Mesta lahko začutiš in docela razumeš šele, ko si od njih oddaljen. Razdalja nam dopušča drugačen pogled in kreacijo nam najbolj avtentičnega razumevanja nekega okolja. Dovoluje, da ljubljene osebe, naravo, mestni vrvež, pločnike in ceste ubesedimo na način, ki se nam zdi najbolj pravilen in iskren.
Četrta, zadnja kolumna v tem ciklu ne nastaja več v mestu ob Muri, temveč nastaja 75 kilometrov južneje - v mestu ob Dravi. Želel sem si, da bi vse kolumne napisal v času rezidence, saj sem verjel, da lahko na tak način najbolj avtentično in živo predstavim svojo izkušnjo življenja v Gradcu. Ampak tako kot se velikokrat v mojem življenju zgodi, se je tudi ta plan realiziral nekoliko drugače. Čas je tekel prehitro, da bi mi tudi slednje besedilo uspelo dokončati na kraju zločina. Morda pa to ni bilo nekaj slabega, presodite sami. Po vrnitvi v Maribor sem si kljub temu, da me je pričakala cela gora mejlov, takih in drugačnih rokov in pričakovanj, dovolil, da sem za nekaj časa ostal z doživetim in reflektiral celotno izkušnjo. V mislih sem se znova dotaknil nekaterih trenutkov, krasnih ljudi, ki sem jih spoznal, in doživetij, ki so nas združila. Iskreno lahko rečem, da sem imel precej slabo vest glede nekaterih priložnosti, ki so ostale neizživete. Zelo me je žrlo, da mi ni uspelo obiskati vseh galerij v mestu, na filmskem festivalu Diagonele, ki se je odvijal ravno v času moje rezidence, mi ni uspelo ogledati si niti enega filma, velik kup knjig, ki sem jih prinesel s sabo iz Maribora, pa je ostal skoraj docela neprebran. Samoobtoževanje sem nekako želel ustaviti, preden bi se razvilo dalje in potenciralo.
Ena od mojih želj na začetku rezidence je bila, da za nekaj časa obrnem hrbet delovni naravnosti in se prepustim samo živeti in pisati, si dovoliti biti len ter zase na novo definirati uspeh in dobro izrabo časa. Ne vem, ali mi je to docela uspelo. Mesec dni je namreč zelo kratko obdobje, in ko je človeku fajn, čas teče v pospešenem ritmu - in meni je bilo fajn.
V preteklem mesecu dni sem počel reči, ki so se mi zdele pomembne in v katerih sem videl smisel. In če sem docela iskren do sebe, me vizualna umetnost ne zanima v tolikšni meri, da bi cele dneve visel po galerijah, knjige še zmeraj lahko berem doma, Diagonale pa se bo odvijal tudi prihodnje leto. Umetnikom na rezidencah so pomembne različne stvari, vsaka izkušnja doživete rezidence je unikatna in tako rekoč svet zase. Nekaterim je pomembno, da čas namenijo predvsem novonastajajočim projektom, drugi hodijo veliko po razstavah in galerijah ter spoznavajo kulturno sceno, tretji mrežijo in tkejo nova poznanstva. Tako je večina reči v rokah umetnika in njegovih potreb in želj. Čeprav sem se na rezidenci včasih počutil prepuščen samemu sebi, sem si prav zaradi te svobode, ki sem jo užival, lahko sestavil urnik in izkušnjo po lastni meri. Učil sem se poslušati svoje potrebe in slediti samemu sebi. Hvaležen sem tudi, da se ob koncu rezidence ni pričakovalo od mene, da moram prikazati nek zaključen umetniški projekt. Pravzaprav se od mene ni pričakovalo nič. To mi je dalo popolno svobodo glede poteka mojih dni in tudi možnost, da ustvarjam predvsem zaradi sebe. In kaj mi je uspelo ustvariti? Ne prav veliko, moram reči. V mesecu dni mi je uspelo sestaviti pesniški cikel, v katerem sem se ukvarjal z vizualno podobo zapisanega, zaključil sem tudi nekaj kratkih zgodb, ki so name čakale vse od moje pretekle rezidence lani na Dunaju.
Gradec mi je ponudil priložnost ponovnega srečanja s sabo tudi na umetniškem področju. Včasih sem to priložnost sprejel, drugič sem zbežal. Ob koncu rezidence sem si tudi odgovoril na vprašanja, ki sem si jih zastavil ob začetku: kaj zame pravzaprav pomeni biti umetnik, biti pesnik, zakaj pišem in zakaj pišem prav poezijo. Spomnil sem se, da sem na začetku literarne poti poezijo pisal predvsem zaradi njenega psihoterapevtskega učinka. Vse reči, ki so se mi takrat zdele prevelike, nevarne in strašljive, sem zapisal na papir in se tako reševal iz dneva v dan, iz pesmi v pesem. Doumel sem, da poezija zame izpolnjuje toliko funkcij in jo čutim na toliko različnih nivojih, da bi bilo skrajno nespametno na silo prekinjati to vez. Reči v življenju gredo skozi različna obdobja, prijateljski odnosi se kdaj zrahljajo in med dva pola spustijo svež in neznan prostor, ki dovoljuje prevetritev celotne situacije. Tako jaz čutim tudi poezijo - kot odnos s prijateljem, kateremu moraš pustiti, da odide, ko to potrebuje, in ga znova sprejeti, ko je na to pripravljen.
Umetniški poklic sem lahko v času rezidence na novo spoznal in doživel z vseh zornih kotov. Z vidika ponovnega srečevanja s pisanjem, okušanja izjemne graške umetnosti na področju gledališča, literature in vizualne umetnosti kot tudi izmenjave informacij in zornih kotov glede vsega mogočega s čudovitimi posamezniki, ki sem jih spoznal v mesecu dni. Še zlasti sta se mi vtisnila v srce rezidenta, ki sta bivala v Gradcu v sklopu enakega programa kot jaz: mladi in nadarjeni angleški fotograf Benjamin Jones ter pisateljica in vizualna ustvarjalka Andrea Scrima, s katero sem spletel posebno vez, za katero upam, da jo bom ohranil. Možnost izmenjave med umetniki se mi zdi nekaj zares dragocenega, iskren pogovor med dvema posameznikoma lahko celi, inspirira in gradi.
Rezidenca, ki se je pričela precej klavrno, se je ob koncu spremenila v izkušnjo, ki me je v umetniškem smislu izgradila in obogatila z zavedanjem, da ne potrebujem potrditve glede kvalitete lastnega ustvarjanja. Dala mi je priložnost spoznati, da si lahko kdaj dovolim tudi, da lepe reči najdejo mene.
