/ PETEK, 8. maj
Budilka mi zazvoni ob 7.00. Kako je to mogoče, če sem šele zatisnil oči, si mislim. V lastno obrambo naj omenim, da sem bil ves teden praktično od jutra do poznega večera v gledališču. Začeli smo postavljati scenografijo za opero Ples v maskah, utrujenost pa se je počasi, a vztrajno nabirala. Kakšna dodatna ura spanca bi mi še kako prijala.
Po dveh dremežih se odpravim v kuhinjo, kjer nama s punco Emo zmeljem kavna zrna in pripravim pour over kavo. Danes izberem zrna iz Etiopije. Ta način priprave kave obožujeva. Ko se kava ravno prav ohladi, da iz nje privabiš najboljšo aromo in okus, sem že oblečen in pripravljen za odhod v gledališče. Za jutranjo vajo smo do desete ure vse pripravili brez zapletov, tako da sem lahko preusmeril fokus na druge projekte.
Čez deset dni gremo z baletom Peer Gynt Edwarda Cluga na desetdnevno gostovanje na Sardinijo, v Teatro Lirico v Cagliariju, kjer bomo izvedli štiri ponovitve z njihovim orkestrom. Večino detajlov smo z gostitelji že uskladili v preteklih mesecih, taka gostovanja se namreč načrtujejo mesece ali celo leta vnaprej. Pošljem odgovore na vsa odprta vprašanja, ki me spomnijo, da imam pred odhodom samo še praktično en delovni teden, da uskladim večino stvari za Borštnika.
61. Festival Borštnikovo srečanje se nezadržno bliža, z njim pa tudi najintenzivnejši del priprav. Program je zgoščen in razpršen na več lokacij, zato mora biti vsako gostovanje natančno načrtovano. Pomembna je skoraj vsaka ura, da lahko zagotovimo nemoten potek festivala. Vse to omogoča ekipa, ki v ozadju deluje mirno, povezano in pripravljeno na hitre odzive ob nepredvidljivih spremembah. Ker se jedro ekipe v zadnjih letih ni bistveno spreminjalo, se med seboj dobro poznamo in vemo, kaj lahko drug od drugega pričakujemo. Čuti se, da je festival vse bližje, napetost pa počasi narašča. Producentki Daša in Mojca me seznanita z okvirnim scenarijem zaključne prireditve, nato pa skupaj preletimo festivalske kataloge, ki so ravno ta dan prispeli iz tiskarne. Po večerni operni vaji, ki je trajala do pol desetih, se zgolj še preslikam v posteljo. Na nočni omarici me čaka Dostojevski, na platnicah katerega se je v zadnjih dneh neopazno nabral prah. Tudi nocoj ostane zaprt — še en večer bova obstala tam, kjer sva se nazadnje ustavila, počasi pozabljam, kje to je.
/ SOBOTA, 9. maj
Jutro, budilka, dremež, kava. Danes za spremembo zrna iz Kolumbije. Čudovita aroma, še boljši okus. Odkar sva se preselila na Tabor, grem velikokrat v gledališče s kolesom, da sem v službi hitreje, ampak to jutro sem stopil skozi vhodna vrata in zadihal sončen dan in sklenil, da se odpravim peš. Rad se sprehodim čez Glavni most, sploh ko je lepo vreme. Sončni pogled na Lent in Dravo me vedno znova napolnita s svojo lepoto.
Ko v gledališču delamo novo predstavo, je v soboto, šest dni pred premiero, prva vaja s kostumi in hkrati zadnja brez orkestra, samo ob spremljavi klavirja. Ta vaja se lahko zavleče tudi čez cel dan, saj je to zadnja vaja, na kateri lahko režiser ustavlja in popravlja nastopajoče, hkrati pa je to vaja, na kateri prvič s kompletno tehnično ekipo scenskih tehnikov izvedemo vse premike scenografije od začetka do konca po dejanjih. Vaja je potekala relativno hitro, sam pa sem vmes celo uspel pripraviti načrt in postavitev za Operno noč v parku in se dogovarjal s soorganizatorji. Oder za Operno noč mora biti v več nivojih, torej za pevce in orkester. Imamo ogromno izkušenj, saj bo to že enajsta izvedba, vendar iz leta v leto poskušamo sami sebe nadgrajevati.
Proti večeru se pri naju oglasita prijatelja, da z zamikom proslavimo moj rojstni dan. Pred prvomajskimi prazniki smo bili namreč z baletom na gostovanju v Modeni, Parmi in Pordenonu - in za praznovanje ni bilo časa.
Pred spanjem končno nadaljujem branje knjige, ki pa se hitro prevesi v zadovoljno sanjanje, saj vem, da je pred mano prost dan, ki sem ga neizmerno utrujen z veseljem pričakoval.
/ NEDELJA, 10. maj
Prebudim se v sončno nedeljsko jutro. Z Emo spijeva kavo na terasi s pogledom na zelene krošnje v atriju bloka. Čudovita je pomlad. Dopoldne zato izkoristiva za kratek sprehod in branje.
Po kosilu pa se odpraviva k prijateljema na zabavo pred rojstvom otroka – "baby shower". Pod Bočem na čudoviti lokaciji naju pričaka veliko ljudi, zabava je v polnem teku. Vmes se ob zvokih fanfar zgodi tudi zaroka pravega princa na belem konju in bodoče mamice. Nepričakovano, ganljivo!
Ob mirnem večeru sklenem, da bom naslednji dan v službo odšel nekoliko kasneje. V tednu premiere so vaje namreč le ob večerih, zato se mi zdi, da bo prihod v gledališče ob 13. uri ravno pravšnji. Misel, da lahko jutru pustim, da steče brez alarma, je skoraj osvobajajoča.
/ PONEDELJEK, 11. maj
Ura je 7.45. Zbudi me telefon — očitno sem ga zvečer pozabil prestaviti na način spanja. Ko s sodelavcem rešiva zagato, sem že preveč buden, da bi lahko ponovno zaspal. Miren prosti dopoldan se hitro prelije v serijo telefonskih klicev. Transportni posrednik, s katerim smo bili dogovorjeni za prevoz scenografije na Sardinijo, se začne izmikati in iskati izgovore. Spoznanje, da nekaj dni pred nakladanjem še vedno nimamo urejenega prevoza, mi pošteno zrahlja živce.
Ker mi je ostalo še ravno nekaj časa, se odločim za tek po desnem bregu Drave – zame najboljši tekaški trasi. Sonce, rahel vetrič, odsevajoča Drava, mlade labodje družine, ki plavajo ob nabrežju, svež zrak, idila.
Ob prihodu v gledališče me producentka festivala, Daša, prosi, če je mogoče povečati kapaciteto stolov za eno od gostujočih predstav SNG Drama Ljubljana, saj je povpraševanje izjemno, vstopnic pa več ni. Pregledam načrte, poskusim najti rešitev, pokličem goste in vprašam, ali jim je rešitev sprejemljiva - in na srečo najdemo skupni jezik. Ni vedno tako, včasih so situacije, ko postavitev na odru ne dopušča sprememb.
Med večerno vajo, ki je stekla solidno, dobim SMS, da je popoldan Svetlana rodila fantka. Vesela novica, dobrodošel!
/ TOREK, 12. maj
Ob devetih sestanek na podjetju Remax. Tja smo se odpravili, da se dogovorimo, kako izdelati dva bazena, ki ju bomo potrebovali pri izdelavi scenografije za opereto Netopir, premiera bo konec novembra. Večja količina vode na odru je velik izziv in moramo zasnovati koncept, ki bo omogočal hitro postavitev in pospravljanje.
Iz tehnične pisarne Sabina sporoči, da imamo zagotovljen prevoz na Sardinijo. Kar oddahnem si.
Pred večerno vajo se slišim s tehničnim direktorjem Letnih iger v Dubrovniku, kjer bomo konec sezone gostovali z baletom. Ugotoviva, da bo potrebno scenografijo na trdnjavo Lovrijenac spraviti z večjim dvigalom, prek zidu trdnjave, saj so posamezni elementi preveliki in pretežki, da bi jih nosili po stopnicah. Uskladiva vse in se dogovoriva, da se slišiva kmalu.
Večerna operna vaja mine brez zapletov, prevladuje občutek, da predstava z vsakim dnem napreduje.
/ Sreda, 13. maj
Sredin jutranji produkcijski sestanek v gledališču mine brez zapletov, zato se odpravim v UGM, kjer je trenutno postavljena razstava o Tomažu Pandurju. Treba je premeriti postavitev, saj bo v času Borštnikovega srečanja na ogled v gledališču. Hkrati pripravljamo razstavo Mladi arhitekti v prostoru odrske scenografije, v kateri so vključena tudi moja scenografska dela. Postavitve razstav so vedno svojevrsten izziv, zato se s sodelavcem Maticem, s katerim skupaj skrbiva za tehnično izvedbo festivala BS, dogovoriva, kako se bova lotila postavitev. Zadava si cilj, da imava do konca tedna oblikovane rešitve. Ustvarjalne ideje nama že nekaj tednov poskakujejo po mislih. Vse to je treba izdelati v gledališkem scenskem ateljeju, zato je pravočasna oddaja nujna.
Večerna generalka uspe prepričljivo. Režiser je zadovoljen, dogovorimo se za nekaj vizualnih popravkov scenografije. Sicer se pa vsi strinjamo, da smo dobro pripravljeni na petkovo premiero. Toi, toi, toi.
/ Četrtek, 14. maj
Četrtek pred premiero je navadno prost dan za operni ansambel in orkester. Zame ne. V dopoldanskem času odpošljemo scenografijo predstave Peer Gynt s tovornjakoma, ki se odpravita na dolgo pot proti Sardiniji.
Kasneje se dobim s scenografom zaključne prireditve Borštnikovega srečanja. Predstavi mi koncept in svoje želje, jaz pa njemu naš oder, tehnične zmogljivosti in sredstva, ki jih lahko ponudimo. Razideva se z dogovorom, da v prihodnjih dneh ostaneva v rednem stiku in uskladiva še vse podrobnosti. Zaključna prireditev ima zaradi neposrednega prenosa na RTV Slovenija specifičen urnik in način dela, zato si ne smemo privoščiti, da bi karkoli prepustili naključju. Zadnjih nekaj ur pred odhodom domov izkoristim za pregled adaptiranega načrta muzikala Evita, s katerim julija gostujemo v Križankah. Ker sem avtor scenografije, projekt poznam do potankosti. Hkrati pa se predobro zavedam, da bo postavitev na zunanjem prizorišču velik izziv. Preletim sezname opreme, ki nam jo mora zagotoviti Festival Ljubljana, in sklenem, da sem pripravljen na sestanek prihodnji ponedeljek. To bo še zadnja stvar, preden odidem na Sardinijo.
Med hojo domov si v slušalke zavrtim komad, ki ga v zadnjih tednih poslušam skoraj obsesivno. Mesto je tiho, misli pa ne. V glavi se mi znova odpirajo projekti, ki jih v zapisih preteklega tedna skoraj nisem omenjal — ne zato, ker ne bi obstajali, temveč zato, ker jih je ritem premiere za nekaj dni potisnil na rob zavesti.
Nekje v ozadju že nastaja nova opera. Še brez jasne forme, brez dokončnih podob, zgolj kot niz občutkov, asociacij in prvih prostorov, ki se počasi sestavljajo v nekaj oprijemljivega. In morda so prav ti trenutki tisti, ki me ženejo naprej — občutek, da se nekaj šele rojeva.
