(ANALIZA) Ljudje v individualističnih družbah izkušajo manj osamljenosti

Nedavno poročilo Svetovne zdravstvene organizacije razkriva presenetljivo ugotovitev: v manj tradicionalnih, modernejših kulturah, kjer je posameznik postavljen v središče moralnega naziranja, ljudje manj trpijo zaradi osamljenosti. Poleg tega uživajo tudi manj korupcije, daljša življenja in boljše družbene izide nasploh.

Ko slišimo besedo individualizem, si pogosto predstavljamo družbo, v kateri vlada sebičnost, brezčutnost in razpad skupnosti. Kapitalistični zahod naj bi bil takšno jedro individualizma, kjer so dobre vrednote in morala že zdavnaj pozabljeni ideali. Na drugi strani imamo (domnevno) dobri stari kolektivizem, ki odzvanja solidarnost, medsebojno povezanost in strmenje k ciljem celotne družbene skupnosti.

Omenjeno nasprotje je del globoko zakoreninjenega prepričanja, ki ga najdemo tako med politiki kot med širšo javnostjo - pa tudi med nekaterimi družboslovci. Nedavno je denimo socialistični župan New Yorka Zohran Mamdani omenil, da namerava mestu povrniti »toplino« kolektivizma. Kot običajno je družbena resničnost tudi v tem primeru veliko bolj zapletena, kot pa namiguje zdravi razum.

Kaj sploh je individualizem?

V nedavni študiji individualizma iz decembra 2025 Akaliyski in sodelavci smiselno sklepajo, da zmotna predstava, po kateri je individualizem sebičnost in kolektivizem družbena solidarnost, morda izvira iz napačne ravni analize – kot da bi opisovali različne vrste oseb namesto različnih vrst družb. Nekateri ljudje so namreč res bolj sebični, medtem ko drugi izražajo veliko več altruizma. Toda če se osredotočimo na raven družb in kultur, ne posameznikov, lahko kolektivizem in individualizem razumemo preprosto kot zelo različni podlagi za družbeno solidarnost. Oba stketa iz razpršenih posameznikov širšo družbo, a način, na katerega to storita, in razsežnost, do katere uspeta raztegniti solidarnost, se razlikujeta.

V kolektivističnih družbah ljudi med seboj povezuje predvsem pripadnost skupinam, v katere so rojeni, kot so družina, klan ali etnija. Te vezi prinašajo tako obveznosti kot koristi, a ključno je, da so omejene zgolj na člane lastne skupine. Tisti, ki ne pripadajo krogu, ostajajo zunaj mreže zaupanja in podpore.

V individualističnih družbah pa temelj povezanosti ni skupni izvor ali specifična pripadnost določeni družbeni skupini, temveč načelno priznavanje vrednosti vsakega človeka kot posameznika. To vključuje tudi tiste, ki jih osebno ne poznamo. Medsebojno sodelovanje tako temelji na prostovoljni izbiri in vzajemni koristi. Ker ljudje sami izbirajo, s kom se bodo povezovali, ta svoboda na videz paradoksalno vodi k širšemu zaupanju – tudi do popolnih neznancev ali ljudi z zelo drugačnim ozadjem in prepričanji.

Bistveno je, da individualizem kot značilnost družbe ne pomeni razpada skupnosti ali odsotnosti vezi med ljudmi. Pomeni le, da so te vezi stkane na drugačen način. Manj temeljijo na ubogljivosti in rojstvu (oziroma danostih).

To razlikovanje ima močne temelje v medkulturni psihologiji. Kot povzemata ekonomista Alberto Alesina in Paola Giuliano, številni psihologi in antropologi ocenjujejo, da je nasprotje med individualizmom in kolektivizmom najpomembnejša razsežnost, po kateri se kulture razlikujejo. V grobem gre za razliko med »neodvisnim jazom«, ki teži k enakemu obnašanju do vseh ljudi, in »soodvisnim jazom«, ki se do članov lastne skupine obnaša drugače kot do zunanjih. Ravno ta razlika pomaga razložiti, zakaj v individualističnih kulturah najdemo več posplošenega zaupanja do neznanih ljudi kot v kolektivističnih.

Individualizem, osamljenost in družbeni napredek

Toda to ni vse. Če pogledamo zemljevid sveta s podatki o osamljenosti (spodaj), vidimo, da so države v modrih odtenkih (zlasti temnejših) najmanj osamljeni kraji. To so večinoma zahodne individualistične države. Države v sivih odtenkih so nekje na sredini lestvice osamljenosti. Kraji v svetlo ali temno rdečih odtenkih pa so zelo osamljeni. To so večinoma Afrika in deli Azije – predeli sveta, ki so dokaj znani po svojem kolektivizmu (karta).

Že dolgo vemo, da je individualizem kot kulturna značilnost statistično močno povezan z različnimi zaželenimi družbenimi izidi. Bolj individualistične države imajo denimo v povprečju nižjo korupcijo, višji BDP na prebivalca, daljšo pričakovano življenjsko dobo, bolj utečeno vladavino prava, več demokracije in višji indeks družbenega napredka. To so potrdili tudi najnovejši podatki, ki so jih leta 2025 objavili Akaliyski in sodelavci. Njihova raziskava zajema 102 državi in ozemlji, v katerih živi skoraj 90 odstotkov svetovnega prebivalstva, in predstavlja do zdaj najboljšo mero individualizma in kolektivizma.

Seveda pri tovrstnih statističnih povezavah ne moremo kar neposredno sklepati o vzročnosti. Ugotavljamo le, kaj se pojavlja skupaj, ne nujno, ali je eno (denimo individualizem) tudi odgovorno za nastanek drugega (denimo nižja korupcija). A pomembno je že to golo dejstvo, da kjer je več individualizma, praviloma najdemo tudi boljše družbene izide. Marsikdo bi to zanikal ali pa preprosto ne bi vedel, da je tako.

Verjetno najbolj presenetljiva ugotovitev pri vsem skupaj je ta, da kjer je več individualizma, je tudi manj osamljenosti. Oziroma obratno: kolektivistični kraji poročajo o občutno višjih stopnjah osamljenosti. To je poleti 2025 v obsežnem poročilu ugotovila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Kot pišejo: "Razlike v razširjenosti osamljenosti med regijami WHO so v veliki meri skladne z nižjimi stopnjami osamljenosti v državah z individualistično kulturo in višjimi stopnjami v državah s kolektivistično kulturo."

Ta ugotovitev temelji na celi vrsti anketnih podatkov, ki jih je med drugim zbrala slovita agencija Gallup. Ko delamo primerjave med velikim številom kultur, ki se med seboj tudi precej razlikujejo, moramo biti seveda pazljivi. Navedene ugotovitve WHO zato ne bi smeli obravnavati kot že docela vzpostavljeno, trdno dejstvo, o katerem se ne moremo spraševati. Ljudje v različnih kulturah morda različno razumejo vprašanja o osamljenosti ali pa čutijo različne stopnje stigme glede odprtega razkrivanja svoje lastne osamljenosti. Toda kljub metodološkim zadržkom, ki jih lahko imamo glede katerekoli ankete, so podatki zanimivi in vsaj prvi korak k boljšemu razumevanju osamljenosti po svetu.

Ko sem sam analiziral podatke o osamljenosti skupaj z novo mero individualizma in kolektivizma, se je pokazala enaka povezava (grafikon spodaj). V bolj kolektivističnih družbah so ljudje bolj osamljeni. To velja celo, če statistično »odstranimo« vpliv ekonomske razvitosti (in nekaterih drugih družbenih značilnosti), kar namiguje, da bi znal prav individualizem (ne razvitost ali demokratičnost, s katerima je sicer povezan) povzročati nižje stopnje osamljenosti. Da bi lahko zares govorili o vzročni povezavi, je sicer še veliko prezgodaj. Potrebovali bomo boljše podatke in zahtevnejše metode.

Kako individualizem krepi družbeno sodelovanje

V družboslovju že dolgo vemo, da gre individualizem z roko v roki z obširnim družbenim sodelovanjem (to je sodelovanjem, ki presega majhne skupnosti) in posplošeno moralnostjo (to je moralnostjo, ki nam nalaga, da vsem ljudem, ne le znancem in svoji skupini, pripisujemo enako vrednost). Vemo tudi, kot sem omenil, da so bolj individualistični kraji na splošno bolje uvrščeni po tipičnih družbenih kazalnikih, kot so demokracija, razvitost in dolgoživost. Kako je to mogoče?

Za ilustracijo lahko pride prav zanimiv zgodovinski primer obnašanja srednjeveških trgovcev v različnih kulturah. Ekonomist Avner Greif je raziskoval kulturne razlike med magrebskimi in genovskimi trgovci v srednjem veku ter kako so vplivali na njihovo (in kasnejše) ekonomsko delovanje. Trgovci iz Magreba, ki so gojili kolektivistične judovsko-muslimanske vrednote, so razvili neformalne mehanizme uveljavljanja pogodb znotraj tesno povezane skupine. Ta je bila zaradi potrebe po prepoznavanju pripadnikov skupnosti po velikosti omejena. Nasprotno pa je genovska družba, ki jo je zaznamovala višja stopnja individualizma, izoblikovala formalne pravne institucije za uveljavljanje pogodb (vključno s kodificiranim pogodbenim pravom in drugimi predhodniki sodobnih poslovnih praks). Te formalne institucije so nato omogočile širše gospodarsko sodelovanje tudi med popolnimi neznanci, kar je po Greifovi oceni med drugim prispevalo k nastanku industrijske revolucije in modernega gospodarskega razvoja.

Skratka, v kolektivističnih družbah so vezi vsekakor lahko močne, a predvsem so ozke, omejene. Posameznikov družbeni svet se vrti okoli družine in podobnih manjših skupnosti. Odnosi s tujci in nepoznanimi ljudmi so pogosto zaznamovani z nezaupanjem in ksenofobijo. To vodi v manj ekonomskega in političnega sodelovanja (zunaj skupnosti, na ravni celotne družbe). V individualističnih družbah pa se zaupanje in solidarnost razširita na širši krog ljudi. Ljudje imajo več svobode pri izbiri svojih prijateljev ter tako intimnih kot poslovnih partnerjev. Širše institucije – od pravne države do socialnih mrež – nadomestijo nekatere funkcije, ki jih v kolektivističnih družbah opravljajo družine in plemena. To ljudem omogoča, da imajo več prijateljev, bolj raznolike stike in manj stresa, če odnosi znotraj družine niso najboljši.

Poleg tega individualistične družbe praviloma ponujajo več možnosti za prostovoljno združevanje, ki poteka v športnih klubih in interesnih združenjih, a tudi v cerkvah in dobrodelnih, prostovoljskih organizacijah. Ti vmesni sloji med posameznikom in državo so ključni za preprečevanje osamljenosti. Ljudje v takih družbah niso zgolj prepuščeni sami sebi, kot bi sugeriral stereotip o individualizmu.

Za zaključek velja še omeniti, da kolektivizem ne pomeni nujno skupnosti v pozitivnem pomenu besede. Kolektivistične družbe pogosto zaznamujejo stroge hierarhije, norme ubogljivosti in tradicionalne avtoritete, tudi ko takšne avtoritete niso upravičene ali koristne. Ljudje, ki se v kolektivističnih pogojih ne ujamejo s svojo družino ali klanom, so lahko v veliko slabšem položaju kot posameznik v individualistični družbi, kjer so društva in alternative bolj dostopne. Kolektivizem lahko vodi tudi k večji izolaciji žensk, ki so pogosto omejene na domače okolje in imajo manj priložnosti za druženje zunaj družine.

Nič od tega seveda ne pomeni, da so individualistične kulture brez problemov in pomanjkljivosti ali da je življenje v kolektivističnih družbah vedno naporno. Povsem mogoče je denimo, da kolektivistične kulture ponujajo celo večjo stabilnost za tiste, ki se dobro ujamejo s svojo pripisano skupino, in močnejšo varnostno mrežo v ožjem krogu. A podatki nam namigujejo, da so stereotipne, poenostavljene predstave o enem in drugem "tipu" kultur preprosto napačne.