Napočil je četrti, zadnji teden moje rezidence v Gradcu. Do zdaj mi je uspelo napisati eno pesem:
Zmeraj je nekam treba
v neko smer na neki dogodek
k drugim ljudem
čas za branje
in delanje napak
ostaja nepotešen
čas za kukanje skozi line
skozi ključavnice za ritkami
za pregibi vlažne kože
ostaja zgoščen
v neki pijani prihodnosti
ki se zmeraj znova
prevrača na hrbet.
Nisem se še odločil, če mi je všeč ali ne, če bi jo moral na kakem robu ali krajcu kako spremeniti, morda razparati, odvreči kaj plevela ali ji narisati kak drug izraz na obrazu. Vem pa, da je moja in da je to prva pesem, ki mi jo je uspelo napisati po zelo dolgem času. Ugotovil sem, da je zelo pomembno, da si dovolim pisati slabe pesmi, pesmi samo za v predale, ki ne bodo objavljene. Da je kdaj treba dolgo strmeti v iste vrstice in ostajati z zapisanim, ne zbežati takoj h koncu, k rezultatu, kdaj ostati tudi na pol poti in prenehati. Včasih je dovolj pisati samo zaradi pisanja, čutiti pritisk kože na pisalu, kako prebada list papirja, slišati zvok tipk, ki tip tip tipkajo novo življenje v besedo. Nisem se še odločil, kaj narediti glede svoje pesniške poti, zdi pa se mi, da s tem, ko vržem puško v koruzo, spet bežim, bežim pred samim seboj.
Pogovor z Andreo
Te dni sem se spet veliko pogovarjal z Andreo, kako ona doživlja svojo rezidenco v Gradcu. Presenetilo me je, ko mi je povedala, da se včasih počuti kot v zlati kletki, polni možnosti za osebni razvoj, a pod budnim očesom javnosti, ki ta razvoj tudi vrednoti in ocenjuje. Kot Stadtscreiberin (graška mestna pisateljica - naziv rezidence) je medijsko precej izpostavljena, organizatorka rezidenčnega programa ji pogosto tudi diha za vrat in sugerira, katera vabila kulturnih ustanov bi morala sprejeti, koga bi morala spoznati, kar pa sama dojema predvsem kot breme. Včasih se zaradi tega počuti tudi kot nek razstavni eksponat, kar pa je čisto nasprotno njeni naravi. Sama namreč želi največ svojega časa posvetiti raziskovanju in pisanju nastajajočega romana in se ji po njenih besedah ne da ukvarjati z vsem mogočim literarnim pompom, pomembno je delo, ostalo že nekako pride.
Sam takih problemov nisem imel in bi Andrei z velikim veseljem odvzel kakšnega od njenih velikih bremen. Zame se v času moje rezidence niso veliko brigali, me vabili na kake posebne dogodke ali me predstavljali ljudem, s katerimi bi lahko navezal kake stike, ki bi mi lahko potencialno koristili.
Iskreno lahko rečem, da sem hvaležen, da sem spoznal Andreo, ki me je vzela pod svojo perut in me spoznala z veliko zanimivi ljudmi ter mi kot izkušena pisateljica namenila veliko bodrilnih besed, ki sem jih nedvomno potreboval. Globoko hvaležen sem tudi, da sem lahko zavoljo nje spoznal glavnega urednika ene od graških literarnih revij. Srečanje se je odvilo precej filmsko. Ob mojem vstopu v pisarno sva najprej izmenjala par besed, gospod me je vprašal, če sem bil lani na Frankfurtu. V zadregi sem odkimal in se z vsako sekundo v tisti veliki pisarni, polni knjig in neprebranih prispevkov, manjšal in manjšal. Zase lahko rečem, da nisem zelo povezan s svojimi emocijami, a včasih me kar iznenada prebode tako močan občutek žalosti, da v družbi drugih ljudi le stežka nadaljujem pogovor. To je bil eden od teh trenutkov, moški je sicer deloval čisto skuliran in prijeten, celo nasmehnil se je parkrat. A tisto sekundo ob tistem vprašanju sem se počutil kot plankton v velikem literarnem akvariju. Zavedal sem se - če me Andrea ne bi vzela s seboj na sestanek, ki je bil sicer namenjen objavi njenih novih del v reviji, ne bi sedel na tem stolu za to mizo z vsemi temi knjigami, revijami in prispevki ljudi, ki si želijo istega kot jaz - objave v prav tej reviji. Zatem sem mu izročil svoje pesmi, na hitro jih je preletel, parkrat vmes pokimal z glavo in na to z naučeno kretnjo položil moje pesmice na visok kup papirja in vse skupaj zaključil s klasičnim "se bomo oglasili pri vas".
Če bo kdo to pisanje označil kot en naporen rent še enega neslišanega in nerealiziranega pesnika, vzamem to v zakup. Vseeno pa mi je pomembno napisati te reči, dati prostor svojim izkušnjam in jih ubesediti - in ja, priznam, celotna situacija - variacije, katere sem doživel že stokrat - me je prehitela z mrtvega kota in me iz nekega razloga precej prizadela. Bila je zelo lep primer literarne hierarhije, na pogoje katere sem pristal ob vstopu na literarno področje.
Kaj mi ne paše
Nikoli ne komentiram objav na facebooku, tudi ne tistih, s katerimi se ne strinjam ali me razjezijo. Ljudje se delimo na te, ki komentirajo objave, ko jim nekaj iz kateregakoli razloga že ne paše, in te, ki skrolajo dalje. Jaz se že od nekdaj prištevam v drugo skupino, tudi kar se tiče situacij v realnem življenju. Ne zdi se mi namreč mogoče, da bi lahko moje mnenje, zorni kot ene osebe karkoli spremenil ali prispeval k temu, da bi nekateri ljudi spremenili svoje stališče. Morda se motim, morda na tak način tajim samega sebe in zopet bežim.
To želim spremeniti, želim si dati prostor in povedati, kaj je moja izkušnja, kaj mi ne paše in kaj bi si želel, da se spremeni. Zdaj v tej kolumni si dajem ta prostor. In rečem, ja, je zajebano, biti mlad pesnik, pripadnik marginalne skupine iz majhne države, katere jezik govori le peščica ljudi. Po drugi strani pa verjamem tudi v to, da so vse te lastnosti in karakteristike, ki bi jih kdo označil kot zaviralne dejavnike, prav tisto, kar dela posameznike, ki so del manjšine, zanimive, njihova besedila pa avtentična, živa in človeška.
In bom še jaz rekel tisto, kar je bilo rečeno že tisočkrat. Mladim pesnikom, sploh tem z manjšinskim ozadjem, se dela krivica. Pesniški prostor se zmeraj bolj in bolj krči in pogreza sam vase tudi za že uveljavljene pesnike. Nekatere založbe v Sloveniji v letošnjih knjižnih programih ne bodo objavile niti enega pesniškega dela, kar se mi iskreno povedano zdi skoraj kriminalno dejanje.
Nekaj pa je dobro
Hvaležen pa sem, da se kot protiutež temu formirajo nove in neodvisne založbe z večjim posluhom za pesnike in njihove potrebe, kot so Črna skrinjica, Dve luni, animot. Potem obstajajo tudi razni natečaji in tekmovanja, namenjeni predvsem mladim pesnikom (dijakom, študentom ali mladim odraslim do tridesetega leta), kot so Urška, Pesniška olimpijada, Rdeča nit, kjer so ustvarjalci tudi deležni mentorskih nasvetov priznanih slovenskih literarnih ustvarjalcev, kar se mi zdi tudi super popotnica za vse nadobudne ustvarjalce. Razlog, zakaj se tako vedno manj pesniški zbirk izdaja pri večjih založbah, ni enoznačen in verjetno presega tudi rdečo nit te kolumne, vsekakor pa situacija, ki se trenutno odvija na slovenskem knjižnem trgu, ne bo pripomogla k širjenju pesniškega prostora.
Nekaj časa pa se že sprašujem tudi o tem, kaj se pravzaprav zgodi s slovenskimi pesniki, ki se niso uspeli do svojega tridesetega leta etablirati - ali pa so začeli pisati nekoliko kasneje v življenju. Tudi njim se zaradi krčenja različnih predstavitvenih možnosti dela velika krivica. Tako na primer izvisijo iz vseh natečajev in razpisov, namenjenim študentom/dijakom ali literatom do tridesetega leta starosti, po drugi strani pa nimajo dovolj referenc, da bi se lahko prijavljali na razpise, natečaje za odrasle pesnike, kjer pa je treba imeti za sabo že kar nekaj takih in drugačnih dosežkov: izdane knjige, nagrade in nominacije, branja in objave v tujini ...
V slovenskem literarnem prostoru avtorji ostajajo ožigosani z nalepko mladi avtor do poznih štiridesetih let. Zmeraj sem se spraševal, zakaj je tako. Morda zaradi ideje, ki je še zmeraj prisotna nekje v ozadju, da smo mladi avtorji neizkušeni in naša dela šepajo po kvaliteti v primerjavi s starejšimi kolegi. Morda lahko prav zaradi tega prikladnega razloga starejši literati dalj časa vztrajajo na sceni in držijo mesta, ki bi jih sicer lahko zavzeli mlajši? Morda se lahko tako opraviči, da več hrane roma v usta starejših in večjih rib?
