V tretjem tednu mladinskega treninga v Milhacu, ko se je tema čustvene inteligence že dodobra usedla v naš vsakdan, sem začel opažati stvari, ki so prej uhajale mojemu zavedanju. Mogoče je k temu doprinesel francoski podeželski zrak, mogoče bližina ljudi, s katerimi sem preživel več dni, morda pa je bila samo utrujenost, ki je rahljala obrambne mehanizme. Art terapija, ki je bila na programu skoraj vsak dan, je bila sprva le še ena metoda med mnogimi. A ko smo začeli izdelovati kolaže avtoportretov, sem se nenadoma znašel v situaciji, kjer se ni bilo več mogoče pretvarjati. Soočen sam bil sam s seboj, s svojo žalostjo.
Ob izrezovanju drobnih slik, kosov papirja, sem postopoma doumel, da kolaž ni bil podoba mojega obraza, ampak zemljevid mojih razpok. Začel sem se zavedati svoje žalosti - ne kot trenutnega stanja, temveč kot pokrajine, v kateri živim. Kot nečesa, kar že tako dolgo nosim v sebi, da sem pozabil, kakšno je življenje s privihanimi kotički ustnic.
Ko sem v kolaž lepil majhne temne fragmente, je nekdo ob meni pripomnil, da je moj kolaž čuden in "težak". Rekel sem, da sem pač tak, in prvič sem to izrekel brez ironije. Art terapija me je učila potrpežljivosti: ne hitenja, ne iskanja hitre razlage, ampak opazovanja, kako se pod prsti sestavlja nekaj, česar še sam ne razumem. Kot da bi nekdo drug vodil moje roke, nekdo, ki me pozna bolje kot poznam samega sebe.
Začel sem se zavedati tega, kako težko mi je priznati, da nisem v redu
Van der Kolk v knjigi Telo si vse zapomni piše, da telo beleži vse, tudi tisto, česar razum ne zmore sprejeti. Da v živčnem sistemu ostanejo delci preteklosti, zlepljeni med seboj kot koščki razbitega porcelana. Spomini in usedline čustev so pogosto nebesedni - obstajajo kot senzorični drobci, vonji, barve, napetosti v mišicah, kot neimenovani pritiski v telesu. Kolaž je bil prav to: nebesedna kartografija. Zemljevid brez legend, ki sem ga končno znal prebrati.
Vsi ti neštetokrat preurejeni, pretrgani, razrezani vzorci in figure so slikali mnogoterost moje žalosti. Žalost kot moje osnovno stanje. Tako sem si v tem tednu končno priznaval, da moja žalost ni nekaj, kar pride in gre, ampak nekaj, kar ostaja in me uči hoditi v lastnem ritmu.
Na delavnicah smo se večkrat spraševali, ali so čustva pozitivna ali negativna. In vse bolj se mi je dozdevalo, da ta delitev nima smisla. Čustva so informacije. Nekaj, kar telo sporoča. Nekaj, kar poskuša razložiti, še preden razum začne prevajati v besede in pomene. Počasi sem se zavedel, da me žalost ne razkraja. Samo kliče po tem, da jo vidim. Da jo priznam. Da jo vključim v svoj kolaž.
Medtem ko smo vsak dan pridno rezali in oblikovali papir in so drugi govorili o svojih skrbeh in strahovih, so se vame vračala vprašanja, zs katera sem mislil, da sem z njimi že zdavnaj opravil. Sem res prebolel očetovo smrt? Zakaj moram zmeraj imeti vse pod nadzorom? Zakaj mi je tako težko sprejemati komplimente in jih negiram? Zakaj sem v zadnjih letih tako pogosto utrujen?
V resnici je bila moja utrujenost tisto, kar me je najbolj žrlo in preganjalo. Van der Kolk govori o tem, da kronična utrujenost pogosto ni fizična, ampak nevrološka - da je posledica živčnega sistema, ki že predolgo deluje v stanju ohranjanja, preživetja, minimalne porabe energije. Pomislil sem, da je moja utrujenost morda rešilni jopič. Nekaj, kar me drži nad gladino, ko se zdi, da je vsega preveč. Prešinilo me je tudi, kdo vse bi lahko bil, če ne bi bil tako pogosto utrujen, če bi bilo moje življenje morda vrezano v druge oblike in vzorce. Začel sem se zavedati tudi tega, kako težko mi je priznati, da nisem v redu. Da prav s tem, ko nagovorim vse svoje občutke in potrebe ter brez sramu rečem "utrujen sem" ali "težko mi je", odpiram prostor, v katerem lahko tudi drugi soobstajajo s čisto vsem, kar se jim trenutno dogaja, z vsemi strahovi, dvomi pa tudi s srci, polnimi radosti.
Z uporabo art terapije smo se neposredno učili o regulaciji čustev, o empatiji, o ozaveščanju notranjih odzivov. A v resnici smo se urili v tem, kako soobstajati z ljudmi v pristnem odnosu, kjer ti ni treba fejkati nečesa, česar trenutno ne čutiš. Kako sedeti v tišini in kdaj ostajati tudi z neprijetnimi čustvi, ki priplavajo na površje. Ko smo zadnji dan tega sklopa delali refleksijo, sem zapisal, da me je strah dneva, ko me bo žalost zapustila in bom ostal popolnoma sam. Ne znam si še odgovoriti, ali si tega sploh želim.
Art terapija v Milhacu mi ni dala odgovora, zakaj se je moja žalost pojavila niti kako jo razrahljati. Mi je pa dala uvid, kako se je dotakniti, ne da bi se pri tem zlomil, in upanje, da lahko izgubljeni fragmenti nekoč spet postanejo celota. Ne nujno lepa, ne vedno svetla, a resnična.
