(INTERVJU) Dr. Špela Stres: Dobrih idej je bistveno več kot dobrih podjetij

Dr. Špela Stres, LL.M., MBA je doktorica fizike, vodja Inovacijskega relejnega centra, raziskovalne skupine ter ambasador Evropskega inovacijskega sklada (European Innovation Council, EIC), kjer je bila v preteklosti dva mandata članica upravnega odbora. Več kot desetletje je vodila Center za prenos tehnologije in inovacije na Institutu Jožef Stefan (IJS) ter bila direktor Agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost v kritičnem času ob njeni ustanovitvi. Kot nacionalna delegatka na Forumu za prenos znanja CERN ter članica svetovalnega odbora za razvoj platforme Horizonta aktivno sodeluje v evropskih omrežjih za prenos znanja in z Evropsko komisijo.

EIC razpolaga s proračunom v višini več milijard evrov. Kako bi ocenili njegov vpliv na evropski inovacijski ekosistem in kateri del inovacijskega cikla pokriva?

"Vpliv EIC ocenjujem kot zelo velik, ker pokriva ravno tisti del inovacijskega cikla, kjer je Evropa najšibkejša: prehod iz odlične raziskave v validirano tehnologijo, iz validirane tehnologije v podjetje in iz podjetja v scale-up. Po predstavitvi EIC za stanje do konca 2025 je bilo v obdobju 2021–2025 zagotovljenih približno 6 milijard evrov podpore, podprtih približno 600 tech-transfer projektov ter več kot 700 startupov in malih in srednje velikih podjetij. Samo v letu 2024 je bilo zaključenih več kot 60 investicijskih krogov. To pomeni, da EIC ni več eksperiment, ampak že zelo konkreten evropski mehanizem za prebojne inovacije.

Po strateških ključnih kazalnikih uspešnosti (KPI-jih) upravnega odbora EIC je bil leta 2024 dosežen 3,01 učinek vzvoda (leverage effect), več kot 12 milijard evrov pridobljenega dodatnega nadaljevanja financiranja EIC projektov, podjetja v portfelju pa so v dveh letih po podpori dosegla 52,5-odstotno rast zaposlenosti in 56,6-odstotno rast prihodkov. To so že zelo konkretni podatki, da EIC ne ostaja na ravni simbolike ali politične geste, ampak ustvarja tudi poslovni in investicijski učinek. Prav to se mi zdi pomembno: da končno govorimo o mostu med znanostjo in trgom, ne več samo o eni ali drugi strani posebej. EIC torej pokriva najbolj občutljiv in drag del inovacijskega cikla: od znanstvene ideje prek tehnološke validacije do prvega resnega tržnega učinka. In prav zato je tako pomemben. Ne zato, ker bi Evropa prvič odkrila start-up, ampak ker je prvič resno poskusila urediti 'lijak' od raziskave do globalnega trga. To je njegova prava institucionalna novost."

Na kakšen način pa se odziva na globalno konkurenco, predvsem ZDA in Kitajske, pri razvoju zagonskih podjetij s področja globokih tehnologij?

"EIC se na globalno konkurenco odziva s tem, da poskuša narediti nekaj, česar Evropa dolgo ni imela: povezati tehnologijo, kapital, infrastrukturo in strateško usmerjanje. Ameriške investicije tveganega kapitala so štiri- do petkrat višje od evropskih. Če tega ne priznaš, ne moreš postaviti resnega evropskega odgovora. EIC zato ni splošen startup program, ampak evropski instrument za strateške deep-tech vertikale in za tiste dele inovacijskega cikla, kjer trg sam ne naredi dovolj, hkrati pa temelji na ideji, da je napredek mogoč samo iz prebojne bazične znanosti, ki ima idejo, kam naj usmeri svojo ustvarjalnost.

Po KPI-jih in predstavitvah je EIC do 2024 usmeril 850 milijonov evrov v kvantne tehnologije in polprevodnike, 725 milijonov v umetno inteligenco, 700 milijonov v energijo, 625 milijonov v biotehnologijo in 500 milijonov v napredne materiale. To pomeni, da ne financira vsega po malo, ampak poskuša ustvarjati evropsko tehnološko osredotočenost na področja, od katerih bo odvisna prihodnja gospodarska in geopolitična moč. To je zame pravilen odgovor na konkurenco ZDA in Kitajske: ne ideološko kričanje, ampak disciplinirana tehnološka koncentracija. Drugi del odgovora pa so raziskovalne in tehnološke infrastrukture. Deep-tech startupi in scaleupi ne potrebujejo samo denarja, ampak tudi pilotne linije, demonstratorje, validacijska okolja, standardizacijo in dostop do vrhunskih zmogljivosti. Zato tekma z ZDA in Kitajsko ni samo tekma v idejah, ampak v tem, kdo zna idejam ponuditi laboratorije, kapital, uporabnike in infrastrukture. EIC je eden prvih evropskih instrumentov, ki je to začel jemati dovolj resno."

Imamo v Evropi morda preveč regulacij?

"Regulacija je del zgodbe, zakaj Evropa na nekaterih področjih izgublja, ni pa cela zgodba. Slaba regulacija škodi. Dobra regulacija pa ustvarja predvidljivost in zaupanje. Jaz nisem za to, da Evropa postane slaba kopija Silicijeve doline. Sem pa za to, da postane hitrejša, bolj samozavestna in bolje povezana. Z drugimi besedami: manj birokratske inertnosti in več razvojne odločnosti."

Zakaj pa Stara celina tako težko ustvarja globalne tehnološke gigante?

"Evropa ne zaostaja zato, ker bi imela premalo znanja. Zaostaja zato, ker prepočasi in premalo povezano pretvarja znanje v moč. Evropska strategija Choose Europe to start and scale to zelo jasno prizna: EU ima močno raziskovalno osnovo, velik trg, usposobljeno delovno silo in stabilen pravni okvir, hkrati pa jo dušijo fragmentacija trga, razdrobljen kapital, manjši apetit po tveganju, počasnejše uvajanje novosti in premalo izkoriščeno javno naročanje. Dokument omenja tudi okoli 35.000 podjetij v zgodnji fazi ter dodatnih 3.400 tehnoloških podjetij, ki so uspešno prešla začetno fazo startupa. Problem torej ni pomanjkanje začetkov, ampak to, da je podporna pot naprej prešibka.

Evropa dolgo ni imela dovolj močne sredine med znanostjo in scale-upom. Zato je bil EIC tako pomemben: prvič je nastal instrument, ki skuša povezati prebojno raziskavo, validacijo, investicije in rast. Primanjkljaj povezanosti skozi tehnološke stopnje razvoja (technology readiness levels, TRL) je bila stara evropska napaka in EIC je prvi resen poskus, da jo popravimo. Tretji razlog pa je kulturno-institucionalen. Evropa je pogosto odlična v refleksiji, slabša v odločnosti. Prevečkrat imamo odličnost brez hitrosti, regulacijo brez ambicije in politiko brez tehnološke discipline. To ni problem inteligence. To je problem organizacije. In ravno zato je treba o evropski inovacijski politiki govoriti manj sentimentalno in bolj institucionalno."

Kje pa so največje slabosti Evrope pri prenosu tehnologij?

"Imamo močno raziskovalno osnovo, manj močne pa so validacija, intelektualna lastnina, vmesno financiranje, investicijska potrpežljivost, dostop do demonstracijskih okolij in industrijska absorpcija. Druga slabost je institucionalna razdrobljenost. Če je sistem razdrobljen, tudi odlična raziskava ne pride do ljudi. Tretja slabost pa je, da Evropa predolgo ni jemala resno trga kot inovacijskega 'lijaka' od raziskav do globalnega trga. Zato so zdaj tako pomembni programski managerji, Business Acceleration Services (BAS), programi podjetniškega vključevanja v raziskovalne ali razvojne ekipe (Embedded Entrepreneur programi) in dostop do demonstracijskih lokacij. To je korekcija stare evropske slepe pege. In po mojem je to ena najbolj dragocenih stvari, ki jih je EIC prinesel v evropsko razmišljanje. Slovenija bi se lahko iz tega neskončno veliko naučila, če bi se želela.

Kako EIC izbira projekte in katere tehnologije danes vidite kot najbolj obetavne?

"Najbolj obetavne tehnologije danes vidim tam, kjer se srečajo strateški pomen, infrastrukturna zahtevnost in realna možnost, da iz raziskave nastane nova industrijska ali družbena zmogljivost. To pomeni umetno inteligenco, kvantne tehnologije, polprevodnike, biotehnologijo in bioproizvodnjo, napredne materiale, energijo, robotiko in fotoniko."

Menite, da svet za inovacije pri tem preveč sledi trenutnim trendom?

"EIC teh področij ne izbira po logiki modne sezone, ampak prek programskih managerjev, ki so ena najpomembnejših institucionalnih novosti. Upravni odbor je zelo jasno povedal, da programski managerji niso tam zato, da administrativno spremljajo projekte, ampak da vodijo 'lijak' od prvih raziskovalnih rezultatov do prvega učinka na trgu. Zato zahteva več fokusiranih tematskih "izzivov", konkretne metrike uspeha za vsak izziv, več svobode delovanja, aktivno portfeljsko upravljanje in večje vključevanje logike s strani povpraševanja. To je odgovor na vprašanje, kako izbereš področja: ne z modo, ampak s strateškim portfeljem."

Kako pa se to obnese v praksi?

"V zavrnitvenih pismih EIC je včasih izrecno zapisano, da projekt ni bil financiran kljub visoki oceni, in sicer zaradi preudarkov pri oblikovanju portfelja, konkretno zaradi omejene komplementarnosti z drugimi predlogi v istem tehnološkem področju. To je zelo pomembno. EIC namreč ne izbira samo najbolje ocenjenih prijav, ampak gradi portfelj. Če projektni managerji delujejo dobro, EIC trendov ne lovi, ampak jih pomaga oblikovati. Tudi v Sloveniji bi se lahko iz tega česa naučili – namreč strateško gledano nima smisla, da ali podvajamo poti, po katerih so se podali naši sosedi ali pa da si celo zavedajoč se, da gre le za lepe besede, zastavljamo drage, a neizvedljive cilje. Čeprav se zaveda pomena neodvisnosti Evrope na področju čipov, EIC na primer ne financira novih tovarn čipov, verjetno jih tudi Sloveniji ni smiselno."

Zagotovo je zelo pomembno tudi, kako raziskovalce motivirati za podjetništvo? Kako dobro to počne Slovenija in kako Evropa?

"Raziskovalcev ne motiviraš za podjetništvo z moraliziranjem, ampak z zmanjševanjem nejanosti. Potrebujejo jasna pravila o intelektualni lastnini (IP), kompetentno pisarno za prenos tehnologij v pomoč (TTO), Proof of concept (PoC) sredstva, mentorje, investitorje, dostop do partnerjev in signal, da prenos znanja ni drugorazredna dejavnost. Ko tega ni, motivacija ne pomaga. Najprej moraš zgraditi pogoje, šele potem lahko pričakuješ podjetniško kulturo.

Center za prenos tehnologij in inovacij na Institutu Jožef Stefan (IJS) je to dobro razumel. Interno poročilo 2011–2020 pokaže zelo konkretne mehanizme: 11 uradnih odcepljenih podjetij, PoC sklad, več kot 540 uvodnih sestankov s podjetji, več kot 800 identificiranih tem za sodelovanje, 52 vključitev v konzorcije, 50 uspešnih prijav na projekte Evropske komisije, 111 sporazumov po R2B dogodkih in mrežo Friends of JSI s 16 mentorji iz štirih držav. To je prava infrastruktura za podjetništvo. To pomeni, da raziskovalcu ne rečeš samo bodi podjeten, ampak mu dejansko zgradiš mostove.

Slovenija kot sistem tega ni naredila dovolj dobro. Domače podporno okolje ni bilo dovolj povezano z mednarodnim. TTO-ji zato v razsutem institucionalnem sistemu glede ustanavljanja odcepljenih podjetij kljub obstoječi zakonodaji ostanejo nemočni. To pa je ravno nasprotno od tega, kar skušata urediti npr. Združeno kraljestvo in Nizozemska. V prvem je neodvisni pregled odcepljenih podjetij priporočil več preglednosti, bolj prijazne pogoje za ustanovitelje in boljše povezave z investitorji, vlada pa je leta 2025 poudarila, da so britanska akademska odcepljena podjetja po poročilu Odcepljena podjetja v središču pozornosti 2025 ("Spotlight on Spinouts 2025") zbrala več kot 2,6 milijarde funtov financiranja. Na Nizozemskem pa Nacionalna načela pogodbenih pogojev za posle z intelektualno lastnino ("National Intellectual Property Deal Term Principles") standardizirajo dostop odcepljenih podjetij do intelektualne lastnine in s tem zmanjšujejo potencialna trenja in improvizacijo med odcepljanjem in prvo rastjo takšnih podjetij."

Torej je težko usklajevati interese znanosti, industrije in politike?

"Da, vendar je to normalno. Ti interesi so legitimno različni. Znanost potrebuje svobodo in čas, industrija hitrost in uporabnost, politika pa odgovornost za javni denar. Problem ni v tem, da so različni, ampak v tem, ali imaš sistem, ki jih zna prevesti v jasna pravila. Če pravil ni, različnost interesov zelo hitro postane zmeda. Moje stališče je bilo vedno jasno: ministrstvo mora postavljati politiko in usmeritve, izvajalska agencija pa mora postopke izvajati zakonito, transparentno in meritorno. Ko se ti ravni pomešata, nastane arbitrarnost. Ko pa ju razmejiš, je mogoče različne interese urejeno držati v istem sistemu. To se mi zdi eno najbolj podcenjenih vprašanj upravljanja v znanosti in inovacijah."

Kaj je pravzaprav osnovna naloga Centra za prenos tehnologij in inovacij na IJS?

"Naloga CTT ni bila samo patentirati, ampak peljati rezultat iz laboratorija proti uporabi. Pogodbeno in projektno sodelovanje z industrijo, licenciranje, ustanavljanje odcepljenih podjetij, internacionalizacija, zaščita in trženje intelektualne lastnine, podpora pri projektih, promocija, izobraževanje in raziskave prenosa tehnologij. To ni patentna pisarna, ampak razvojni most.

Moja vloga je bila ves čas na presečišču znanosti, intelektualne lastnine, financiranja, prenosa znanja in institucionalnega urejanja. Delala sem hkrati z raziskovalci, podjetji, investicijskimi logikami, evropskimi programi in pravno-organizacijskimi vozlišči sistema ter tujimi agencijami, kot je npr. DARPA, Združenimi narodi itd. Ravno ta kombinacija je po mojem nujna, če želiš, da prenos znanja ni fasada. Ključne funkcije CTT so zato tri: prepoznati potencial, urediti pot in varovati poštenost procesa. Če eno od tega manjka, rezultat pogosto ne pride dlje od PowerPoint predstavitve."

Kako pa poteka iskanje partnerjev ali investitorjev? Kdo to počne oziroma kako široka je ekipa?

"Partnerjev in investitorjev ne iščeš z enim lepim 'pitch deckom', vizualno privlačno predstavitvijo poslovne ideje, startupa ali projekta, ampak z organiziranim procesom povezovanja. Najprej moraš vedeti, ali potrebuješ industrijskega partnerja, razvojnega partnerja, investitorja, licencojemalca ali soustanovitelja. Raziskovalec tega bremena praviloma ne more nositi sam. Zato so vmesne funkcije, mentorji in TTO-ji tako pomembni."

Koliko dobrih idej pa ne najde poti do trga?

"Veliko. Ne zato, ker bi bile slabe, ampak ker nikoli ne dobijo prave kombinacije lastništva, zaščite, partnerja, trga, energije in sistema. Ravno zato so TTO-ji, BAS, PoC in mentorji tako pomembni. Če teh mostov ni, tehnologija obstane na pol poti. To je po mojem ena največjih, a najmanj priznanih izgub vsakega raziskovalnega sistema."

Katera je torej po vašem mnenju najpogostejša napaka raziskovalcev, ko razmišljajo o podjetništvu?

"Najpogostejša napaka je, da mislijo, da bo tehnologija sama naredila podjetje. Ne bo ga. Tehnologija je nujen, ne pa zadosten pogoj. Potrebuješ problem, kupca, ekipo, energijo, pravno čistost in pot. To je zelo neudobna resnica za raziskovalce, ki bi radi verjeli, da je dovolj že tehnična odličnost. Ni.

Druga velika napaka pa je prepozen razmislek o lastništvu, odgovornosti in intelektualni lastnini. Veliko stvari ne propade zaradi slabe znanosti, ampak zaradi neurejenih pravic, slabih odnosov in napačnega trenutka. In ko se to zgodi, se pogosto pokaže, da je tehnološki del problema v resnici manj težak od institucionalnega. To se v praksi dogaja bistveno pogosteje, kot si javnost predstavlja."

Igrali ste ključno vlogo pri ustanavljanju več kot 10 odcepljenih podjetij. Bi katero posebej izpostaviti.

"Če moram izpostaviti en primer po osebnem ključu, izpostavim PETVision. To je zame nadaljevanje tega, kar sem želela delati že kot fizičarka v diplomski nalogi: da zelo zahtevna fizika, posebej znanje iz fizike osnovnih delcev, detektorjev in medicinske fizike, ne ostane sama sebi namen, ampak pride do ljudi. PETVision me ni presenetil v smislu, da ne bi verjela v fiziko, ampak v tem, kako neposredno je pokazal, da se lahko zelo zahtevno znanje iz detektorske fizike in fizike osnovnih delcev prevede v nekaj praktičnega, medicinskega in družbeno pomembnega. To je zame eden najlepših dokazov, da vrhunska fizika in uporabnost nista nasprotji.

Če pa vprašanje razumem sistemsko, bi rekla takole: najpomembnejši primer ni nujno tisti z najboljšo komunikacijsko strategijo, ampak tisti, ki pokaže, da sistem zna iz zelo kompleksnega raziskovalnega rezultata narediti razvojno pot. Pri PETVision je to posebej jasno, ker gre za projekt EIC Pathfinder Open 2022 pod koordinacijo Instituta Jožef Stefan, vreden 3,4 milijona evrov za pet let, izbran med 57 financiranimi projekti med 858 prijavami. To je bil prvi slovenski Pathfinder v koordinaciji slovenskega raziskovalca. Ni nastal iz meglenega institucionalnega okolja, ampak iz zelo disciplinirane raziskovalne kulture, kakršno poznajo skupine iz fizike osnovnih delcev in izvira iz Evropske organizacije za jedrske raziskave CERN. In prav zato ima tudi tržni oziroma razvojni potencial večjo verjetnost, da bo dejansko prišel do ljudi — ne kot lep članek, ampak kot medicinska tehnologija z realno klinično uporabo."

Ali torej v Sloveniji delamo dovolj, da znanost in podjetništvo zaživita skupaj?

"Ne. Imamo nekaj dobrih zgodb, nimamo pa še dovolj dobrega sistema. Če je uspeh odvisen od enega izjemnega posameznika ali od enega otoka kakovosti, nisi zgradil sistema, ampak izjemo. In to je v Sloveniji zelo značilen problem: zelo radi kažemo na posamezne uspehe, bistveno manj pa smo pripravljeni pogledati, ali sistem deluje tudi za druge.

Slovenija še vedno ni dovolj povezala znanosti, univerzitetnega izobraževanja, raziskovalne infrastrukture, prenosa znanja, TTO-jev, investitorjev in mednarodnega podpornega okolja. Ravno to je jedro problema: brez povezave znanost – univerzitetno izobraževanje – prenos znanja ne bo uspeha. To je ena ključnih razvojnih ovir, posebej na velikih raziskovalnih institucijah, kjer se lahko razvije kultura, lahko delaš, če si naš. Če nisi, pa ne. oziroma kultura, ki čisto običajnih trenj ne razrešuje glede na strateške usmeritve, ampak glede na moč udeležencev. Takšno okolje ni razvojno, ampak fevdalno.

Tak sistem ni samo neučinkovit. Je tudi moralno kvaren, ker ljudi uči, da je nepreglednost bolj koristna od meril. In to je za znanstveni sistem posebno nevarno. Če raziskovalni prostor ne ohrani integritete, izgubi tudi sposobnost, da iz znanja ustvarja javno korist. Takrat pa se začnejo dolgoročne razvojne škode, ki jih ne reši noben dodaten razpis. "

Torej bi se morala država bolj posvetiti temu področju.

"Da. Toda ne s še eno strategijo, ampak z boljšo arhitekturo sistema. V Sloveniji je tehnologijo težko spraviti na trg zato, ker je preveč prelomov v verigi: med znanostjo in izobraževanjem, med univerzami in inštituti, med raziskavo in podjetjem, med nacionalnim in mednarodnim okoljem, med financiranjem in odgovornostjo. Če imaš toliko prelomov, je skoraj čudež, da sploh karkoli pride skozi.

To pomeni, da če iz nečiste slike sklepaš, da je vse predvsem vprašanje premalo denarja, bo terapija vedno ista: še več financiranja. Če pa je problem v zmedi, v ločenih evalvacijskih logikah, v mehki etični infrastrukturi in v nejasnih pristojnostih, več denarja ni rešitev. Je lahko samo dražja oblika iste napake. In to je ena izmed največjih iluzij slovenskega sistema: da je mogoče arhitekturne napake prekriti z dodatnim denarjem. Država se mora temu področju posvetiti tako, da poveže sistem in uvede realne posledice za slabo upravljanje. Vse drugo je samo scenografija. Če ostaneš pri scenografiji, boš dobil lepo samopodobo in šibek učinek. In to je razvojno predrag luksuz."

Kaj vas je pravzaprav premaknilo iz čiste fizike v svet inovacij in podjetništva?

"Nisem imela občutka, da zapuščam znanost. Imela sem občutek, da jo širim proti prostoru učinka. Mene je ves čas zanimalo isto vprašanje: kako ideja postane nekaj resničnega in koristnega za ljudi. V tem smislu ni šlo za beg iz enega sveta v drugega, ampak za iskanje istega problema v drugačnem jeziku.

Fizika me je naučila natančnosti. Pravo intelektualne lastnine mi je pokazalo, kako znanje zaščititi. MBA me je prisilil razmišljati o izvedbi. Prenos tehnologij pa je postal prostor, kjer se vse to sreča. To ni bil pobeg iz znanosti, ampak širitev njenega dosega. Zame je bilo vedno pomembno, da se ne ustavim pri razlagi sveta, ampak da poskusim tudi narediti nekaj, da ta razlaga pride do ljudi.

Zato mi je tudi tako pomemben PETVision. Zame je to nadaljevanje najzgodnejših sanj, da bi delala nekaj, kjer fizika pride do človeka, posebej skozi medicinsko fiziko. To je verjetno najbolj pošten opis mojega gibanja skozi kariero: ne stran od znanosti, ampak proti njenemu učinku."

Pa se lahko dobra ideja brez zaščite sploh uspešno razvije?

"Lahko, vendar redko. V večini resnih primerov dobra ideja brez pravočasne zaščite in brez poštene ureditve pravic težko preživi. To govorim tudi iz zelo konkretne izkušnje, ki jo nosim s precejšnjo grenkobo. Zaščita ni birokratski dodatek, ampak del razvojne poti. Če jo podceniš, je cena lahko zelo visoka. Velja pa tudi obratno.

Poznam primer doktoranda, pri katerem je bil tehnološki preboj iz doktorata zelo resen. Njegovi šefi so želeli rezultat patentirati, hkrati pa so želeli izločiti njega — in to jim je tudi uspelo. Ni mu pomagalo niti, da je na raziskovalno organizacijo prišel z odvetnikom. Na koncu zadeva ni postala podjetje, ker so tisti, ki so ga izrinili, hoteli patent brez človeka, ki je nosil energijo in razumevanje preboja. Po moji oceni ga je to kasneje zlomilo. To je eden najtežjih primerov, kar sem jih videla.

To je zame eden najbolj bolečih primerov, da inovacije ne ubije samo pomanjkanje denarja, ampak tudi pomanjkanje integritete. Tehnologija je bila dobra. Sistem okoli nje pa ne. In brez poštene ureditve pravic tudi patent ne pomaga. Če iz sistema izrineš človeka, ki nosi idejo, si pogosto uničil tudi možnost, da bi ta ideja kdaj zares zaživela."

Katere tehnologije z IJS bodo v naslednjih desetih letih najbolj spremenile naš vsakdan?

"Največji potencial vidim tam, kjer se stikajo umetna inteligenca, napredni detektorji, raziskave za uporabo v vesolju, napredni materiali, energetika, biomedicina. Pomembne so tudi raziskovalne infrastrukture - IJS je zibelka reaktorske fizike in je prav, da te tehnologije v Sloveniji, miroljubni jedrski sili, odgovorno in z vso integriteto razvijamo naprej v korist ljudi – ne osebnih denarnic. To je edinstvena pozicija IJS. Za mlade raziskovalce je največja priložnost tam, kjer znajo biti hkrati globoko strokovni in odprti navzven. Prihodnost ne bo pripadala samo specialistu brez razumevanja sveta, niti splošnežu brez znanja. Pripadala bo tistim, ki znajo povezati laboratorij, infrastrukturo, interdisciplinarnost, prenos tehnologij in mednarodne mreže. To je zahtevna kombinacija, vendar je ravno zato tudi razvojno najdragocenejša.

Moj osebni odgovor pa ostaja: mene najbolj zanimajo tehnologije, pri katerih se zelo jasno vidi človeški učinek. Zato mi je tako blizu medicinska fizika. Ko se spomnim na teto Silvo, ki je umrla zaradi prepozno zaznanega raka na dojkah in ji je rak metastaziral v kosti po celem telesu, sem pomirjena z mislijo, da lahko zelo zahtevna fizika prispeva k boljši, hitrejši in dostopnejši diagnostiki raka, in se mi zdi vredno vztrajati skozi vse institucionalne in človeške neumnosti, ki jih ta pot pogosto prinese s seboj."