Avgustovska nedelja je bila vroča. Psička Verona se je pognala v vodo priljubljenega Zelenega jezera v Kidričevem in se iz nje vrnila s palico, prekrito z goščo. Kakšno uro zatem se je radosten poletni dan spremenil v nočno moro. Drgetala je zaradi silovitih krčev in se borila za življenje, dokler ni veterinarka sprožila umetne kome. Verona je preživela. Ja, Slovenija se ponaša z enimi najčistejših voda v EU, a v gošči se lahko skriva nevarnost – cianobakterije in njihovi toksini. Ali so cianobakterije povzročile Veronine težave? To je verjetno. Našli so jih v gošči z istega območja in iztrebku, nanje pa je zaradi podobnih izkušenj v tistem obdobju posumila veterinarka. Ali je voda bila takrat nevarna? Tega nihče ni vedel. Nihče ni vedel, kdo bi to sploh moral vedeti. Ta primer kaže na več sistemskih težav: cianobakterij in cianotoksinov se pri nas sistematično ne spremlja, ne analizira jih nobena institucija in o njih tudi ne svari javnosti, dokler ni prepozno.
Dežela izjemno čistih voda, a ...
"Slovenija – dežela zdravih in čistih voda," vabi turistični portal I feel Slovenia. "Večina celinskih kopalnih voda je razvrščena v razred ‘odlično’, kar je boljše kot v večini drugih držav EU," piše Agencija RS za okolje (Arso) na svojem spletnem mestu. Slovenijo pogosto predstavljamo kot deželo izjemno čistih voda, vendar je ta podoba pomanjkljiva.
Statistika meritev kakovosti voda namreč zajame tisto, kar je zakonsko predpisano – 49 uradno določenih kopalnih območij. Vseh ostalih delov teh voda in drugih priljubljenih točk, od gramoznic do ribnikov, ki jih ljudje in živali na lastno odgovornost uporabljajo za kopanje, rekreacijo ali ohladitev, pa država ne obravnava kot kopališča. Tam ni dolžna nadzirati kakovosti vode, spremljati razrasta cianobakterij ali obveščati javnosti o stanju voda.
V to sivo cono, med tako imenovane neuradne vode, sodi tudi gramoznica pri Kidričevem. In pasti teh voda je spoznala psička Verona, ko je, nič hudega sluteč, zagrabila palico s strupeno oblogo. Podobni sumi zastrupitve s cianobakterijami se pojavljajo tudi v vodah, ki jih država sicer spremlja, a le na določenih odsekih, uradnih kopališčih. Toda tam, kjer nihče sistematično ne meri stanja vode, je tveganje, da bi prišli v stik s potencialno strupenimi organizmi, največje.
Naša preiskava, ki je nastala v okviru projekta Skrivnost slovenskih motnih voda, razkriva, da slovenska zakonodaja ni predvidela varovalk, kot sta sistematičen monitoring in preverjanje mejnih vrednosti cianotoksinov – kar bi lahko sprožilo protokol obveščanja, da bi uporabniki znali ustrezno ravnati in se vodi izogniti. Pomanjkanje jasne zakonodaje lahko neposredno vpliva na javno zdravje državljanov in živali. Ti so potisnjeni v položaj, ko o tveganju – v najboljšem primeru – izvedo po incidentih ali ko nehote zaužijejo strupene cianobakterije.
Nadzor se po 49. vodi konča
Brez cianobakterij ne bi bilo vas, nas, nikogar. Njim se lahko zahvalimo, da so pred tremi milijardami let kot stranski produkt fotosinteze nastale prve molekule kisika. Danes kot del drobnega rastlinskega organizma fitoplanktona proizvedejo okoli 70 odstotkov prostega kisika na Zemlji.
Cianobakterije v vodah najdemo v dveh oblikah, nekatere prosto plavajo v vodi kot del planktona, druge pa rastejo na podlagi, denimo na kamnih, vejah ali palicah, in tvorijo biofilme. To so bentoške cianobakterije, ki jih je tudi težje opaziti in spremljati.
Čeprav so naravne prebivalke naših voda, lahko njihovo čezmerno razraščanje postane javnozdravstveno tveganje. Medtem ko znanstveniki cvetenje planktonskih cianobakterij neposredno povezujejo z vnosom hranil in naraščajočimi temperaturami, so bentoške vrste, ki rastejo pritrjene na kamne, še vedno neznanka. Slednje še zdaleč niso raziskane, dosedanje ugotovitve pa nakazujejo, da vnos hranil nima tako velike vloge kot pri tistih, ki lebdijo v vodi.
Ob Zelenem jezeru (tudi gramoznica Pleterje, Green lake, Marušina gramoznica), ki se razvija kot športno-rekreacijsko območje, lastnica črne gladkodlake prinašalke Verone, Zarja iz Slovenske Bistrice, ni opazila posebnih opozorilnih tabel ali informacije o morebitni toksičnosti vode. Jezero, ki je gramoznica, tudi nima statusa uradne kopalne vode, zato država tam ni dolžna izvajati monitoringa kakovosti voda ali obveščati javnosti, ljudje so prepuščeni lastni presoji. Da naj vodo uporabljajo na lastno odgovornost, lahko preberejo na informativni tabli.
Področje voda v Sloveniji ureja uredba o upravljanju kakovosti kopalnih voda. V nadzor je zajetih 49 uradno določenih območij, skoraj polovica jih je ob morju, preostala so reke in stoječe vode, med katerimi sta dve jezeri, Bohinjsko in Blejsko, ter Šobčev bajer.
Za monitoring voda je pri nas pristojen Arso, ki na navedenih lokacijah zagotavlja, da so vzorci iz vode zajeti in analizirani vsaka dva tedna med kopalno sezono. Ocenjujejo hidrološko in ekološko stanje vode. Iščejo bakterije, ki povzročajo črevesne težave in zastrupitve, merijo temperaturo zraka, vode, njeno kislost, prosojnost, ali vsebuje kakšno nečistočo, mineralna olja …
Kaj pa cianobakterije? Nadzirajo jih, če je v profilu posamezne kopalne vode, torej v njeni "osebni izkaznici", ocenjeno, da obstaja možnost njihovega razraščanja, kar se kaže kot cvetenje. "Cianobakterije so zajete v spremljanje ekološkega stanja voda," pojasnjujejo Arso, Direkcija RS za vode (DRSV) in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v skupnem odgovoru novinarjem Strašno hudih. Po potrebi ob cvetenju opravijo dodatne analize. "V petletnem obdobju je bilo zaznati spremembo barve kot posledico cvetenja le enkrat v kopalnih vodah zaradi nizkega vodostaja in slabe pretočnosti," dodajajo. Ta osamljeni primer se je pred štirimi leti zgodil na Šobčevem bajerju pri Lescah, a podrobnejši pregled ni potrdil prisotnosti toksičnih vrst.
Sicer pa ob vsakem vzorčenju vode ne glede na profil vode pregledajo njeno površino in preverijo, ali je tam površinska gošča. Ob nejasnosti s terena pošljejo fotografije, te pregledajo strokovnjaki Arsa in po potrebi opravijo dodatne preglede, meritve in vzorčenja ali se posvetujejo z zunanjimi strokovnjaki.
Voda je kristalno čista, toda …
Raziskovalka in vodja delovne enote Ekotoksikologija na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) dr. Tina Eleršek pojasnjuje, da so bili v preteklosti pozorni predvsem na planktonske cianobakterije in njihovo površinsko cvetenje, "vendar pa je znanost v zadnjem desetletju začela pospešeno raziskovati tudi potencialno strupene bentoške cianobakterije, o katerih včasih nismo vedeli ničesar". Te rastejo denimo na kamnih, vejah ob obali – in o njih bi utegnila kaj povedati psička Verona, če bi lahko govorila, saj je s palice verjetno zaužila prav takšne.
Tina Eleršek pojasnjuje, da strokovnjaki še ne vedo natančno, v kolikšni meri se toksini iz gošče bentoških cianobakterij lahko sproščajo v okoliško vodo. Poleg tega Slovenija še nima nacionalnih zakonodajnih okvirov za aktivacijo ob čezmerno namnoženih potencialno toksičnih cianobakterijah.
Prav na te pomanjkljivosti opozarja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). WHO poudarja, da bi bilo treba ob gosti planktonski gošči na vodni površini "takoj ukrepati in preprečiti, da bi prišlo do stika z vodo ali njenega zaužitja", saj lahko 100 mililitrov takšne vode za otroka predstavlja nevarno dozo. Državam svetuje tudi zajem večjega števila vzorcev v sezoni in dejavno spremljanje toksičnega potenciala, ne le čakanja na vidno cvetenje.
Toksini so lahko v oblogah na kamnih, čeprav je voda na videz kristalno čista, uradni sistem pa se pri nas aktivira le ob vidnem planktonskem cvetenju. A sistematično spremljanje bentoške gošče pri nas ni predvideno, saj "kopalne vode spremljamo zaradi kopanja ljudi", pojasnjujejo institucije v skupnem odgovoru. Dodajajo, da je kopanje hišnih ljubljenčkov v nekaterih vodah prepovedano in prostorsko omejeno. In da je tveganje za pse ob cianobakterijskem cvetenju veliko večje kot za ljudi. "Ključno je, da so lastniki psov s tem tveganjem seznanjeni, saj tovrsten monitoring finančno ne bi bil vzdržen."
Če bi država poleg zakonsko določenih kopalnih območij v prihodnje sistemsko nadzorovala še druge vode ter se pri obveščanju javnosti in upravljanju rekreacijskih območij tesneje povezala z lokalnimi skupnostimi, bi se Slovenija približala standardom WHO. Prebivalci in njihove živali ne bi bili odvisni zgolj od lastne odgovornosti in informiranosti. Izkušnja psičke Verone kaže tudi na to, da kopalci in lastniki živali brez javnih opozoril in dostopnih podatkov o tveganju niti nimajo možnosti, da bi prepoznali nevarnost, preden vodo oziroma goščo pomotoma zaužijejo oziroma z njo pridejo v stik.
Opomin z Zelenega jezera
Letos spomladi se je Verona prvič po dveh letih vrnila na obrežje Zelenega jezera. Tokrat smo bili z njo tudi novinarji Strašno hudih. Sprva je radovedno pogledovala proti vodi, nato pa se je zagnano pognala proti njej, a je Zarja močno zagrabila povodec. Tokrat Verona ni skočila v vodo. V vzorcih, ki smo jih takrat vzeli, v laboratoriju NIB pa so jih analizirali, je bilo kar nekaj potencialno toksičnih cianobakterij.
Noč, ko se je Verona borila za preživetje, ostaja živo v spominu predvsem njeni lastnici Zarji. Je pa tudi nekakšen opomin na tveganje, ki ga lahko predstavljajo priljubljene vode. Veterinarka Maruša Ahaj, ki je psičko reševala, poudarja, da je bilo za preživetje ključno, da je lastnica, sicer biologinja, podala zelo dobro anamnezo. In čeprav je varnost živali odvisna od pozornosti lastnikov, opozarja, da bi se lahko uporabniki voda zoprnijam izognili že, če bi ob prihodu na jezero zagledali informacijsko tablo o kakovosti vode, kakršne imajo na kopalnih območjih in ki bi vključevala tudi podatke o cianobakterijah. Uradna informacija je lahko koristna tudi za veterinarje pri ukrepanju.
Slovenija gradi velik del svoje identitete na podobi dežele čistih voda. Zlahka pa se spregleda, da to podobo gradi na tistih območjih, kjer njihovo kakovost redno spremlja, ne pa tudi na marsikateri drugi točki, kjer se ljudje in živali radi zadržujejo na "lastno odgovornost". Kot poudarja dr. Nico Salmaso, je "treba ukrepati v vseh vodah, saj cvetenje ne vpliva le na ljudi, ki vodo uporabljajo za rekreacijo, temveč tudi na živali". Sistemska ureditev bi pomenila, da kopalci, smučarji, lastniki psov dobijo kakovostno informacijo, ki jim omogoča varno rabo naravnih dobrin.
Zaradi podnebnih sprememb in segrevanja voda ter hranil v vodi, ki spodbujajo rast cianobakterij, utegnejo biti tveganja v prihodnje še pogostejša. Cianobakterije ne bodo izginile. Namen takšnega sistema je preseči trenutne nejasnosti, zaradi katerih so kopalci in živali v večini slovenskih voda prepuščeni naključju in spremljanju objav na facebooku.
Projekt Skrivnost slovenskih motnih voda je projekt medija Strašno hudi in raziskovalk delovne enote Ekotoksikologija Nacionalnega inštituta za biologijo, nastaja pa s podporo Journalism Science Alliance. Spremljate ga lahko na www.strasnohudi.si/cianobakterije.
O cianobakterijah
Cianobakterije so v vseh vodnih telesih. Planktonske lebdijo v vodi in ob čezmernem razmnoževanju povzročijo cvetenje. Voda postane gosta, zelena ali škrlatna in motna. Bentoške pa rastejo na kamnih ali na drugi podlagi pod vodno gladino. Ta gosta prevleka je lahko rjave, svetlo ali temno zelene, turkizne ali skoraj črne barve.
Na razrast planktonskih vrst in pojav cvetenja vplivajo količina hranil v vodi, temperatura vode in pretočnost vodnega telesa. Najpogosteje jih najdemo v ribnikih, akumulacijah, gramoznicah in jezerih. Večina cianobakterij ni nevarnih za zdravje ljudi in živali, nekatere pa proizvajajo toksine, ki se ob razpadu bakterij sprostijo v okolico in imajo lahko negativen učinek na ljudi in živali.
Zaradi same narave rasti cianobakterij jih lahko ob določenem dnevu ne zaznamo, naslednji dan pa so se že razrasle, ker jih je veter čez noč nakopičil. Do cvetenja pride zelo hitro, ko so razmere ugodne. Pravi raj zanje sta povišana temperatura in višja koncentracija hranil. A cvetenje je težko napovedati. Za spremljanje se uporabljajo različni načini monitoringa, od rednega pregledovanja vodnih teles do satelitskih posnetkov.
Če imajo cianobakterije toksični potencial, se strup hitro skoncentrira na enem mestu, žival pa lahko v kratkem času zaužije dovolj visoko dozo, da se zastrupi. A ker je večina cianobakterij nenevarnih, se moramo odločiti, kdaj izvajamo monitoring in raziščemo, ali so prisotne tudi potencialno toksične cianobakterije.
Cianoluže
Cianobakterije se lahko razrastejo tudi tam, kjer jih ljudje morda niti ne pričakujejo – v zbiralnikih deževnice, domačih ribnikih in drugih manjših vodah ob hiši. "Kjer so voda in svetloba ter hranila, tam so lahko tudi cianobakterije," pojasnjuje vodja delovne enote Ekotoksikologija na NIB, dr. Tina Eleršek. A presoja laikov ni zanesljiva. Če kdo opazi zelenkasto, rjavkasto, celo škrlatno plast na površini vode, poginule ribe oziroma druge organizme ali plavajoče obloge, naj to varno fotografira in z njimi kontaktira po spletnem obrazcu na portalu CianoSLO, da bodo stanje preverili. Cianobakterije lahko povzročajo težave celo na nogometnih igriščih z naravno travo, kjer je treba za dobro in vzdržljivo travno rušo veliko gnojiti in zalivati, kar omogoča tudi rast cianobakterij.
Pogled iz vesolja, pomoč satelitov
Cianobakterije lahko vidimo tudi na satelitskih posnetkih, vendar le, če je jezero dovolj veliko. Satelitski posnetki nam omogočajo spremljanje jezer skozi daljša obdobja. Podatke dobimo vsakih nekaj dni, ko satelit preleti isto mesto, toda ločljivost odprtodostopnih satelitskih podatkov je za zdaj omejena na nekaj deset kvadratnih metrov. To pomeni, da en piksel zajame površino v velikosti dnevne sobe, zato je uporaba satelitov trenutno primerna le za večje vodne površine. Poleg tega podatkov satelitov ni, kadar kopno prekrivajo oblaki. Dr. Karsten Rinke iz Helmholtzevega centra za okoljske raziskave v Leipzigu, soavtor poročila o satelitskem spremljanju cianobakterij v kopalnih vodah, je za Strašno hude povedal, da je satelitski monitoring trenutno v pilotni fazi. Na treh alpskih jezerih avtomatski sistem na plavajoči boji vsak dan zbira podatke, ki jih obenem preverjajo še s satelitskimi posnetki. Iz teh podatkov bodo lahko pripravili modelne napovedi cvetenja v drugih večjih jezerih. Za zdaj sistem še ni dovolj točen in preverjen, da bi ga lahko uporabljali v praksi. Poleg tega ne zaznava bentoških cianobakterij. "Ideja je, da uporabimo satelit, in šele ko satelit zazna kritično stanje, pošljemo nekoga na vzorčenje, kar imenujemo sproženo vzorčenje, ker satelitski signal sproži spremljanje," pojasnjuje Rinke. Ob tem pa opozarja, da je treba v vsakem primeru satelitske posnetke dodatno preveriti na terenu ali se nasloniti na pomoč občanskih znanstvenikov.
Satelitski podatki se za spremljanje vodnih teles skozi čas sicer že uporabljajo v praksi. Portal Alplakes združuje satelitske posnetke alpskih jezer; med njimi so zajeti tudi podatki za nekatera slovenska jezera. Kot pojasnjuje Tina Eleršek z NIB, so "naše vode tako majhne, da velika večina ni primerna za satelitsko zaznavo. Drugače bi bilo, če bi imeli dostop do komercialnih satelitov, ki imajo veliko boljšo ločljivost od evropskih."
Primer Italije: najprej zdravje, potem birokracija
Področje nadzora nad kakovostjo voda v Italiji regulira nacionalna zakonodaja, ki pa jo vsaka dežela izvaja samostojno pod okriljem deželne agencije za okolje. Ob tem se dežele držijo smernic WHO in same določijo lokacije in pogostost vzorčenja, ki glede na stopnjo tveganja lahko poteka na vsaka dva tedna do vsaka dva meseca. O tem, kako so v Italiji urejeni monitoring cianobakterij, obveščanje o njihovem razrastu in določanje kriterijev za omejevanje dostopa do vode, smo se pogovarjali z dr. Nicom Salmasom z raziskovalnega inštituta Fundacije Edmunda Macha.
Po Salmasovih besedah je treba ukrepati v vseh vodah, kjer cvetijo cianobakterije, saj posledice ne prizadenejo le ljudi, ki vodo uporabljajo, ampak tudi živali. Italijanske okoljske agencije se običajno odzovejo tudi na obvestila občanov, ko poročajo o občasnem cvetenju cianobakterij v manjših vodnih telesih. Vzorce vzamejo, "saj obstaja interes, da se ta pojav razišče". Da potrdijo, katere cianobakterije so se razrasle, morajo na terenu nabrati vzorce, opraviti fizikalno-kemijske meritve vode in vzorce pogledati pod mikroskopom ter kasneje izvesti še molekularne analize in druge metode, ki potrdijo prisotnost genov za toksičnost in vsebnost toksinov. Toksinov je veliko. V Sloveniji, denimo, so najpogostejši toksini iz skupin mikrocistinov in anatoksinov. Končna potrditev vrste in količine toksina lahko traja tudi več mesecev. Prav zaradi dolgotrajnega postopka v Italiji v posameznih deželah ob prvih vidnih znakih cvetenja ali pojavu gošče odločijo, ali je treba jezero ali drugo vodo zapreti za kopanje oziroma rekreacijo.
S takšnim pristopom izpolnjujejo priporočila WHO, ki državam svetuje, naj nemudoma uvedejo preventivni monitoring, če živali po uporabi vode zbolijo ali poginejo. V smernicah poudarjajo, da je treba vzpostaviti hitre komunikacijske poti za analizo kakovosti vode, da lahko ugotovijo vzroke in določijo ukrepe za upravljanje vode. Pozivajo tudi k sistematičnemu beleženju vseh pojavov cvetenja ter obveznemu obveščanju pristojnih institucij, ki skrbijo za javno zdravje – predvsem takrat, ko so razmere ugodne za hitro razrast cianobakterij.
Primer Nove Zelandije: pozorni na obloge
Nova Zelandija je v dokumentih WHO navedena kot država, ki opozarja na primere bentoških cianobakterij. Zemljevid na spletni strani Lawa med drugim prikazuje več kot tisoč kopališč, kjer spremljajo kakovost vode, navajajo znanstveno ozadje meritev in opozarjajo na morebitno neprimernost vode za kopanje. Spletna platforma je nastala v sodelovanju regionalnih okoljskih in higienskih centrov, neodvisne organizacije za okoljski monitoring, ministrstva za okolje ter različnih regijskih predstavnikov ter univerz. Bentoškim cianobakterijam namenjajo posebno pozornost. V videu za lastnike psov jasno pojasnijo, zakaj so prav te za pse posebej nevarne in na kaj je treba biti pozoren.
Na lastno odgovornost
Na pomanjkanje uradnih informacij o varnosti vode in nujnost sistemskega obveščanja opozarja veterinarka Maruša Ahaj iz Slovenske Bistrice. Dobro se spominja avgusta 2024, ko je v dveh tednih obravnavala štiri zastrupljene pse. "V bistvu je bilo pri vseh enako. Vsi so se na isti dan kopali v Zelenem jezeru. Pri dveh so se simptomi, če se prav spomnim, pojavili že tam," pripoveduje. Šlo je za tremor mišic, nekoordiniranost, zmedenost, slinjenje in slabost. S simptomatsko terapijo so vsi psi okrevali.
Maruša Ahaj je prepričana, da bi se večini zapletov lahko izognili že, če bi lastniki ob prihodu na jezero zagledali obvestilo o stanju vode. To bi zahtevalo redno, morda tedensko testiranje, saj bi bila javnost le tako pravočasno obveščena. Ne nazadnje veterinarjem o zastrupitvah s cianobakterijami ni treba obveščati veterinarske inšpekcije, tako kot bi to morali po zakonu storiti denimo ob steklini ali bolezni zoonoze. Po njenem mnenju bi morale opozorilne table stati povsod, kjer so potrdili prisotnost cianobakterij ali kjer so se v preteklosti psi zastrupili. "Veliko ljudi sploh ne ve, da do zastrupitve lahko pride," pravi. Treba jih je ozavestiti. Poudarja, da morajo biti lastniki v vsakem primeru pozorni, ko pridejo do vode. A morajo vedeti tudi, na kaj naj bodo pozorni.
Na Občini Kidričevo, ki je lastnica dela zemljišč ob Zelenem jezeru, pravijo, da se zavedajo tveganj, ki jih lahko v določenih okoliščinah predstavljajo cianobakterije in njihovi toksini. Zato problematiko jemljejo resno. Navajajo, da so javnost obveščali v sklopu veljavnih pravil o uporabi območja in opozoril o odgovornem ravnanju uporabnikov. Preučujejo tudi možnosti dodatnega obveščanja javnosti, če bi bila tveganja potrjena.
Ob tem poudarjajo, da do danes niso prejeli uradnih dokazil ali strokovno potrjenih ugotovitev, da bi bili zdravstveni zapleti ali pogini živali neposredno posledica cianobakterij v jezeru. Kot glavni razlog navajajo pravni status jezera. "Ker območje ni uradna kopalna voda, ga uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost."
Občina pa medtem k jezeru vabi na "vikend zdravja" in gradi plavajoči pontonski most – na jezeru, kjer je skrb za varno uporabo vode prepuščena obiskovalcem.
