Gospa iz manjšega mesta na Koroškem je vdova. Živi sama v hiši, ki jo je nekoč z možem skrbno vzdrževala, zdaj pa ji marsikatero popravilo predstavlja prevelik zalogaj. Avtomobila nima, saj v gospodinjstvu vozniško dovoljenje ni bilo nikoli njeno. "Da ni prevozov, vpliva na počutje, počutiš se izoliranega, še bolj osamljenega," je povedala v enem od intervjujev, ki smo jih v Focusu, Forumu za enakopraven razvoj in Zavodu Sopotniki izvedli v okviru raziskave o povezanosti prevozne in energetske revščine v Sloveniji. Ko smo jo vprašali o uvedbi brezplačnega javnega prevoza za starejše, je bila jasna: "Naj imajo vsi." A njej žal tudi ta možnost ne pomaga veliko, saj avtobus enostavno ne pelje do njenega vsakodnevnega cilja.
Njena zgodba ni osamljen primer. Je ena od trinajstih, ki so jih raziskovalke izbrale za analizo, katere rezultate smo v okoljski organizaciji Focus objavili maja. Analiza prevozne in energetske revščine v Sloveniji je prva tovrstna raziskava pri nas, ki je ugotavljala, kako se med seboj prepletajo stiske ljudi, ki si težko privoščijo ogrevanje doma ali težko pridejo do zdravnika, trgovine, na delo … Rezultati analize z gotovostjo potrjujejo, da se prav pogosto – pri istih ljudeh, v istih gospodinjstvih, tudi v istih delih Slovenije.
Kaj sploh je dvojna revščina?
Energetska revščina pomeni, da si gospodinjstvo ne more zagotoviti osnovnih energetskih potreb – ogrevanja, hlajenja, priprave tople vode – bodisi zaradi prenizkega dohodka bodisi zaradi slabo vzdrževanega in energetsko potratnega doma. Na drugi strani o prevozni revščini govorimo, ko posamezniki ali gospodinjstva nimajo ustreznega dostopa do prevoza, ki bi jim omogočal pot do dela, šole, zdravnika ali trgovine, ali pa si tega prevoza ne morejo privoščiti. Ko se pojavita obe stiski hkrati, govorimo o dvojni revščini.
Po podatkih reprezentativne ankete, ki je zajela več kot 2000 prebivalcev in prebivalk Slovenije, se je za visoko izpostavljene dvojni revščini opredelilo približno 2,5 odstotka ljudi, veliko več pa jih je vsaj deloma izpostavljenih eni ali drugi obliki. Ženske so pogosteje navajale težave, ki kažejo na hkratno izpostavljenost energetski in prevozni revščini. To pomeni, da se soočajo tako s težavami pri zagotavljanju ustreznih energetskih storitev kot tudi z omejenim dostopom do ustreznih prevozov. Po kriterijih analize se z dvojno revščino sooča 3,4 odstotka anketiranih žensk in 1,6 odstotka anketiranih moških, za najbolj ranljive pa so se izkazale samske ženske, vdove, matere samohranilke ter presenetljivo tudi mladi med 18. in 24. letom starosti, pri katerih je delež visoko izpostavljenih kar 11,4 odstotka.
Vzhodna Slovenija bolj izpostavljena
Raziskava je razkrila tudi razlike med regijami. Že prejšnje analize prevozne revščine, ki jih je Focus izvedel skupaj z Geografskim inštitutom Antona Melika, Urbanističnim inštitutom RS in ekonomski raziskovalci Miho Dominkom, Renato Slabe Erker in Kajo Primc, so pokazale, da je prevozna revščina najbolj razširjena v vzhodni kohezijski regiji. Razlog je preprost: vlaki in avtobusi tam vozijo redkeje, poti so daljše, razpršenost poselitve pa večja, kar pomeni, da avtomobil v marsikaterem gospodinjstvu ni izbira, temveč nujnost.
V najnovejši raziskavi o dvojni revščini med statističnimi regijami izstopa Zasavje, kjer je delež dvojni revščini visoko izpostavljenih ljudi 9,2 odstotka (slovensko povprečje je 2,5 odstotka). Pomurska regija ima sicer zanemarljiv delež ljudi, ki so izpostavljeni dvojni revščini, a hkrati glede na prejšnje analize velja za regijo z najslabšo dostopnostjo javnega prevoza in največjim deležem prebivalcev pod pragom tveganja revščine. To lahko pomeni, da mnogi Pomurci preprosto nimajo dostopa do avtobusa, hkrati pa si ne morejo privoščiti avtomobila – kar je ena najbolj neposrednih oblik prevozne izključenosti.
V vzorec trinajstih poglobljenih intervjujev, ki so dopolnili obširnejšo anketo, so bile vključene tudi osebe iz Podravske in Koroške regije. Tudi njihove izkušnje kažejo, kako se ekonomska stiska, oddaljenost od storitev in skrbstvene obveznosti prepletajo v vsakdanjem življenju.
Podatki o dostopnosti javnega prevoza po regijah to sliko le potrjujejo. Leta 2023 je bilo v Sloveniji ob nedeljah, ko je ponudba javnega prevoza najslabša, prevozno revnih skoraj 162 tisoč ljudi oziroma 9,1 odstotka prebivalstva. Med regijami je izstopalo prav Pomurje, kjer se slaba ponudba avtobusnih in vlakovnih povezav sreča z višjim deležem ljudi pod pragom tveganja revščine. To je kombinacija, ki je za marsikoga usodna. Če bi se ponudba javnega prevoza po vsej državi izboljšala, bi se po ocenah raziskovalcev število prevozno revnih lahko zmanjšalo za več kot polovico, a največji učinek bi takšen ukrep imel prav v regijah, kjer je danes ponudba najslabša.
Skrbno načrtovanje stroškov in nujnih poti
Mati samohranilka iz Podravske regije je v intervjuju opisala, kako skrbno mora načrtovati porabo vsakega evra. Pere ponoči, ko je elektrika cenejša, izklaplja bojler, kadar ga ne potrebuje, in omejuje ogrevanje na prostore, kjer se z otroki dejansko zadržujejo. "Zimski meseci so zaradi stroškov ogrevanja izrazito obremenjujoči," je povedala. Podobno velja za očeta samohranilca, ki je razložil: "Ogrevam tam, kjer se zadržujemo … Energija je draga, vse stroške moram načrtovati."
Oba primera kažeta na vzorec, ki se v raziskavi ponovi znova in znova: enostarševske družine, ki v Sloveniji predstavljajo dobro četrtino vseh vrst družin, se med vsemi tipi gospodinjstev najpogosteje spopadajo s težavami pri plačevanju položnic. Očetje samohranilci in matere samohranilke v povprečju bistveno pogosteje zamujajo s plačilom računov za ogrevanje, vodo, komunalne storitve in vzdrževanje stanovanja kot preostala gospodinjstva. Prav tako se pogosteje odpovedujejo nakupom in obiskom sorodnikov, v pogovorih so omenili, da se zgodi celo, da odpovejo ali prestavijo pot na delo ali prevoz otrok v šolo.
Pri tem pa je treba omeniti, da čeprav imata oba starša samohranilca iz raziskave, ki izhajata s podeželja ali iz manjšega mesta, dostop do avtomobila, to ne pomeni, da so njune težave zaradi tega manjše. Nasprotno – prav lastništvo avtomobila ju pogosto sili v dodatne stroške, ki jih morata pokrivati na račun drugih izdatkov. Raziskovalke to imenujemo prisilno lastništvo avtomobila: stanje, ko avta ne kupiš zato, ker bi si to želel, temveč zato, ker brez njega preprosto ne prideš do dela, šole ali zdravnika.
Ženske gredo pogosteje peš ali na avtobus
V mnogih gospodinjstvih so ženske tiste, ki nosijo dvojno breme. Raziskava je pokazala, da je na vprašanje, kako gospodinjstvo shaja iz meseca v mesec, kar 27,8 odstotka žensk odgovorilo, da zelo težko ali težko, v primerjavi z 20,5 odstotka moških. Vzroki segajo globlje od trenutnega dohodka: ženske imajo v povprečju nižje plače in pokojnine, pogosteje delajo skrajšan delovni čas ali v negotovih oblikah zaposlitve, hkrati pa opravijo bistveno več neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela.
Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov več kot pet ur dnevno za otroke skrbi 46 odstotkov žensk in le 21 odstotkov moških, gospodinjska opravila pa vsak dan opravlja 66 odstotkov žensk in 33 odstotkov moških. To pomeni, da ženske preprosto preživijo več časa doma – kar v primeru slabo ogrevanega ali hlajenega stanovanja pomeni tudi več ur izpostavljenosti mrazu ali vročini. Enako se kaže na področju prevoza: ženske pogosteje kot moški hodijo peš in uporabljajo javni prevoz, saj morajo v eno pot pogosto stlačiti več opravkov – pot v službo, prevoz otrok, nakup živil, obisk starejšega svojca. Ko avtobus ne pelje ali je predrag, se prva odpove prav ženska.
Zakaj je avto na vzhodu dražje breme?
Ekonomska raziskava, ki smo jo skupaj z ekonomisti-raziskovalci v Focusu pripravili lani, je pokazala presenetljivo velike razlike med gospodinjstvi glede na dohodek. Petina gospodinjstev z najnižjimi dohodki za prevoz nameni skoraj 26 odstotkov svojih prihodkov, medtem ko najbogatejša petina za enak namen porabi manj kot 15 odstotkov. Med tistimi z najnižjimi dohodki jih ima avtomobil le 60 odstotkov, v primerjavi s skoraj univerzalnim dostopom pri najbogatejših. Najbolj zgovoren pa je podatek, da najrevnejši lastniki avtomobilov zanje v povprečju porabijo kar 40,7 odstotka svojih izdatkov – več kot dvakrat toliko kot znaša slovensko povprečje.
V vzhodni kohezijski regiji so povprečni izdatki za prevoz višji kot na zahodu države, hkrati pa predstavljajo večji delež skupnih dohodkov gospodinjstev. Razlog gre iskati v slabših povezavah z avtobusi in vlaki, zaradi česar so gospodinjstva pogosteje prisiljena v lastništvo avtomobila – in posledično bolj izpostavljena vsakemu dvigu cen goriva ali stroškov vzdrževanja.
To potrjujejo tudi izkušnje iz intervjujev. Prebivalci odročnih krajev pogosto opisujejo, da lastništva avtomobila sploh ne razumejo kot izbiro. "Na vasi moraš imeti avto," je povedal eden od sogovornikov iz primorskega zaledja, te besede pa bi lahko izrekel skoraj kdorkoli s koroškega ali pomurskega podeželja. Kadar javnega prevoza enostavno ni ali vozi zgolj nekajkrat na dan, ostane le avtomobil, sopotništvo pri sosedu ali dolge ure hoje.
Ko se energija in prevoz seštejeta
Poseben del raziskave je bil posvečen temu, kako se energetska in prevozna stiska med seboj krepita. Izkazalo se je, da imajo ljudje, ki živijo v energetsko potratnih, slabo vzdrževanih hišah, pogosto tudi manj denarja za vzdrževanje avtomobila ali plačilo vozovnic in obratno. Nekatere intervjuvane osebe so povedale, da se dobesedno odločajo med tem, ali bodo tisti mesec plačale položnico za elektriko ali napolnile rezervoar. Podobne dileme so v tuji literaturi opisane kot izbira med "hrano, ogrevanjem ali avtobusom" – in ravno to je jedro tega, kar dotična raziskava imenuje dvojna revščina.
Nekatere intervjuvane osebe so povedale, da se dobesedno odločajo med tem, ali bodo tisti mesec plačale položnico za elektriko ali napolnile rezervoar
Tovrstne dileme in odločitve niso zgolj finančne – imajo tudi zdravstvene posledice. V anketi je slaba petina ljudi poročala, da jih je v ogrevalni sezoni zeblo, dobra tretjina pa jih zaradi varčevanja prižiga luči le v določenih prostorih ali se odpove nakupom osnovnih dobrin, kot so zdravila in oblačila. Med tistimi, ki so poleti najbolj trpeli zaradi vročine, izstopajo vdove in samske ženske, kar se ujema z ugotovitvami tujih raziskav, da so ženske zaradi fizioloških razlik in družbenih dejavnikov med vročinskimi valovi pogosteje zdravstveno ogrožene kot moški. Ženske v povprečju živijo dlje kot moški, a v slabšem zdravstvenem stanju.
Slabo poznajo pomoči, ki so jim na voljo
Ena najbolj skrb vzbujajočih ugotovitev raziskave je, kako malo ljudje sploh vedo o obstoječih ukrepih pomoči. Med trinajstimi intervjuvanimi osebami jih devet še nikoli ni slišalo za kakršnokoli možnost pomoči na področju energije ali prevoza, čeprav gre za osebe, ki so med najbolj ogroženimi. Nekateri so za subvencije izvedeli po naključju, na primer "na sejmu v Gornji Radgoni", drugi prek obvestil na položnici za elektriko. To pomeni, da tudi obstoječi ukrepi, kot so nepovratna sredstva Eko sklada za energetsko revna gospodinjstva ali brezplačne vozovnice za starejše in brezposelne, marsikoga, ki bi jih potreboval, sploh ne dosežejo.
Prav zato avtorice v priporočilih poudarjamo, da bi bilo treba okrepiti lokalno informiranje – prek zdravstvenih domov, centrov za socialno delo, občin, društev in celo lokalnih glasil ali radijskih oddaj, ne le prek spletnih strani, ki jih marsikateri starejši ali socialno izoliran prebivalec podeželja sploh ne obišče. V ta namen smo razvili tudi spletno aplikacijo ZENPRE.SI, ki informira prebivalce o osnovnih ukrepih v njihovi občini. Ob prijavi je aplikacija na voljo vsem prebivalcem, še bolj pa je pomembno, da so bili za informiranje usposobljeni tudi številni posamezniki oziroma zaposleni, ki so v lokalnih okoljih v vsakodnevnem stiku z ranljivimi. Tako kot informiranje pa je na lokalni ravni pomemben tudi razvoj bolj prilagodljivih oblik javnega prevoza, kot je prevoz na klic, ki se je v projektu Sopotniki in podobnih pobudah že izkazal kot rešitev, ki deluje tam, kjer klasični avtobus preprosto ni smiseln.
Kaj lahko naredimo?
Raziskovalke poudarjamo, da rešitev ni mogoče iskati ločeno – energetske politike ne smejo biti oblikovane brez razmisleka o prevozu in obratno. Med ključnimi priporočili so razširitev nepovratnih sredstev za energetske prenove, namenjenih tudi najemnikom, ne le lastnikom nepremičnin, izboljšanje dostopnosti in pogostosti javnega prevoza zunaj prometnih konic in na podeželju, ciljani ukrepi za ženske, mlade, starejše in enostarševska gospodinjstva ter večje vključevanje ranljivih skupin v oblikovanje politik, ki jih neposredno zadevajo.
Pomembno je tudi razvijati skupnostne prakse, ki so se na terenu že izkazale za učinkovite. Prostovoljski prevozi, sosedska pomoč pri prevozu drv ali pri vožnji do zdravnika, deljenje avtomobila med sosedi – vse to je v raziskavi omenjeno kot neformalna mreža podpore, ki mnogim omogoča preživetje tam, kjer sistemske rešitve odpovedo. Tak primer je Zavod Sopotniki, ki s prostovoljci vozi starejše s podeželja do zdravnika, v trgovino ali na banko in ki so ga v svojih odgovorih izpostavile tudi intervjuvane osebe iz drugih delov Slovenije. A raziskovalke opozarjamo, da taka pomoč ne sme biti edini odgovor, saj tisti, ki teh mrež nimajo – samski, migranti, osebe brez družinske opore – ostanejo najbolj izpostavljeni. Prav zato predlagamo tudi razmislek o obliki osebnega mobilnostnega svetovanja, kjer bi informator na lokalni ravni človeku pomagal poiskati konkretne rešitve zanj – od iskanja in branja voznih redov do prijave za subvencijo, ki je nihče prej ni omenil. To je bil tudi povod za razvoj aplikacije ZENPRE.SI, ki na enem spletnem mestu združuje odgovore na več teh vprašanj.
Če bi se ponudba javnega prevoza po vsej državi izboljšala, bi se po ocenah raziskovalcev število prevozno revnih lahko zmanjšalo za več kot polovico
Poseben poudarek raziskava namenja tudi šolskim prevozom, ki so na marsikaterem podeželju edina redna oblika javnega prevoza, a so namenjeni izključno učencem. Če bi jih odprli tudi za druge prebivalce – starejše, brezposelne, ljudi brez lastnega avtomobila – bi lahko z minimalnimi dodatnimi stroški znatno izboljšali dostopnost mobilnosti prav v krajih, kjer klasičen avtobus ne vozi ali vozi premalokrat.
Ključno je povezovanje
Zgodba gospe s Koroške in matere samohranilke iz Podravja se na prvi pogled zdita zelo različni, a v jedru govorita o istem: o tem, kako težko je ostati samostojen in ohraniti dostojanstvo, ko ti primanjkuje denarja za osnovne potrebe in ko nimaš lokalne in sistemske podpore. Dokler bosta energetska in prevozna politika ostali ločeni, kot ugotavlja analiza, bo tudi rešitev za ljudi, ki se soočajo z obema stiskama hkrati, ostajala razdrobljena in nezadostna.
Raziskava, ki jo je Focus izvedel skupaj s Forumom za enakopraven razvoj in Zavodom Sopotniki v okviru projekta Zmanjševanje energetske in prevozne revščine (ZENPRE), jasno pokaže eno stvar: ranljivost ni le statistični podatek, temveč vsakdanja izkušnja konkretnih ljudi, ki jih poznamo – sosedov, tet, nekdanjih sošolcev, staršev samohranilcev v isti ulici. Njihove zgodbe si zaslužijo, da jih slišimo – in da jih upoštevamo pri oblikovanju prihodnjih energetskih in podnebnih politik.
***
Marjeta Benčina, soavtorica Analize prevozne in energetske revščine v Sloveniji, strokovnjakinja za trajnostno mobilnost v okoljski organizaciji Focus
