Aljoša Stojič
Nazadnje me je takšna osebna nogometna evforija kot v torek zvečer zajela, ko so v Stožicah za slavo moje domovine - in uvrstitev na Euro - padli Kazahstanci. Za slavo 40-letnega Edina Džeka in preostale bosanske nogometne druščine, ki se je uvrstila na svetovno prvenstvo, so v torek padli "žabarji". In se je slavilo po celotnem teritoriju rajnke SFRJ in širše. Z bombastičnim refrenom Dubioza kolektiva "I am from Bosnia, take me to America". Ob 23.47 sem poslal vzhičeno esemes čestitko mojemu osebnemu električarju iz Velike Kladuše s stalnim bivališčem v Skokah in začasno firmo v Nemčiji. Ko ne skače, mrzi Bosnu, hej hej hej (v prevodu prosto po Prešernu: Kdor ne skače, ni Bosan'c, hej, hej, hej). In ko smo že pri žogobrcarskem besednjaku, se je tam doli pri Muju in Hasu razplamtela frazeologija, ki je zveličala podvig bosanskih fuzbalerjev. Na prvo žogo so v izjavah udarili z "Naši junaki so na igrišču v Zenici pustili srce". Še dobro, da niso tam pustili česa drugega, ker ta bosanska ekipa res "ima jajca". In ker kri ni voda, je bila zeniška publika dvanajsti igralec Bosne, Italijanov pa po rdečem kartonu le deset!
Mi, Slovenci, si ne bomo metali peska v oči, da smo boljši od Bosne, saj si tretjega nastopa na SP Kekovi izbranci niso priigrali. Sicer je okostje, kot so dejali po teveju, slovenske reprezentance (prav je seveda ogrodje reprezentance) pod Cesarjevo taktirko ostalo bolj ali manj isto. Morda kdo poreče, da ta trditev ne pije vode (čeprav se prav reče, da nekaj ne drži vode - ker tudi vodovodna pipa jo navsezadnje mora zadržati), in bi lahko Drkušićev prekršek (nedosojena enajstmetrovka) po nepotrebnem dvignil precej prahu. Črnogorska igra je bila v prijateljskem ozračju sicer pisana na kožo našim nogometašem, da je lahko Cesar, zgodovinsko gledano, kot selektor v Podgorici pustil pečat in zabeležil svojo prvo zmago, in to ne pirovo. Ker če bi, bognedaj, izgubil še drugič zapored, bi vrag (pa tudi Radenko Mijatović) odnesel šalo. Tako pa so naši v Podgorici dali vse od sebe in z drugim zadetkom Vipotnika postavili piko na i (za rezultat 3:2).
Športnih frazemov v medijih, tudi v našem, kar mrgoli. Roko na srce je le še vprašanje časa, ko bodo naši nogometaši dokazali, da so iz pravega testa, in bodo v kvalifikacijah za Euro 2028 priložnost zagrabili z obema rokama, v odločilnih trenutkih ohranili mirno kri, da bo selektorjeva modra taktika obrodila sadove in se bo jeziček na tehtnici prevesil na slovensko stran. Dotlej pa mirna Bosna!
