Tretji teden svoje rezidence v Gradcu sem pričel trdno odločen, da v svojem urniku naredim več prostora za reči, ki so mi pomembne - torej tudi za pisanje poezije in branje. Želel sem si nameniti tudi čas in prostor za premislek o nekaterih precej velikih temah v svojem življenju, za katere prej nisem imel časa. Hotel sem si predvsem odgovoriti na vprašanje, ali je poezija res nekaj, kar si želim početi v življenju, ali je res tisto, kar mi poganja kri po žilah in daje občutek osebnega poslanstva. Želel sem priti do dna dejstvu, da v zadnjem času pišem bore malo in ali bi morda bilo smiselno pričeti razmišljati o kaki drugi umetniški panogi, da se mi je morda pač zaprl ta pesniški kanal in si moram preprosto dati možnost najti nekaj drugega. Le stežka bi zase rekel, da sem izjemno zrel za svojih osemindvajset let, v tem času pa sem se vseeno naučil, da je nekatere reči kdaj treba tudi spustiti in da je pravzaprav zelo malo reči, ki v naših življenjih ostanejo za zmeraj.
Lažje rečeno kot storjeno
Ugotovil sem tudi, da čeprav sem izjemno hvaležen, da smem pisati tole kolumno o svojem času v Gradcu (Grazu), čutim glede tega tudi precej teže, predvsem v obliki nekega strahospoštovanja do te forme, s katero se tako rekoč srečujem prvič. Spoznavam, da sem se tudi glede tega pisanja v najkrajšem možnem času uspel zaciklati v oprijem dvomov, pričakovanj in svojih prijateljev (ki jih nikakor ne morem prepričati, da mi ne bi gazili po na novo nasajenih literarnih sadikah) - notranjih kritikov.
Ko sem pričel razvijati samo idejo o tej kolumni, sem si v prvi vrsti želel, da na čim bolj avtentičen način zajamem svojo izkušnjo doživljanja svojega življenja v tem mestu v tem mesecu dni. Si dovoliti pisati o rečeh, ki so mi pomembne in ljube, na način, ki se mi zdi najbolj primeren in pravilen. A lažje rečeno kot storjeno. Skoraj tako hitro, kot so se pričele po mojih možgančkih množiti ideje, ki bi jih lahko razdelal v sami kolumni, so se začeli množiti tudi najrazličnejši razlogi, zakaj je to vendarle sila slaba ideja. Že ko sem se samo spomnil, kako "prijazni" so lahko moji literarni "kolegi" glede mojih literarnih podvigov, mi je začel mrzel pot mokriti hrbet. Razmišljal sem, ali je dovolj, da predstavim svojo izkušnjo vpetosti v novo okolje, kako to vpliva name kot osebo in kot ustvarjalca. Razmišljal sem, ali je dovolj pisati o mojih dnevih, stran od doma, kako živim, kaj jem, kateri ljudje mi krajšajo ure. Razmišljal sem, ali sem jaz dovolj.
Koliko pesnikov in drugih literarnih ustvarjalcev si lahko to sploh privošči - en mesec samo ustvarjati?
In prišel do zaključka, da poskusim. Svojim notranjim kritikom in literarnim "kolegom" sem v mislih pokazal sredinca in začel prve priprave. Menil sem, da je lahko to pisanje tudi odlična priložnost, da stopim spet v stisk s samim seboj, s svojim literarnim jazom in da me morda prav to privede k ponovnemu pisanju poezije.
Jaz, poln krivde in sramu
A seveda se je tudi ta zamisel razvila nekoliko drugače. Pisanje kolumne me je sicer privedlo korak bližje k samemu sebi in k razumevanju razlogov, zakaj bežim pred samim seboj in posledično tudi pred pisanjem poezije, a to zavedanje mi ni pomagalo dalje. Poezije ni bilo od nikoder in ta kolumna se je pravzaprav izkazala za še eno od stvari, ki so me zaustavljale pri pisanju tistega, kar bi zares moral pisati. Veliko sem se pogovarjal z Andreo Scrima, pisateljico in vizualno umetnico, ki je bila istočasno kot jaz rezidentka v Gradcu. V primerjavi z mano pa je imela možnost bivati v Gradcu celo leto in je tako pridobila tudi več manevrskega prostora za pisanje in vse ostale reči, ki sodijo k "rezidenčnemu" življenju. Tako me je velikokrat vprašala, kako gre kaj moje pisanje. Jaz, poln krivde in sramu, sem glumil nekaj o tem, da pišem, a bolj počasi, da si moram v glavi najprej narediti dobro skico tega, o čem bi sploh rad pisal, in blablabla. Najraje pa bi ji rekel, da kdaj pa naj vendar pišem, če moram narediti tisto, iti na oni dogodek, spoznati te ljudi in vmes biti še skrajno pohvalen do organizatorke rezidenčnega programa, da jaz, balkanski dečko, smem sploh biti del tega rezidenčnega programa.
Čeprav je bila to že moja peta rezidenca, sem se tudi tokrat znašel v popolnem kaosu najrazličnejših možnosti in opravil. V tujem okolju, kjer je vse novo in videti mamljivo, kjer je toliko novih ljudi in priložnosti tisoč in ene vrste, se je sila lahko izgubiti in pozabiti, kaj je bil prvoten namen samega potovanja. V zadnjem času sem veliko premišljeval o tem, da je dobro, da reči počnemo z nekim namenom, notranjo naravnanostjo. O tem sem sicer razmišljal, same ideje pa nisem udejanjil v praksi. Tudi glede te rezidence nisem imel nekega fiksnega načrta, kar po eni strani ni nujno nekaj slabega, sem pa sčasoma ugotovil, da sam očitno potrebujem neke cilje in stvari, katerih se lahko oprimem - ob preveliki svobodi se namreč počutim izgubljen in popolnoma "all over the place". Na rezidencah mi je namreč zmeraj težko najti pravo ravnovesje med pisanjem, konzumiranjem lokalne umetnosti, tekočimi projekti in sklepanjem novih poznanstev. Fomo (strah pred zamujenim) me zmeraj preganja kot za stavo, tako da se po koncu večine rezidenc, ko bi moral prekipevati od inspiracije in novega zagona, vrnem domov na pol mrtev in bi potreboval dopust. Ampak če si samozaposlen, no, saj veste … nema dopusta.
Razmišljam, koliko pesnikov in drugih literarnih ustvarjalcev si lahko to sploh privošči - en mesec samo ustvarjati? Ne prav veliko, si predstavljam. Tudi če si na rezidenci v kakem oddaljenem kraju, je sila težko kar odložiti vse tekoče obveznosti iz domačega okolja. Morda je to stvar odločitve in prioritet, morda pa je to ena velika utopija. Sistem, v katerem smo se umetniki na svobodi znašli, od nas ne zahteva le vrhunskih dosežkov na ustvarjalnem področju, temveč tudi, da imamo odlične organizacijske in koordinacijske veščine, da smo idejni vodje, producenti, menedžerji, tajniki, PR-ovci ... A še naštevam? Ker lahko. Zelo dobro se še namreč spominjam, ko mi je ena od mojih prijateljic v enem od najinih prepirov zabrusila, da jaz itak samo pišem pesmice in nimam nikakršnega stika z realnostjo. Ta opazka, ki je bila sicer mišljena kot žaljivka, mi je dala misliti. Pa saj si ja želim pisati samo pesmice, ostalo pač počnem zaradi keša, je vrelo v meni. Skoraj nihče v Sloveniji se namreč ne more ukvarjati izključno s pisanje poezije. Zaradi tega je ta romantična predstava, kako pesnik cele dneve piše pesmice, tudi precej absurdna.
Reči ne
Eden izmed mojih najljubših filmskih žanrov je historična drama; če je v filmu v ospredje postavljena še življenjska zgodba o kakem literarnem ustvarjalcu, si ga bom zagotovo ogledal. Izjemno zanimivi in intrigantni so mi prikazi literarnega poklica iz nekega drugega obdobja, pa tudi če se zavedam, da je vse skupaj zaigrano in pol fiktivne narave. Podobe, kako se pesniki podijo z debelimi knjigami pod pazduhami v napol razprtih srajcah po širnih zelenicah. Kako dvorijo svojim velikim ljubeznim z ročno zapisanimi pismi. Kako zvečer nazdravljajo v družbi ob bučni glasbi in rujni tekočini. Jaz bi lahko bil neka novodobna in realna verzija takega pesnika, zakaj si ne dovolim biti tak pesnik? A potem se tudi spomnim, da ob glasni glasbi zmeraj dobim tinitus, alkohola pa še nikoli nisem dobro prenašal.
Nekje v sebi čutim, da bi mi pravzaprav zelo veliko pomenilo mesec dni živeti romantizirano predstavo pesnika, a po drugi strani mi prav moja organizacijsko-koordinatorsko-producentska vloga daje občutek varnosti in nadzora. Pravzaprav ne vem, ali sem sploh sposoben za mesec dni dati na pavzo tekoče projekte in obveznosti - in če si to upam. Ne vem, ali sem sposoben nekomu ali nečemu reči ne ali počakaj s tem, zdaj sem na rezidenci in pišem. Želim si, da bi mi to nekoč uspelo - reči ne -, in bi si tako ustvaril prostor zase.
(se nadaljuje)
