Franja Žišt
Eva Pirc je vzor, da ustvarjalni duh v inženirstvu ne le obstaja, temveč tam resnično zaživi, so zapisali o inženirki leta v obrazložitvi. Pa tudi, da je njeno delo fuzija dveh navidezno ločenih svetov: tehnike in domišljije.
"Naziv je prinesel veliko novih stvari, ki jih nisem vajena," se nekoliko v opravičilo nasmehne doktorica elektrotehnike in razvojna inženirka v podjetju Dewesoft, kjer načrtuje in testira elektronska vezja ter razvija nove tehnološke rešitve. V začetku tedna je namreč dr. Eva Pirc na izboru, s katerim naslavljajo problem "nevidnosti" inženirk v družbi, postala inženirka leta in požela veliko zanimanje javnosti.
"Kakšni zelo 'ženski' poklici me nikoli niso zanimali. Kot otrok sem imela idejo, da bi bila policajka. Mogoče tudi, da bi kaj ustvarjala," se potopi v spomine. Svojo poklicno odločitev je sprejela ob koncu srednje šole. Obiskovala je Vegovo tehniško gimnazijo v Ljubljani, kjer so imeli tudi predmete s področja elektrotehnike. "Tam sem spoznala elektrotehniko in ugotovila, da me to veseli, da sem v tem dobra, da je to nekaj, kar bi lahko delala. Ko je prišel čas za vpis na fakulteto, sem si rekla, zakaj pa ne, to je perspektiven poklic, dobro mi gre. O ničemer drugem nisem razmišljala, tudi na nobeno drugo fakulteto nisem šla na informativni dan."
Iz vsebine:
"Mama je morala večkrat priti v šolo, ker ni bilo vse v redu. Nisem bila zelo problematičen otrok, ampak učitelji so se kdaj kaj pritožili."
"Zelo je skrbna, zanesljiva, vedno bi prej drugim ustregla, kakor sebe postavila na prvo mesto," pravi o inženirki leta njena prijateljica.
"Nekatere učiteljice netehničnih predmetov v srednji šoli so imele kar precej predsodkov in so mislile, da punce tam nimamo kaj iskati. Večkrat smo bile tudi bolj okregane kot fantje, ko smo skupaj ušpičili kakšno neumnost, ker se za punce to pač ne spodobi."
"Kakšni zelo 'ženski' poklici me nikoli niso zanimali. Kot otrok sem imela idejo, da bi bila policajka. Mogoče tudi, da bi kaj ustvarjala," se potopi v spomine. Svojo poklicno odločitev je sprejela ob koncu srednje šole. Obiskovala je Vegovo tehniško gimnazijo v Ljubljani, kjer so imeli tudi predmete s področja elektrotehnike. "Tam sem spoznala elektrotehniko in ugotovila, da me to veseli, da sem v tem dobra, da je to nekaj, kar bi lahko delala. Ko je prišel čas za vpis na fakulteto, sem si rekla, zakaj pa ne, to je perspektiven poklic, dobro mi gre. O ničemer drugem nisem razmišljala, tudi na nobeno drugo fakulteto nisem šla na informativni dan."
Iz vsebine:
"Mama je morala večkrat priti v šolo, ker ni bilo vse v redu. Nisem bila zelo problematičen otrok, ampak učitelji so se kdaj kaj pritožili."
"Zelo je skrbna, zanesljiva, vedno bi prej drugim ustregla, kakor sebe postavila na prvo mesto," pravi o inženirki leta njena prijateljica.
"Nekatere učiteljice netehničnih predmetov v srednji šoli so imele kar precej predsodkov in so mislile, da punce tam nimamo kaj iskati. Večkrat smo bile tudi bolj okregane kot fantje, ko smo skupaj ušpičili kakšno neumnost, ker se za punce to pač ne spodobi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
