manjših gospodarskih con in na tem področju bi bilo treba v prihodnje zagotovo več delati. Tretji pa je segment malenkost večjih podjetij, ki v tem okolju delujemo, pa čeprav morda prodajamo svoje izdelke v tujino; tudi za ta podjetja lahko mesto ali pa župan zelo veliko naredita s podporo pri internacionalizaciji, pri navezovanju poslovnih stikov v tistih okoljih, v katerih je mesto Maribor dobro zapisano. Imamo veliko pobratenih mest na različnih področjih, denimo v športu, kulturi, in menim, da je zelo pomembno, da si župan vzame dovolj časa in vsaj enkrat na leto odpelje delegacijo zainteresiranih gospodarstvenikov v ta okolja ter jim pomaga navezati prve stike.
Če strnemo - mesto oziroma župan lahko res veliko naredita za podjetja, seveda pa moramo tudi mi na nek način s svojo družbeno odgovornostjo v okolje potem znati vrniti in vračati del, pa naj bo to preko donacij, sponzorstev ali kako drugače. To je dvosmerna pot in upam, da bomo v prihodnje to dosegli, ne da bi pri tem mesto Maribor postalo podobno Ljubljani, kjer je poslovna zgodba zelo ozko napisana za prijatelje, ampak želim, da bi se našel župan, ki bo odprt do področij, panog in vseh gospodarskih subjektov."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
