Veliko ljudi preživi do deset ur na dan sede za pisalno mizo, na sestankih ali pred zasloni. Morda se to zdi neškodljivo, celo neizogibno, vendar vse več je dokazov, da je preveč sedenja povezano z resnimi zdravstvenimi tveganji, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, sladkorno boleznijo tipa 2 in prezgodnjo smrtjo.
Ljudem pogosto svetujejo, naj za svoje zdravje več telovadijo in se bolje prehranjujejo. Ta nasvet je pomemben, vendar nekaj bistvenega spregleda. Tudi tisti, ki dosežejo priporočene količine gibanja, so lahko še vedno izpostavljeni večjemu tveganju za zdravje, če večino dneva presedijo. Sedeče vedenje in telesna neaktivnost sta različna pojma. Telesna neaktivnost pomeni, da ne izvajamo dovolj zmerne ali intenzivne vadbe. Javnozdravstvene smernice priporočajo vsaj 150 minut zmerne aktivnosti na teden, kot sta hitra hoja ali kolesarjenje, ali 75 minut intenzivne aktivnosti, kot je tek. Sedeče vedenje pa pomeni dolga obdobja sedenja ali ležanja z zelo nizko porabo energije – za mizo, pred televizijo ali med dolgo vožnjo. Posameznik je torej lahko telesno aktiven in hkrati zelo "sedeč". Nekdo lahko pred službo teče, nato pa večino naslednjih osmih ur presedi. Vadba pomaga, vendar ne izniči učinkov dolgotrajnega sedenja na telo.
Vadba pomaga, vendar ne izniči učinkov dolgotrajnega sedenja na telo
Ko telo dalj časa miruje, se začne niz sprememb. Aktivnost skeletnih mišic upade, kar oteži telesu vsrkavanje glukoze iz krvi. Sčasoma to prispeva k inzulinski rezistenci, ki je pomembna bližnjica do sladkorne bolezni tipa 2. Upočasni se tudi presnova maščob. Krvni obtok postane manj učinkovit, kar zmanjša dovajanje kisika in hranil do tkiv. To lahko oslabi delovanje žil in sčasoma prispeva k povišanemu krvnemu tlaku. Skupaj te presnovne in krvno-žilne spremembe povečujejo tveganje za kardio-metabolne težave, vključno z visokim krvnim sladkorjem, nezdravimi ravnmi holesterola in kopičenjem maščobe v predelu trebuha. Dolgotrajno sedenje vpliva tudi na mišično-skeletni sistem. Slaba drža in omejeno gibanje obremenjujeta vrat, ramena in spodnji del hrbta, kar pomaga razložiti bolečine, ki so tako pogoste med pisarniškimi delavci.
Učinki sedenja pa niso le fizični. Dolga obdobja neaktivnosti lahko zmanjšajo budnost, zbranost in raven energije. Zaposleni, ki dolgo sedijo, pogosto poročajo, da se počutijo bolj počasni in manj produktivni. Na svetovni ravni naj bi telesna neaktivnost prispevala k približno štirim do petim milijonom smrti letno. Velik del javnozdravstvenega odziva se je osredotočil na spodbujanje gibanja, vendar se zmanjševanje časa sedenja vse bolj prepoznava kot samostojen cilj.
Ker večina odraslih velik del budnega časa preživi v službi, je delovno okolje eno ključnih mest za reševanje tega problema. Pisarne, univerze in bolnišnice niso le kraji produktivnosti, temveč tudi okolja, kjer se oblikujejo in utrjujejo vsakodnevne navade. Zmanjšanje časa sedenja ne zahteva članarine za fitnes ali radikalne prenove pisarne. Majhne, redne prekinitve sedenja lahko pomembno prispevajo k zdravju.
Raziskave kažejo, da lahko že dve do pet minut vstajanja ali gibanja na vsakih 30 do 60 minut izboljša presnovo glukoze in zmanjša kardio-metabolno tveganje.
Nekatere delovne organizacije to že vključujejo v delovni dan. Sestanki med hojo, opomniki za vstajanje ali raztezanje ter kratki odmori za gibanje med nalogami lahko pomagajo zmanjšati čas sedenja. Pomembna je tudi zasnova delovnega prostora. Nastavljive mize omogočajo izmenjavanje med sedenjem in stanjem, dostopna stopnišča in poti za hojo pa spodbujajo več gibanja čez dan.
Raziskava pisarn v Združenem kraljestvu je pokazala, da lahko takšni ukrepi zmanjšajo dnevni čas sedenja za približno eno do eno uro in pol. Zaposleni so poročali tudi o več energije, boljši zbranosti in večjem udobju mišično-skeletnega sistema.
Sporočilo je preprosto: redna telesna aktivnost je nujna, vendar ne izniči v celoti tveganj dolgotrajnega sedenja. Če nas je kajenje prisililo, da smo ponovno premislili, v katerih okoljih delamo in se družimo, bi nas moralo dolgotrajno sedenje spodbuditi k razmisleku o strukturi delovnega dne. Kratek sprehod med odmorom za kosilo, stanje med telefonskim pogovorom ali preprosto vstajanje med sestanki se morda zdijo nepomembne spremembe. Pa niso. Za sodobnega delavca skrb za zdravje ne pomeni le več gibanja pred službo ali po njej, temveč tudi manj sedenja med delom.
- Samina Akhtar, doktorska kandidatka s področja javnega zdravja, Univerza Aga Khan v Karačiju (Pakistan).
